Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.
764 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.
V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije
V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO
Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML
Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo
Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb
Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać
Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš
Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.
Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
"Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo
Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM
Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš
Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
Neveljaven email naslov