Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
33. grafični bienale Ljubljana v ospredje postavlja satiro
Umetniški kolektiv Slavs and Tatars, ki kurira letošnjo izdajo mednarodnega grafičnega bienala, satiro vzporeja z grafiko v njuni zmožnosti za delovanje. Zgodovinsko gledano je bila grafična umetnost demokratična oblika, dostopna širšemu občinstvu. Satira pa je bila v zgodovini oblika popularne filozofije, filozofije vsakdanjega človeka. Letošnji bienale tako nosi humorni naslov Vice v lisice in z več strani obravnava žanr satire v današnjem času. Ob pogledu v sodobne oblike humorno kritičnega, kot so denimo memi ali gifi, se razstava ozira tudi v preteklost, denimo z razstavo izbora satiričnih časopisov, kot je bil slovenski Pavliha, ki ga je v 19. stoletju ustanovil Fran Levstik. Bienale tako kot prejšnja leta poleg osrednjega razstavišča v Mednarodnem grafičnem likovnem centru naseljuje več ljubljanskih prizorišč in ponuja pester program, v katerem so tako nastopi stand-up komikov, kot simpozij dan po odprtju. Izdali bodo tudi zbornik, ki bo vseboval eseje o mikropolitiki memov, punku kot platformi pretvarjanja in balkanski satiri.
765 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
33. grafični bienale Ljubljana v ospredje postavlja satiro
Umetniški kolektiv Slavs and Tatars, ki kurira letošnjo izdajo mednarodnega grafičnega bienala, satiro vzporeja z grafiko v njuni zmožnosti za delovanje. Zgodovinsko gledano je bila grafična umetnost demokratična oblika, dostopna širšemu občinstvu. Satira pa je bila v zgodovini oblika popularne filozofije, filozofije vsakdanjega človeka. Letošnji bienale tako nosi humorni naslov Vice v lisice in z več strani obravnava žanr satire v današnjem času. Ob pogledu v sodobne oblike humorno kritičnega, kot so denimo memi ali gifi, se razstava ozira tudi v preteklost, denimo z razstavo izbora satiričnih časopisov, kot je bil slovenski Pavliha, ki ga je v 19. stoletju ustanovil Fran Levstik. Bienale tako kot prejšnja leta poleg osrednjega razstavišča v Mednarodnem grafičnem likovnem centru naseljuje več ljubljanskih prizorišč in ponuja pester program, v katerem so tako nastopi stand-up komikov, kot simpozij dan po odprtju. Izdali bodo tudi zbornik, ki bo vseboval eseje o mikropolitiki memov, punku kot platformi pretvarjanja in balkanski satiri.
Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija
Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek
Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš
Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC
Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)
Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu je na ogled pregledna razstava del Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših umetnikov s področja konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Razstava z naslovom: Tomislav Gotovac a.k.a. Antonio G. Lauer, NARAŠČAJOČA PADAJOČA GENEALOGIJA prvič predstavlja niz fotografij, filmskih projekcij ter rekvizitov in kostumov iz Gotovčevih predstav. Predstavljata jo direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vesna Meštrić ter Darko Šimčić, vodja Inštituta Tomislava Gotovca. Foto: Tomislav Gotovac, Zagreb, volim te!, avtor: Mio Vesović, vir: FB stran MSU Zagreb
Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.
Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht
Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)
Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice
V Mestni galeriji v Ljubljani lahko še do 5. maja obiščete razstavo Medprostori, do zdaj najobsežnejšo razstavo likovnih in video del Roberta Černelča, ki deluje na področjih slikarstva, videa, filma, scenografije in scenaristike, poleg tega kot pedagog na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pri smeri Video, animacija in novi mediji. V delih, razstavljenih tokrat v Mestni galeriji, se prvenstveno ukvarja s problematiko sodobne percepcije podob, pred kratkim pa smo si lahko v kinih ogledali njegov celovečerni prvenec Ptičar. Foto: Robert Černelč: Speljite se, 2023; vir: Mestna galerija Ljubljana
V Galeriji sodobne umetnosti v Celju se s samostojno razstavo predstavlja Keiko Miyazaki. Avtorica, ki je rojena na Japonskem, a že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji ter v Celju, se izraža skozi različne medije, od instalacije, slike, animacije, performansa do videa. V svoji najnovejši samostojni razstavi tematizira svet, v katerem živimo, kot podobo resničnosti brez utvar. Z avtorico Keiko Miyazaki in s kustosinjo razstave Ireno Čerčnik se je o postavitvi pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Spletna stran Galerija sodobne umetnosti v Celju
Galerija - muzej Lendava je v lendavski sinagogi pripravila razstavo risb slikarja in grafika Štefana Galiča. Razstava je nastala v času, ko je se je mestna občina Lendava odločila kupiti njegov atelje ter s tem obeležiti tudi njegovo 80. letnico rojstva. Štefan Galič je v slovenskem likovnem prostoru poznan predvsem kot grafik, vendar je pod strokovnim očesom umetnostnega zgodovinarja dr. Janeza Balažica javnosti tokrat prvič predstavljen izbor njegovega obsežnega risarskega opusa. Foto: spletna stran občine lENDAVA
Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije
Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija
Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije
V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last, ki ga lahko zasledimo na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica, odpira te teme s prepletanjem klasičnega slikarskega medija in nove tehnologije, kot je posebna vrsta kripto-sredstev – nezamenljivi žetoni NFT. Kot je za The Miho Artnaka značilno, stvari obrne na glavo: če je že v navadi, da umetni inteligenci damo navodila, kakšno sliko naj ustvari, se je on odločil, da bo dal taka navodila ljudem. Fotografu Klemnu Ilovarju je npr. opisal, kakšno tihožitje naj fotografira, naslednje navodilo, oziroma naročilo, in to na Kitajsko, pa je bilo, naj mu to fotografijo naslikajo v tehniki olja na platnu – trikrat. Ob tem se obiskovalec vpraša, katera od teh slik je original in katera kopija? Ob ekspresivni otroški sliki se pojavi še zanimivo protislovje: nastala je kot plod spontanega hitropoteznega polaganja barve na papir, kopija na platnu, ki je na razstavi, pa je bila, zato da ujame podobnost, naslikana sistematično in najbrž previdno. The Miha Artnak je v vseh teh primerih avtor idejne zasnove, ne pa izvajalec del. Ob tem se pojavi dilema, ki je aktualna tudi v primeru umetne inteligence: je avtor, kdor da idejo, ali tisti, ki jo potem uresniči, naslika? In tako četudi umetna inteligenca ni neposredno vpletena, z oponašanjem le te razmišlja o njenih značilnostih. Slike so razdeljene po prostorih še glede na javno in zasebno last. To umetnik določi s pogodbami. V vmesnem prostoru najdemo še njegov avtoportret, kjer pa gre za neprenosljivo last. Številna sloje in izhodišča za debato torej razpira The Miha Artnak na razstavi Last, ki jo kurira Jani Pirnat, spremno besedilo je napisala Nika Jurman, duhovite promocijske videe pa so prispevali razni ''vplivneži''. Foto: Žiga Bratoš
Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek
Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia
Neveljaven email naslov