"Bolj kot sama forma me zanima, kako sploh pride do tega, da nekaj naredimo," razmišlja umetnik, ki se ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli

Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo  Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta.

Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.