Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.
Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.
765 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.
Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.
V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Srbski modernizem 1880–1950: 86 del – predvsem oljne slike, ob tem pa še nekaj kipov in grafik, ki jih hrani eden najstarejših kulturnih hramov v Srbiji, Galerija Srbske matice iz Novega Sada. Razstava med drugim kaže na pomen mednarodnega sodelovanja kulturnih ustanov danes in nekoč. Žiga Bratoš je pred mikrofon povabil koordinatorja projekta, dr. Andreja Smrekarja, avtorico razstave dr. Tijano Palkovljević Bugarski in direktorico Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbaro Jaki.
Ljubljanska džamija in Muslimanski kulturni center sta bila celosten izziv. Zdaj, ko je kompleks dokončan, bo več o projektu in arhitekturnih rešitvah povedal Matija Bevk iz biroja Bevk Perović arhitekti (v pogovoru z Markom Goljo). Vabljeni k poslušanju.
Kolorist Živko Marušič se na razstavi Približevanja v Bežigrajski galeriji 1 predstavlja v enobarvni luči, podobe pa temeljijo na fotografskem pogledu. Večinoma gre za doslej neznana dela iz zbirke Obalnih galerij Piran in iz zasebnih zbirk, nastala pa so v letih med 1977 in 1980. Manj znan del njegovega opusa so v Bežigrajskih galerijah predstavili že leta 2016, ko so bile med drugim na ogled umetnikove skulpture. V tokratnih Likovnih odmevih ponavljamo oddajo, ki smo jo pripravili tedaj, krajše pa predstavimo tudi trenutno razstavo Približevanja. FOTO: Živko Marušič, Opel, 1979 (izrez), avtor fotografije Marko Tušek, vir: MGML
Goran Trbuljak, vsestranski vizualni umetnik, pionir konceptualne umetnosti, filmski ustvarjalec in avtor animiranih filmov iz Zagreba, v Galeriji Photon prikazuje najnovejši cikel svojih fotografij iz serije Skice za skulpturo. Gre za tihožitja s predmeti, ki so nekakšni atributi njegovih dveh poklicev – opazimo predmete kot so merilci svetlobe, kamere ali različna strokovna literatura. Trbuljak želi s temi tihožitji zastavljati širša vprašanja o mehanizmih umetnostnega sistema, ki določajo, kaj razumemo kot umetniško delo. Ta vprašanja so ga zanimala že na začetku njegove umetniške poti, ko je v 60ih letih prejšnjega stoletja kot del t.i. Nove umetniške prakse iskal alternativne načine ustvarjanja in razstavljanja. O razstavi in o likovnem delu ustvarjalca se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z avtorjem Goranom Trbuljakom in kustosinjo razstave Branko Benčić.
Stik in podobnost sta temelja ene veje magije – predmet je po načelih simpatetične magije na drug predmet zmožen vplivati, kadar sta si podobna ali kadar med njima obstaja stik. Prav stik in podobnost sta ključna tudi za fotografijo – fotografija s fotografiranim načeloma deli podobnost in fizični stik - nenazadnje gre za odtis odboja svetlobe na fotosenzibilen material. Torej nič nenavadnega, da smo fotografiji vse od njenega nastanka pripisovali posebno, skoraj magično moč. Tudi o tem, kako družba fotografiji podeljuje to moč, pa razmišlja razstava Zajčja luknja – fotografija, magija in resničnost v Cankarjevem domu v Ljubljani. Razstava je del festivala Slovenija 2050 in je nastala v sodelovanju z Zavodom Membrana in revijo Fotografija. O fotografiji, magiji in resničnosti sta razmišljala kuratorja razstave Jan Babnik in Jasna Jernejšek. Fotografija: Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger: Ikone (izrez), 2012–, vir: Cankarjev dom.
»Svet brez Johna Baldessarija bo gotovo nekoliko bolj dolgočasen« je bil eden od odzivov, ko smo v začetku letošnjega leta izvedeli, da je preminil priljubljeni konceptualni umetnik John Baldessari, ki je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I will not make anymore boring art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. A prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in apropriiranih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in zakonitostih filmske reprezentacije. O Johnu Baldessariju so v oddaji razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht ter Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in galerije P74. Foto: John Baldessari: What is Painting (1966-68), vir: Wikimedia, Maurizio Pesce
»V kontekstu, ki ga določajo vse večja politična razhajanja in ekonomske neenakosti, se obračamo na arhitekte, da si zamislijo nove prostore, v katerih bomo lahko prijazno sobivali kot človeška bitja, ki se želijo povezati med seboj in z drugimi vrstami v digitalnem in realnem prostoru.« Tako razmišlja Hashim Sarkis, kurator letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki meni, da človeštvo potrebuje »novo prostorsko pogodbo«. Slovenski projekt Skupno v skupnosti se na temo bienala odlično navezuje. Zadružne domove, velike objekte z veliko namembnostjo, so intenzivno začeli graditi po koncu druge svetovne vojne – načrtovana je bila mreža kar 523 zadružnih domov, postavljenih več kot 100, vključevali pa so upravljavsko, gospodarsko, kulturno in prostočasno delovanje. Po besedah organizatorjev njihova graditev, raba in zgodovina ponujajo priložnost za razmislek, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Avtorji projekta Skupno v skupnosti, ki bo raziskoval sedemdesetletno zgodovino zadružnih domov kot družbene infrastrukture, so Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko. Projekt in zadružne domove sta v pogovoru osvetlila Blaž Babnik Romaniuk in Martina Malešič. FOTO: vir Obrat d.o.o.
