Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
741 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati. Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, smo v pogovoru s prevajalko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivo Andrić, 1961 (Wikipedia, S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)
Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)
Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:
Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog Lukas Dorfbauer v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril Razlage evangelijev, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof Fortunacijan. To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral Dana Browna, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove Razlage evangelijev nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Videti je torej, da so Fortunacijanove Razlage evangelijev – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj smo jim je namenili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili frančiškana Jana Dominika Bogataja, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je namreč spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Doroteje Novak, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oglejska bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata (I, Sailko/Wikipedia)
Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200 letni zgodovini krhkega obstoja, cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti nudila zatočišče mnogim marginaliziranim in depriviligiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne, ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno - umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo in projektant Angelo Žigon.
Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga. Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej. Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, smo se vprašali, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja? Odgovor smo iskali v prazničnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje…
Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v 2. polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru, pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, ki bo več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)
Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s »poželenjem« ali »slo« kot z »ljubeznijo« – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj. (Tim Whitmarsh: Starogrška literatura) V oddaji sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi. V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega srečanja.
Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan. In potem v vse to vstopi slikarstvo Joni Zakonjšek, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami Ernesta Hemingwaya, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti. To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom Vsepovsod drevesa, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, smo v pogovoru s slikarko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Joni Zakonjšek - TihoBitje, Velika sela, pomlad-poletje 2020, olje na platnu, detajl (objavljeno z umetničinim dovoljenjem)
Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še nedavno veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem.
Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj, lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij …O tem v oddaji Kulturni fokus z dr. Alenko Kepic Mohar, ki se s tem področjem ukvarja že vrsto let. Oprli se bomo na knjigo z naslovom Bralec, vrni se domov …
Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Spraševali smo se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas je zanimalo, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas je še zaposlovalo, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni Veroniki Deseniški? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič. Naša sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico Kartuzija Jurklošter. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, je v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjal Goran Dekleva. foto: kartuzija Jurklošter (Goran Dekleva)
Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja.
Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.
Neveljaven email naslov