Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1936 epizod
1936 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči uprizorili igro Ure, dnevi, čas. Pod besedilo se podpisuje Anja Krušnik Cirnski – s pripisom, da gre za delo »Po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama«, ki ga je prevedla Suzana Tratnik. Režiserka je bila Mojca Madon. O predstavi Staša Grahek. Anja Krušnik Cirnski Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure (The Hours) Michaela Cunninghama, 2019 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 17. oktober 2019 Režiserka Mojca Madon Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Luka Ipavec LektorMartin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Eva Stražar k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Gregor Gruden, Karin Komljanec Foto: Nataša Tič Ralijan, Eva Stražar, Gregor Gruden, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Tina Potočnik Vrhovnik (foto Peter Giodani)
Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.
V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.
Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja - Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti. Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano ... Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno 'luzerska'. Recimo, naš največji, literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe »strahu in poguma«, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, izpostavljam le prevladujočo mentaliteto. Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.
Neveljaven email naslov