Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je najraje tiho.
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je naraje tiho
O letalnici posluša že vse življenje, a si v mladosti ni predstavljal, da bo nekoč napovedovalec, pravi Bojan Makovec. Priložnost se mu je ponudila po srečnem naključju in neprespani noči. Danes napoveduje številne športe.
"Leta 2001 sem dobil priložnost za komentiranje poletov na komentatorskem stolpu. To je bila moja prva Planica, naredil sem jo po svoje, brez izkušenj, le z entuziazmom. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil pač malo nor!"
Letos bo Planica vnovič brez gledalcev. Bojan Makovec pravi, da bodo ob tem spektaklu zelo pogrešani.
"Famo so naredili gledalci, ljubezen Slovencev in tujcev do Planice. Tekma bo zame ista, mogoče bom le za deset odstotkov manj kričal. Vseeno bom glasen za skakalce, da bodo videli, da se trudim. Bomo pa v komentiranju poskušali povedati, da je to zadnjič brez gledalcev, potem bo pa spet 30.000 ljudi."
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je najraje tiho.
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je naraje tiho
O letalnici posluša že vse življenje, a si v mladosti ni predstavljal, da bo nekoč napovedovalec, pravi Bojan Makovec. Priložnost se mu je ponudila po srečnem naključju in neprespani noči. Danes napoveduje številne športe.
"Leta 2001 sem dobil priložnost za komentiranje poletov na komentatorskem stolpu. To je bila moja prva Planica, naredil sem jo po svoje, brez izkušenj, le z entuziazmom. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil pač malo nor!"
Letos bo Planica vnovič brez gledalcev. Bojan Makovec pravi, da bodo ob tem spektaklu zelo pogrešani.
"Famo so naredili gledalci, ljubezen Slovencev in tujcev do Planice. Tekma bo zame ista, mogoče bom le za deset odstotkov manj kričal. Vseeno bom glasen za skakalce, da bodo videli, da se trudim. Bomo pa v komentiranju poskušali povedati, da je to zadnjič brez gledalcev, potem bo pa spet 30.000 ljudi."
“Za enkrat je ločnica: pravi gobarji so v gozdu, mi smo pa čudni … Smo urbani gobarji, to je lep naziv,” pravi Bojana Rudovič Žvanut, ki skupaj s partnerjem Rokom Zalarjem goji užitne gobe.
Borut Zupančič je konjiček spremenil v celodnevni posel. “S papigami se zbujam, ponoči tudi zaradi njih, preden grem spat, pa ugasnem luči v preletalnicah.” Mladiče hrani z injekcijo, v golšo jim iztisne hrano. Pravi, da jih ima res rad in zanje skrbi, zato ptice ne proda kar vsakemu. Pripoveduje, da so zelo cartljive, inteligentne in – kar se jedilnika tiče – vsejede. Tako jim dnevno pripravi ‘hobok’ sadja, zelenjave, živil z vlakninami in ogljikovih hidratov. Posebej rade imajo kuhano polento!
Matic Omulec je 26-letni študent, ki ima doma približno 100 rubikovih kock, eno povsod s seboj v nahrbtniku. Tekmuje v 17 disciplinah, med drugim tudi v sestavljanju na slepo.
Dragan Potočnik je doktor zgodovine, profesor, pisatelj, pesnik in popotnik. Prekolesaril je pot od Kaira do Lusake, podal pa se tudi na potovanje iz Pekinga do Maribora. Pripoveduje o povoženih hijenah in kačah, pa mrzlici in drugih nepredvidljivih situacijah na potovanjih.
Zmago Tančič zbira drobno kulturno dediščino. Prihodnje leto bo praznoval 50 let članstva v Numizmatičnem društvu Slovenije in 40 let zbiranja starih razglednic, ki so mu posebej pri srcu.
Ana Brlečič je 73-letna upokojenka, ki ima štiri vnuke, obiskuje skupinsko telovadbo, poje v zboru, hodi na ročna dela ter obdeluje vrt. Pred upokojitvijo je poklicno 35 let šivala knjige s šivalnim strojem, na delovnem mestu pa se je po spletu okoliščin naučila tudi kvačkati: “Nekoč smo bili en mesec brez dela in nam je direktor dovolil, da počnemo, kar želimo, samo da smo tam. Tako sem se pri 45-ih letih naučila kvačkati. Zakaj bi samo v zrak gledali!“
Daniel Sheppard je festivalski navdušenec, ki zbira vstopnice, in to kar na zapestju. Iz Ljubljane se je pred kratkim preselil v London, kjer gre ven petkrat na teden, obiskuje predstave in koncerte.
Luka Lan Gabriel je 27-letni računalničar, ki ustvarja filtre za Instagram, Facebook in Snapchat. Njegovi stari starši se ob uporabi obogatene resničnosti zabavajo, vendar njegovega dela ne razumejo. Na Instagramu ima več kot dva milijona sledilcev in pol, vendar se raje kot na spletu druži v kavarni v središču Maribora, v kateri s prijatelji odigra partijo taroka.
