Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila."
Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme.
Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana.
Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
748 epizod
Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.
Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila."
Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme.
Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana.
Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš
Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko
Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija
Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice
V založništvu zavoda Delak je izšla knjiga Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst. Tržaški Slovenec Edvard Zajec je svetovni pionir računalniške umetnosti, ki se je s spajanjem likovne umetnosti in informacijskih tehnologij ukvarjal od sredine 60.ih let preteklega stoletja. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal in deloval vse svoje ustvarjalno življenje. V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Edvard Zajec pošiljal prijatelju in umetniškemu sodelavcu, pianistu Aleksandru Rojcu v rodni Trst. O Edvardu Zajcu in pričujoči knjigi je v oddaji Likovni odmevi spregovoril Dragan Živadinov. Vabimo vas k poslušanju! »On ni izgubljeni sin, on ni neznani umetnik, ampak je umetnik, ki zgradil 21. stoletje za Slovence.« Dragan Živadinov Informatrix, stran 44, vir: www.edwardzajec.com
Druga svetovna vojna je bila tudi vojna fotografskih podob, je v katalogu razstave zapisal njen soavtor Miklavž Komelj. Vse vpletene smeri so namreč fotografijo premišljeno uporabljale kot del svoje propagande. Moči fotografije se je zavedala tako okupacijska stran kot odporniško gibanje. Raba fotografije je bila premišljena in regulirana – pravilnik partizanskih fotoreporterjev je tako določal primerne motive in poudarjal, naj fotografije spremlja zapis, kaj predstavljajo. Fotografija pa ima tudi obremenilno moč, zato verjetno ni presenetljivo, da razstava Fotoaparat in vojna v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavlja več partizanskega kot domobranskega gradiva. S soavtoricama razstave Katarino Jurjávčič in Moniko Kokalj Kočevar se je pogovarjala Iza Pevec. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.
Nekatere oblike in površine, kot jih srečamo v industrijskem oblikovanju, se širijo vsepovsod. So skoraj nalezljive, tako kot melodije pop pesmi, ki se nam popevajo proti naši volji. Podobno velja za predimenzionirane črne skulpture umetnika Andreja Škufce, ki se trenutno na videz nenadzorovano razraščajo po prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega center v Ljubljani. Naslov Črni trg med drugim namiguje na prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov in lovkasto širjenje komunikacije in dobrin v tem kontekstu, a ima razstava več plasti, o katerih se je z Andrejem Škufco pogovarjala Iza Pevec.
Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek tudi v evropskem merilu. Tako je odločila žirija za Plečnikovo nagrado 2020. V ponedeljek so nagrado prejeli Vasa J. Perović, Christophe Riss in Matija Bevk. Kot piše v utemeljitvi, je veduta Ljubljane z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. Ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo Likovni odmevi, v kateri je o kompleksu v pogovoru z Markom Goljo razmišljal Matija Bevk. Foto: BoBo
Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik
Poskus zajemanja izmuzljivih vidikov realnosti je v ospredju dela umetnice Uršule Berlot. Pri tem se pogosto naslanja na znanstvene postopke in tehnologije. To velja tudi za njeno novo razstavo Telesni razlom v Mestni galeriji Nova Gorica, ki razmišlja o vprašanjih realnosti in posnetka ter načinih naše zaznave. Umetnico, ki je prepoznavna po svojih prosojnih prostorskih postavitvah, tokrat zanimata predvsem zamegljevanje realnega in simuliranega in fleksibilnost našega pogleda.
Društvo likovnih umetnikov Maribor letos praznuje jubilej, 100 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Zato so se že v letu 2019 posvetili strokovni pripravi gradiv, ki analitično obdelajo stoletno obdobje likovnega delovanja s stališča zgodovinske faktografije in umetnostno-zgodovinske analize ter vrednotenja viškov likovne dediščine s popisom vseh ustvarjalcev v stoletnem obdobju. V oddaji bomo predstavili dejavnosti Društva likovnih umetnikov Maribor ter monografijo DLUM 100 let OLD, ki predstavlja v jubilejnem letu enega ključnih dokumentov presečne analize likovnega delovanja v okviru klasičnih likovnih disciplin. O tem je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor akademski slikar doktor Vojko Pogačar.
Metka Kavčič letos praznuje 20-letnico samostojnega umetniškega ustvarjanja in okrogel življenjski jubilej, 60. rojstni dan. Že od otroških let je spremljala umetnost in umetnike, ki so prihajali v atelje njenega očeta Maksa Kavčiča, slikarja, scenografa, restavratorja in univerzitetnega predavatelja. Sicer pa je njena umetniška pot nekoliko zavita. Po diplomi iz likovne vzgoje na mariborski Pedagoški fakulteti je nadaljevala študij kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost ter končala še specialistični študij konservatorstva in restavratorstva. Dobro desetletje je kot restavratorka delala v Pokrajinskem muzeju Ptuj, zadnjih 20 let deluje kot samozaposlena v kulturi. Na pregledni razstavi Simulakrum tradicije v Galeriji Velenje umetnica predstavlja izbor 31 kiparskih del, nastalih v dveh desetletjih njenega samostojnega umetniškega ustvarjanja. Z Metko Kavčič se je pogovarjala Brigita Mohorič. Foto: Igor Napast
Primorski umetnik Enej Gala je študiral slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Še vedno je zavezan risbi in sliki, ustvarja pa tudi skulpture in v zadnjem času lutke. Ne glede na medij v svoji likovni formi ohranja oblikovno in vsebinsko rdečo nit – humorno in hkrati resno družbeno kritiko. Na tokratni razstavi z naslovom Na ramenih pritlikavcev v Galeriji Kresija v Ljubljani večplastno prevprašuje probleme, ki izhajajo iz naše subjektivnosti – intelektualne in telesne okornosti in minljivosti. Upanje za izhod iz teh naših okvirov sta od nekdaj pomenili znanost in umetnost. A kaj, ko so bili in so za številne ''velikane'' znanstveni artefakti in umetniška dela le zbirateljski objekti aristokratskega elitizma. Velikani raje mečejo sence, kot da bi nas sprejeli na svoja ramena in nam razširili pogled. V oddaji Likovni odmevi se je z Enejem Galo o novi razstavi in o njegovem preteklem ustvarjanju pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Galerija Kresija
Galerije in muzeji so se sicer že odprli, a krizni čas jih bo zaznamoval še za nekaj časa. Poleg tega je epidemija izpostavila nekatere težave, kot je manko umetniškega trga, s katerim se likovno področje sooča tudi sicer. Tudi Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov skuša aktivno pomagati likovnim ustvarjalcem z različnimi rešitvami. Svojo vlogo in naloge je času epidemije razširila predvsem na medmrežje, kjer je vzpostavila nove možnosti za predstavljanje likovnih del in delovanje posameznih društev. ZDSLU pod svojo streho namreč združuje devet regionalnih združenj likovnih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Aleksandra Saška Gruden se je še v času, ko so bili galerije in muzeji zaprti, pogovarjala s predsednikom ZDSLU akademskim slikarjem Alešem Sedmakom.
