Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
766 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia
V Umetnostni galeriji Maribor so pripravili novo začasno postavitev stalne zbirke, priložnost za to je 70. obletnica ustanovitve galerije. Razstavo z naslovom Spekter je zasnoval David Tavčar, ki je z njo, kot industrijski oblikovalec, v očišče postavil ključna izrazila formalizma – barve, teksture in oblike. O konceptu postavitve in o pomenu Umetnostne galerije Maribor spregovorita avtor razstave David Tavčar in direktorica Simona Vidmar Čelik. Foto: UGM
Poti v bolnišnico so po večini neprijetne, neredko nas spremljajo tesnoba, skrbi in travmatični občutki. Stanko Kristl je s svojo arhitekturo to želel spremeniti. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je postavil v ospredje človekovo dojemanje in humanost prostora. Ob bolnišnicah, med katerimi je najbolj znan leta 1975 zgrajeni Univerzitetni klinični center v Ljubljani, to določa tudi njegove stanovanjske zgradbe in vrtce. Stanko Kristl je leta 2022 praznoval 100. rojstni dan in tedaj je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tedaj je nastala tudi oddaja, v kateri so Kristlovo delo osvetlili takratni prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s fakultete za arhitekturo, ter arhitektka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan, ob koncu pa je govoril tudi Stanko Kristl sam. Foto: RTV SLO
Zlomil sem si čas, pravi umetnik Peter Koštrun, znan predvsem po fotografijah praznih in zapuščenih megličastih krajin, ki pa se tokrat v Galeriji Photon predstavlja z nekoliko drugačnimi podobami. V dveh prostorih sooči ostre, skoraj dokumentarne fotografije mrtvih žuželk na rumenih lepljivih lističih in bolj meditativne fotografije sneženja ter podobo, ki je videti kot oko – a gre v resnici za narobe obrnjen klobuk gobe. In kaj misli s tem, da si je zlomil čas, kot je tudi naslov razstave? Fotografija: Peter Koštrun, vir Galerija Photon, izrez fotografije
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je na ogled retrospektiva Aleksandre Vajd, mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših slovenskih ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava z naslovom Od znotraj dol in od zgoraj, ki sta jo kurirala Ana Mizerit in Michal Novotný, predstavlja več kot 20 let njenega ustvarjanja in se osredotoča na fotografski medij kot tak ter na sodelovanje tako med mediji kot z drugimi ustvarjalci. “Vedno gre za dialog,” v pogovoru pove Aleksandra Vajd, o razstavi pa je govorila tudi Anetta Mona Chişa, umetnica, s katero Vajdova sicer sodeluje in je z njo pripravila projekt znotraj razstave. Foto: FB stran Moderne galerije
"Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Tako razmišlja Ibrahim Mahama, umetniški vodja 35. Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo kmalu zaprl svoja vrata. Še prej vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z Mahamo, ki je nastal ob septembrskem odprtju. Ibrahim Mahama, mednarodno priznan ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega Bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel zamisli za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je pravzaprav temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med nekdanjimi neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – od tod tudi izvira bistvo letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni, ali na kratko: PLACU, in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. Foto: Urška Boljkovac, arhiv MGLC
Ko so Pankrti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja prepevali Lepi in prazni, verjetno ni nihče pomislil, da bodo leta 2023 dobili medaljo za zasluge, kaj šele, da bo v Cankarjevem domu na ogled razstava Slovenski punk in fotografija (producent razstave je ZRC SAZU v sodelovanju s Cankarjevim domom in pod okriljem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije). Na razstavi se s svojimi fotografijami med drugim predstavljajo Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Vojko Flegar, Dušan Gerlica, Siniša Lopojda, Bojan Radović, Tone Stojko, Jože Suhadolnik in Jane Štravs, vendar je razstava zasnovana širše. Njena kustosinja dr. Marina Gržinić namreč sugestivno kontekstualizira punk, v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pa med drugim lepo oriše njegovo emancipacijsko energijo. Ne zamudite razstave (na ogled je do 11. februarja) in oddaje o zanimivi razstavi in še čem, tudi o Igorju Vidmarju.