V Muzeju novejše zgodovine je do 16. februarja na ogled pregledna razstava Nace Bizilj – fotoreporter. Razstavo o enem izmed najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja je pospremil zgleden katalog z naslovom Pomladni sij, ki ga je uredila Irena Uršič. Več o razstavi in še čem bosta povedala fotoreporter Nace Bizilj in kustosinja Irena Uršič. Pogovor z njima je v petek, 20. decembra v Muzeju novejše zgodovine posnel Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.
Jiři Bezlaj se tematsko in formalno navezuje na kulture starih civilizacij, mitologijo, naravo ter življenje kot tako. Te teme spremljajo večino njegovega opusa, ki je na razstavi Kamen v Mestni galeriji Ljubljana predstavljen pretežno kronološko, vsaka izmed sob predstavlja en cikel. Gre za do sedaj najbolj obsežno predstavitev več kot petih desetletij ustvarjanja tega umetnika, ki abstraktne oblike pogosto združuje s figuraliko, povezano s človekom ali izbranimi živalmi ter rastlinami. Kustos razstave je Sarival Sosič, v oddaji pa o svojem delu pripoveduje Jiři Bezlaj. FOTO: Iz cikla Favnovo popoldne, 1994, španski marmor, avtor fotografije: Boris Gaberščik, vir: MGML
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava del Mete Grgurevič, ene najzanimivejših slovenskih umetnic mlajše srednje generacije. Razstavo so pripravili v sodelovanju z galerijo Kunstlerhaus iz Gradca in nosi naslov Nemogoči mehanizmi, ki nakazuje umetničino zanimanje za kinetične sisteme. Meto Grgurevič namreč fascinirajo mehanski sistemi, ki ustvarjajo gibanje, svetlobne učinke ali iluzijo; mehanske objekte pa avtorica z vpeljevanjem glasbe, videa, luči in performativnosti razširja v poetične kinetične scenografije. Preplet tehnologije, poetičnosti in utopičnih motivov lahko razumemo tudi kot subtilen upor, ki za svoje orožje uporablja domišljijo. Razstavo sta v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden predstavili umetnica Meta Grgurevič in kustosinja Simona Vidmar. Fotografija: Meta Grgurevič, Galanterie Mécanique, Svetlobna Gverila, 2014, foto: DK, vir: UGM
Pogovor s kustosom razstave dr Robertom Simoniškom o retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
Prepoznavnost ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala so ob njegovem nastanku leta 1955 zagotavljali tudi ugledni člani mednarodnih žirij, ki so pogosto nagradili mlade in inovativne umetnike. Kakšno je bilo njihovo ustvarjanje, si do 23. februarja lahko ogledate na razstavi Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Soavtorica razstave, Breda Škrjanec, je v pogovoru med drugim povedala, da so žirije pogosto poudarjale umetnostne spremembe ter da je vprašanje, kaj je prava grafika, staro skoraj toliko kot ta medij sam.
Češki kustos Vit Havranek je nedoločljivost, povezano s teorijo kvantne fizike, uporabil kot izhodišče za razmislek o treh vidikih sodobne umetnosti: konceptualni umetnosti, materialnosti in političnemu vidiku. V vseh je nato iskal določeno napetost, dvojnost. Pristop je precej kompleksen in verjetno ni malo obiskovalcev, ki jih razstavno besedilo letošnjega trienala sodobne umetnosti U3 zbega. Vprašamo se lahko tudi – zakaj tak pristop? Je res utemeljen, dosledno in smiselno izpeljan in kako se odraža na sami razstavi? Zakaj prav kvantna fizika je bilo torej eno izmed vprašanj, o katerih je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal kurator Vit Havranek. Foto: Barbora Kleinhamplová, Razporeditve, 2019, stenska instalacija, vir: Moderna galerija
Ob obletnicah rojstva in smrti Božidarja Jakca, pogovor Irene Majce z dr. Andrejem Smrekarjem
Cukrarna je leta in desetletja propadala, kot da bi generacije oblastnikov in oblastnic samo čakale, da se sesede. Zato ima njena prenova tudi simbolen pomen. Več o zasnovi prenove, njenem poteku in namembnosti Cukrarne pa v tokratni oddaji. Prvi gost, arhitekt Marko Studen (ob Borisu Matiću in Jerneju Šipošu), soavtor njene prenove bo med drugim povedal, da je prenova Cukrarne v prvi vrsti inženirski projekt, drugi gost, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, pa bo predstavil namembnost Cukrarne. Vabljeni k poslušanju. Jernej Šipoš, Marko Studen in Boris Matić Foto: Bor Dobrin
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Kako bo, če bomo nekoč gozd morali opazovati tako, kot danes opazujemo živali v živalskem vrtu? To vprašanje si je z risbo Nenehna privlačnost narave v 70ih zastavil avstrijski umetnik Max Peintner, nenavadni distopični prizor pa se je v začetku septembra preselil v realnost. Švicarski umetnik Klaus Littmann je namreč na stadionu Wörthersee po vzoru Peintnerjeve risbe pripravil megalomansko instalacijo z naslovom For Forest – The Unending Attraction of Nature (Za gozd – Nenehna privlačnost narave). Še do 27. oktobra si obiskovalec stadiona lahko s tribun ogleda 299 dreves, visokih do 15 metrov in starih do 50 let.
Neveljaven email naslov