Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
766 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia
“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep
Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014
Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU
»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA
»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje
Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a
Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času.
Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija
Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić
Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij
24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si
Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije
Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju:
V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner
Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic
Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota.
Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen
V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš
Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko
Neveljaven email naslov