Ni potrebno kričati, da bi opozarjali. Razstava SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana nas v razmislek o človekovem vplivu na okolje kontemplativno vabi in ne obtožujoče sili. S svetlobno zastrtostjo in subtilno zvočno sliko ponuja skorajda meditativen prostor. Je pretočna, umirjena in kar tematizira, torej soobstoj, na primer človeka z naravo, se odvija tudi med umetniki. Sodelujoči, Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec, ki ustvarjajo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, zgradijo skupno celoto z uglašenim sporočilom, čeprav nastopijo vsak s svojim delom. Kot pojasni kustosinja Barbara Sterle Vurnik, se naslov razstave navezuje na misel filozofa Timothyja Mortona, ki v svoji knjigi Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence (Temna ekologija: za logiko prihodnjega sobivanja) opredeli ekološko misel prav kot razmišljanje o medsebojni povezanosti, opredeli pa tudi, kakšna bi morala biti okoljska filozofija v antropocenu. Foto: Blaž Gutman
O Urošu Weinbergerju preberemo, da v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Na njegovih slikah se znajdejo roji ogrožujočih dronov, ljudje v skafandrih ali postrojeni v marširanju, pogosto neprijetni zeleni ali rumeni toni pa s svojim žarenjem nakazujejo na digitalno poreklo podobe. Rdeča nit njegovih del je strah pred prihodnostjo, a kot poudarja sam ga bolj kot napovedovanje prihodnosti zanima naša psihološka realnost. V delih iz zadnjih dveh let, ki so na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna, pa osebe pogosto umešča pod ogromne kupole. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave Neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Foto: Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije
Kakšne so manifestacije čutenja v sodobni družbi in kako se izražajo na področju fotografije in novih medijev, poskuša predstaviti razstava Jokati je okej!, ki je na ogled v Umetnostni galeriji v Mariboru. Na njej enajst umetnic in umetnikov iz mednarodnega prostora obravnava občutke, kot so frustracija, tesnoba in nezadovoljstvo. Razstava v izhodišču zajema iz 12. festivala Organ vida z naslovom No Tears Left to Cry, ki je bila leta 2022 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. O konceptu in delih razmišljata kustos Lovro Japundžić in umetnica Sonja Vulpes. Foto: Matej Jurčević, SOPHIE, 2022, barvna fotografija, vir: UGM/Matej Jurčević, izrez fotografije
"Naša arhitektura je bogata, ne da bi to prav vedeli, poznali ali pravilno vrednotili." Tako je razmišljal Edvard Ravnikar v času globalnega modernizma in pri tem verjel, da mora biti tudi sodobna arhitektura zavezana lokalnemu prostoru ter njegovi zgodovini in tradiciji. V tem združevanju na videz nezdružljivega je veliki arhitekt izjemen. Kot Plečnikov učenec je upoštevanje domače stavbne tradicije spojil z vero v revolucionarno mišljenje moderne umetnosti in arhitekture, ki jo je prevzel pri slovitem Le Corbusieru v Parizu. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled osrednja razstava Ravnikarjevega leta, ki izpostavlja nekaj ključnih premikov v misli velikega modernističnega arhitekta, predavatelja in misleca, ki je arhitekturo odprl eksperimentu in ustvarjalnemu dvomu. Kustos razstave Struktura modernosti je Miloš Kosec, sokustosinja pa Susanna Campeotto. Foto: Gradbišče Trga revolucije, foto: Janez Kališnik, zbirka MAO, izrez fotorafije.
