1927 - 2019

»Morda ima grafika status revne sorodnice slikarstva, vendar je to likovna tehnika, v kateri sem se lahko najbolje izrazila in izpovedala«, je pogosto dejala grafičarka in slikarka Tinca Stegovec, ki je umrla v začetku prejšnjega tedna v 92 letu starosti. Tinca Stegovec sodi med najpomembnejše slovenske grafičarke, hkrati pa kot nekonformistična umetnica, ki je poudarjala, da ne sprejema relativizma vrednot, tudi med najbolj zapostavljene, saj se je šele pred osmimi leti prvič celoviteje predstavila na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Rojena Belokranjka je večino življenja preživela v Ljubljani, kjer je končala specialko za grafiko in se študijsko izpopolnjevala tudi v tujini. Ob pedagoškem delu je ustvarila obsežen grafični opus, v katerem je dosegla svoj ustvarjalni vrh s tehnično odličnostjo, natančno risbo, strogo koncipiranimi kompozicijskimi načeli in svojevrstno poetičnostjo uporabe čistih barv svetlih tonov. Njena dela, ki jim je za merilo vedno postavljala klasično umetnost, so osebne izpovedi, v večini podobe izsekov iz vsakdanjega življenja in življenjskih situacij, izrazito figuralna umetnica je bila pretanjena opazovalka sveta okrog sebe in medčloveških odnosov. Ukvarjala se je tudi s slikarstvom, v katerem prevladujeta pokrajina in portret. O svojem življenju je napisala tudi knjigo Bilo je takole in jo podnaslovila Romanje za lepoto. Tinca Stegovec je prejela več nagrad, med njimi tudi Jakopičevo za življenjsko delo leta 2016 in takrat je, kot vztrajna samohodka v vseh pogledih, dejala, da je umetniško ustvarjanje poklic, ki potrebuje svobodo, pa tudi dovolj samote. Pogovor v oddaji je nastal ob njeni retrospektivni razstavi leta 2011.