Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
766 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
"Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac
Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana
Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj
Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)
Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec
Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023
Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU
Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na razstavi z naslovom Neznani Kregar s 24-imi oljnimi slikami napravili lok čez ves njegov opus – nekatera dela bodisi še nikoli niso bila razstavljena ali pa vsaj ne od njegove velike retrospektive v Moderni galeriji 1971/72. Kot še poudari v katalogu kustos dr. Andrej Doblehar, so "slogovne faze Kregarjeve umetnosti na prvi pogled raznovrstne, vendar jih kot rdeča nit povezujejo liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta; vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, to je njegova osrednja likovna karakteristika." Foto: Žiga Bratoš
Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: kolaž: logotip Ars 60 in fotografija z rastave Body and the East (Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana; vir: FB stran Moderna galerija)
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS
V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb
V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. stoletja, pa Pabla Picassa in domači izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. Ob razstavi je izšel obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije. Torej, Rembrandt ostaja, pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
"Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of
Pojem "poetičnost" je za delo kiparja in slikarja Ervina Potočnika ključen. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju so pripravili njegovo retrospektivno razstavo z naslovom Vrata, v kateri so predstavljeni posamezna redka še ohranjena dela iz avtorjevega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale v zadnjih petih letih. Skupaj s kustosinjo Ireno Čerčnik jo je zasnoval kot zgodbo, v kateri se veličastno in srhljivo prepletata s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Foto: FB stran Center sodobnih umetnosti Celje
Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije
Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar
Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović
V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc.
Neveljaven email naslov