Za opravičilo besede niso dovolj, pravi kuratorka in teoretičarka Suzana Milevska, ki z razstavo v Centru in galeriji P74 razmišlja o opravičevanju v družbeno-političnem kontekstu. Kakšno vlogo pa lahko pri tem ima umetnost? Kaj pomeni, če ime žrtve namesto spomenika nosi živa oseba? So opravičila lahko škodljiva? Kaj pomenijo opravičila, kadar jim ne sledijo dejanja? To je le nekaj vprašanj, o katerih v oddaji razmišljajo kuratorka Suzana Milevska, ter umetniki Esther Strauss, Sašo Stanojkovik in Merete Røstad. Foto: Tadej Pogačar: Why didn’t you tell me (2023), vir: Galerija P74, izrez fotografije
Muzeji in galerije po svetu, v zadnjem času pa tudi pri nas, vse bolj osvetljujejo dela spregledanih ali slabo znanih umetnic in ustvarjalk in tako spreminjajo naš pogled na zgodovino. V ta kontekst lahko umestimo tudi razstavni projekt Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, drugi, ki v ospredje postavlja arhitektke in fotografinje, pa v Galeriji Jakopič. Sokustosinji Ana Porok in dr. Marija Skočir predstavita prve diplomirane arhitekte in pa fotografinje, ki so studije večinoma prevzemale od svojih pokojnih očetov in soprogov. Foto: reprodukcije fotografij Ivane Kobilca na razstavi v Galeriji Jakopič, vir MGML, avtor fotografije: Blaž Gutman
Likovna umetnost omogoča zelo široko delovanje, pravi Aleš Sedmak, ki svoj skoraj petdesetletni opus postavlja na ogled v Mestni galeriji Piran. Na ogled je izbor slik, grafik, risb in naravoslovnih ilustracij. Sedmak je že v času študija na ljubljanski likovni akademiji soustanovil grafično delavnico SOG, bil je tudi poleg pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli, med 2011 in 2021 pa je deloval kot predsednik ZDSLU. Svojo likovno ustvarjalnost, pa tudi organizatorsko delovanje predstavlja v pogovoru z Nevo Zajc, ki je še pred odprtjem nastal v studiu Radia Koper.
Janja Lap pri nas ni tako znano ime, a bi moralo biti, saj je spregledana oblikovalka premikala meje. Vsake naloge se je lotila premišljeno in se odzvala na specifične zahteve. Pa naj je šlo za steklene izdelke, po katerih je najbolj znana, vojaške in medicinske naprave, ki jih je oblikovala za tovarno Iskra, ali pa za oblikovanje posod za bolnišnično prehrano v Veliki Britaniji, kjer je uvidela, da je nujno preučiti proces priprave hrane. Raznolikost njenega delovanja je izjemna, še bolj pa vsakokratna poglobljenost njenega pristopa. Njeno delo je zdaj predstavljeno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Zakaj je vaza podobna hiši, kot je naslov razstave, med drugim razložita kustosinji Barbara Predan in Špela Šubic, vprašamo pa se tudi, kaj je tisto, kar vsa ta njena zanimanja druži in tudi – kaj kot družba izgubljamo zaradi spregledanosti ustvarjalk, kot je Janja Lap? Foto: FB stran MAO
Kakšne so lahko posledice zavračanja uveljavljeni družbenih norm in ali obstaja nekaj kar lahko imenujemo skupnost v kateri vsi sodelujemo? Taka in podobna vprašanja si zastavlja šest umetnic in umetnikov iz Španije in Slovenije, ki se predstavljajo na razstavi Večno nenapisano pismo v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povezali sta jih mladi kustosinji Carmen Santesmases in Maša Knapič, da bi premislili in ponudili začasne rešitve za skupne težave. S kustosinjo Mašo Knapič se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY, Maša P. Žmitek, ilustratorka in vodja Centra ilustracije, Samira Kentrić, ilustratorka in avtorica besedil ter Tina Popovič, vodja zavoda Divja misel. Razstavno opremo predstavita nagrajeni avtorici Sara Badovinac in Sara Škarica, svoje mnenje o razstavi pa je delilo tudi nekaj obiskovalcev. Razstavo je produciral Center ilustracije, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. Foto: FB stran Centra ilustracije