Galerije in muzeji se v tem tednu ponovno odpirajo, že prejšnji teden so se zrahljale tudi omejitve občinskih meja. V tem kontekstu je zanimiv razmislek o mejah, kot jih med drugim tematizira skupinska razstava Transgresije kuratorja Marka Košana, kustosa Koroške galerije likovnih umetnosti. Na razstavi se s pestrim naborom likovnih del predstavlja osem umetnikov, razstavo pa so v Mestni galeriji Nova Gorica postavili le nekaj dni pred pandemijo korona virusa v Sloveniji. Ob odprtju je oddajo o razstavi pripravila Tatjana Gregorič. Vir fotografije: osebni arhiv/Matej Vidmar
Kako preživeti, kakšni so produkcijski pogoji ustvarjanja, kakšen odnos se ustvarja med umetnikom in družbo je nekaj vprašanj, ki jih je v svojem projektu Dialog v kuhinji leta 2006 enajstim umetnikom zastavila Tanja Lažetić. V pogovoru na praznik dela, 1. maj, tako Tanja Lažetić razmišlja tudi o teh vprašanjih. Njeno raznoliko delo sicer pomembno zaznamuje razmislek o vsakdanu, dejstvih in pojavih, ki jih neredko spregledamo. V zgodnejših delih je pogosto tematizirala dom – tega v času, ko smo doma več kot prej, čutimo in razumemo drugače. Prav na začetku epidemije je Tanja Lažetić na rezidenci v Nemčiji razmišljala o dotiku, zanimivo pa je, da imajo tudi številni izmed njenih starejših projektov v kontekstu epidemije nov pomen. Vir fotografije: osebn arhiv avtorice
“Vzdušje miru in miline, ki se zdita brezčasna in prevevata njegove figure, pa natančen in pravilen, a hkrati očarljivo preprost in enostaven figurativen prikaz abstraktnih teoloških, filozofskih in celo poetoloških pojmov, ki ju premorejo njegova dela, sta tista vidno-nevidna skrivnost in lepota Rafaelovih slik.” Tako je ustvarjanje tega priljubljenega umetnika v uvodu v prestižno monografijo Božanski Rafael opisal Igor Škamperle, profesor na oddelku sociologija kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. 6.aprila je minilo 500 let od Rafaelove smrti, ki je umrl star zgolj 37 let. Vrhunec jubileja naj bi bila razstava Rafael v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale, ki zdaj seveda sameva. Med več kot 100 slikarjevimi deli pa se lahko sprehodimo virtualno, in sicer na spletni platformi Musement, kjer je zaživel virtualni muzej. O umetnikovem delu ter kulturnem ozračju, v katerem je ustvarjal, je v pogovoru z Izo Pevec razmišljal prof. Igor Škamperle.
V času samoizolacije ter otrplosti javnega življenja se je skupina fotografov odločila simbolno oživiti ulico. “Prostor, v katerem običajno ustvarjamo in razstavljamo, je bil večini izmed nas odvzet, zato bomo fotografije projicirali z domačega okna na sosednjo stavbo,” o svoji odločitvi pravijo člani kolektiva Manja Zore, Marisa Popovič, Katja Goljat, Matjaž Rušt, Robert Marin in Klemen Skubic. Destdnevni projekt fotogank vsak dan predstavi dva avtorja, fotografije vsak dan ob 21 uri projicirajo na fasado stavbe na Trubarjevi cesti v Ljubljani, projekcije pa prenašajo tudi na Facebook strani projekta. Nekateri umetniki življenje v času epidemije tematizirajo neposredno, drugi bolj posredno.
V času, ko so galerije in muzeji zaprli svoja vrata, so številne ustanove pripravile virtualni program, o katerem smo ta teden že poročali v naši oddaji Svet kulture. Mestna galerija Ljubljana pa je umetnike pozvala, naj jim pošljejo dela, ki nastajajo v času samoizolacije. Spletno razstavo bodo na svoji Facebook strani odprli nocoj ob 19h, sledila bodo tudi naknadna odprtja. Prispela dela se s težkimi časi soočajo s humorjem, med deli pa najdemo tudi razmislek o vlogi medijev v teh časih. Iza Pevec se je z vodjo galerije, Alenko Gregorič pogovorjala o projektu Umetnost v izolaciji ter nekaterih temah, ki jih nagovarjajo umetniki.
Neveljaven email naslov