Doktorica sociologije kulture in raziskovalka Tjaša Učakar zagovarja idejo, da gre pri potapljanju na vdih za raziskovanje svoje notranjosti, ne pa bazenskega ali morskega dna. Potaplja se šele štiri leta, ko so jo na tečaju prvič odpeljali na odprto morje, je bila prestrašena. Pripoveduje, kako so strahovi povezani tudi z migracijami, ki jih raziskuje, kako se pod vodo pomiri in kako lahko drži dih več kot štiri minute.
Nekoč je delal kot pleskar, že tri leta je zaposlen kot varnostnik v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Nihad Bajrektarević pravi, da si ni nikoli predstavljal, da bo delo tako naporno. Varnostnik se najraje spominja služenja vojaškega roka leta 1977 in 1978. Po jadranski obali so spremljali Tita, pripoveduje tudi, kako so na oddaljenem otoku Pepci Kardelj med varovanjem iz hladilnika kradli banane, pa jih ni ‘zašpecala’.
Željko Najdek je zaposlen v Varstveno delovnem centru Jesenice, kjer lika nogavice. V delu uživa, v prostem času tudi – najraje teče. “Spodbuda je zelo pomembna,” pravi trener Jure Vajs, ki se spominja, da so na prvem maratonu varovanci bodrili njega. “Fanta sta rekla: nič ne skrbi, bomo zmogli. Takrat sem se tudi jaz sprostil. In to je najlepše pri mojem delu, od svojih športnikov dobim nazaj veliko.”
Miro Potočnik je lik s prepoznavno rdečo kapo, ki je na površje iz Ljubljanice prinesel okoli 2500 predmetov, arheološka dediščina mu pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo je bil del posebne enote policije, v kateri je bilo osem potapljačev. Spominja se, da so si pri iskanju utopljenca vsi želeli, da bi ga našel kdo drug.
Rok Mioč je študent kognitivnih znanosti, ki se v prostem času vživlja v lik sto let starega vampirja. Je larpovec, kot si pravijo pripadniki te skupine. Od štirideset do petdeset ljudi se vsaka dva meseca zbere na večjem dogodku, na katerem se vživijo v svoje vloge. Celostna zgodba je zelo dodelana, pravi.
Nataša Brunec je ekonomistka, ki je bila osemnajst let zaposlena v dveh bančnih korporacijah. “Menjala sem več delovnih mest in področij dela, ves ta čas pa sem ob svojem delu čutila izzive. Sčasoma pa sem se nasitila nekaterih vzorcev vedenja in specifične kulture.” Odločila se je, da se posveti zgibanju origamija.
Anže Meglič je v očetovi mizarski delavnici najprej izdeloval lesena stojala za mobilne telefone. Ko je ugotovil, da jih zaradi tehničnih omejitev ne more proizvajati v večji količini, je začel razmišljati, ali bi lahko izdelal stroj, ki bi to počel namesto njega. Danes izdeluje stroje CNC. Vpisal se je na Srednjo šolo za strojništvo Škofja Loka; ker se je v prvem letniku dolgočasil, je drugega preskočil.
Ekonomist Jernej Ambrožič bi se brez vode počutil kot riba na suhem. Najlepše spomine ima na svoj in očetov odsev na vodni gladini, svojo otroško strast do ribolova pa je leta 2016 nadgradil z naslovom svetovnega prvaka v lovu rib s plovcem. “Sem delal v pisarni, v banki. Moram povedati, da sem bil kar nekako ujet, vse prevečkrat sem pogledoval čez okno, kako je zunaj. Mi bolj ustreza narava, sem bolj prost človek, bi rekel. Svobodnega duha.”
Pavle Čuk ima kronično bolezen ledvic, a je kljub temu pred šestnajstimi leti obudil manjše smučišče. Letos je celo prekinil dializo, da je pravočasno pognal snežne topove.
Jana Seliškar se je z Gorenjske preselila na Obalo. S seboj je vzela šivalni stroj, pri štiridesetih letih pa postala čevljarska vajenka. "Zgodba s čevlji se je začela čisto po naključju. Huso, starejši čevljar, se je vsak dan sprehajal po ulici, kjer delam. Pristopila sem in ga vprašala, ali potrebuje vajenko. Odvrnil je: Kje si pa bila do zdaj?"
Aleš Čarman je likovni pedagog in zbiratelj. V bunkerju s štirinajststopenjskim zaklepanjem in alramom hrani dragoceno zgodovinsko zbirko. Še posebno je ponosen na vozilo Willys MB iz leta 1944.
Sergej Črnčec je dijak, ki počitnice preživlja kot prostovoljec na Doživljajskem igrišču. "Vrstniki me sprašujejo, kaj bom tam, saj ni plačano. Nisem materialist, veseli me delo z otroki."
Neveljaven email naslov