Za sodobno fotografijo specializirana Galerija Photon letos obeležuje 20-letnico delovanja. S svojim delovanjem je galerija začela v najemniškem stanovanju v nekdanji stavbi Šumi v Centru Ljubljane, se pozneje selila po Ljubljani, danes pa domuje na Trgu prekomorskih brigad. Vse to se je začelo pred dvajsetimi leti, preden je z ambicioznim vložkom prerasla meje domovine, se z drugo galerijo naselila še na Dunaju, in dandanes predstavlja vodilno institucijo na področju predstavljanja in promoviranja sodobne umetniške fotografije slovenskih ustvarjalcev ter fotografov Srednje in Vzhodne Evrope, na najpomembnejših in najprestižnejših svetovnih dogodkih, posvečenih tej umetnosti. Ob 20-letnici delovanja Galerije Photon, katere slovesnosti so potekale ob odprtju razstave Drugačni svetovi 2023, je Petra Tanko pred mikrofon povabila Dejana Slugo, njenega ustanovitelja, direktorja in umetniškega vodjo. Uvod v njun pogovor predstavlja kratek pogovor z Vladimirjem Birgusom, češkim fotografom in umetnostnim zgodovinarjem, specializiranim za področje fotografije ter profesorjem na Univerzi v Opavi, ki je delovanje Galerije Photon umestil v tokove sodobne fotografske produkcije. Vabimo vas k poslušanju! foto: Franciska Legat, iz serije Hellish Eden, 2021-22, izsek, vir: photon.si
Ali bo Ruska vojna z Ukrajino trajala večno? Nas lahko neki nov virus ponovno izolira? Ali bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo ali pa nas bodo prej uničile podnebne spremembe? Ta vprašanja si zastavlja letošnja izvedba festivala Štajerska jesen z naslovom Ljudje in demoni, ki ga pripravljajo v sosednjem Gradcu v Avstriji. Interdisciplinarni umetniški festival predstavlja skupaj 40 različnih umetniških dogodkov, od razstav in performansov do predavanj, zvočnih dogodkov in pogovorov z umetniki, nosi naslov. Osredotoča se na pripovedovanje zgodb, ki temeljijo na posameznih likih oziroma osebnostih. Več pa v pogovoru s članoma kuratorske ekipe, to sta Pieternel Vermoortel in Gábor Thury. Foto: spletna stran Steirischer herbst
Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra. Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je vrnil v Trst ter deloval kot svobodni umetnik in pozneje profesor risanja na slovenskem učiteljišču. Skupaj z inženirjem Matjažem Hmeljakom je razvil nekaj najbolj znanih programov za serije računalniških grafik in ploterjev, kot sta na primer seriji TVC in RAM. Primerki iz teh serij so med drugim del zbirke Modeme galerije v Ljubljani. Od leta 1980 je bil profesor računalniške umetnosti na transmedijskem oddelku univerze v Syracusi. Bil je avtor univerzitetnega programa za računalniško grafiko ter tudi ustanovitelj prvega dodiplomskega programa za računalniško grafiko v zvezni državi New York. Edvardu Zajcu bi upravičeno lahko rekli tudi pionir interaktivne umetnosti – predvidel jo je že pred nastankom tehničnega orodja za njeno uresničevanje. Ob uporabi algoritmičnih variacij, s katerimi je v svojih umetniških konceptih odpravil človeški element, je namreč eden prvih umetnikov, ki so v povratno zanko računalniškega programja vpletli človeško spremenljivko. Edvard Zajec je imel leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani veliko pregledno razstavo in takrat ga je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda. Foto: Arhiv RTV SLO
Neveljaven email naslov