Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
766 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani
Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec
Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM
Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš
Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML
Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML
Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia
V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš
Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje
Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija
Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota
Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga.
Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez.
Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko
Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc
Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.
»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj
Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija
Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik
Neveljaven email naslov