Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marko Jenko: "Občutek presežnega lahko pri Anselmu Kieferju povežemo z otroštvom"

30.08.2024

Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor


Likovni odmevi

760 epizod


Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.

Marko Jenko: "Občutek presežnega lahko pri Anselmu Kieferju povežemo z otroštvom"

30.08.2024

Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor


04.10.2024

Kako danes pisati likovno kritiko?

Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom


27.09.2024

Darko Slavec: "Ob vesolju čutimo svobodo, ampak v področju grozljivega kraja"

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš


20.09.2024

Sedanjost in različnost slovenskega kiparstva v Mestni galeriji Ljubljana

Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden. Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.


13.09.2024

Tevž Logar: "Beneški bienale kaže na predvidljivost umetnostnega sistema"

O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator. Foto: Dejan Habicht


06.09.2024

Kako nas čuti morje? Tudi o tem razmišlja umetnica Robertina Šebjanič

Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije


23.08.2024

Bojana Fajmut: "Ni predmeta okoli nas, ki ne bi bil oblikovan!"

Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.


16.08.2024

Abstraktna konkretnost Mladena Stropnika

Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Foto: Mladen Stropnik: ko spim video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana


09.08.2024

Bogdan Borčić: "Tudi v minimalizmu je bilo pri meni navzoče močno čustvo."

Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njegove smrti pa vas spet vabimo k poslušanju pogovora, ki ga je Vida Curk z umetnikom posnela leta 2005, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Foto: Bogdan Borčić v svojem ateljeju, 2012; avtor: Tomo Jeseničnik


02.08.2024

Tihomir Pinter (1938–2024), mojster klasične fotografije

Nedavno je preminil Tihomir Pinter, mojster klasične črno-bele fotografije, posebej poznan po izrazni avtorski fotografiji ter portretih umetnikov in prizorih iz železarn. Cenil je fizično stvarnost analogne fotografije in je fotografije izdeloval sam v svoji temnici. Zanimala ga je likovna plat podobe, pri tem pa nikoli ni uporabljal bliskavice. Pinter, ki se je rodil leta 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Med njegovimi večjimi razstavami je bila retrospektiva Kemija podobe v Galeriji Jakopič leta 2018, ko je nastal tudi pogovor, ki ga je z njim pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: BoBo/Tihomir Pinter


26.07.2024

Maria Lassnig – med površino kože in notranjim svetom

Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom


19.07.2024

Dotik konice prstov

Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti


12.07.2024

(Ne)domači predmeti Adriane Maraž

"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC


05.07.2024

Jaša: ''Z umetnostjo ustvarjam resničnost, ne le reagiram nanjo''

V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda


28.06.2024

O političnem v arhitekturi – primer Palestine

V času napadov in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda. Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center / Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali kljub temu, da jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine. Foto: vas Lifta, vir: Wikipedia, Hagai Agmon-Snir حچاي اچمون-سنير חגי אגמון-שניר - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=132730325


21.06.2024

Tevž Logar, kustos 10. trienala U3: "Blizu mi je ideja, da s svojim delovanjem usmerjamo ta čas."

Tevž Logar, kustos 10. trienala U3, se je v svoji ediciji z naslovom Proti toku časa oprl na pisatelj Jorgeja Luisa Borgesa, ki čas velikokrat opisuje kot nekaj, kar je nelinearno, ciklično ali spremenljivo. Dela, ki jih je izbral, tako odsevajo sodobni čas, se ozirajo v preteklost ali prihodnost, pri tem pa vzpostavljajo množico pogledov na čas. Izhajal je iz tukajšnje produkcije in ni želel vzpostavljati narativov, ki niso lastni prostoru. Na ogled so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, odpirajo pa se širše teme, kot so biopolitika, okolje, migracije, tehnologija, spomin in nasilje ter vnovično izpraševanje uveljavljenih mehanizmov vladajočih paradigem. Foto: Novi kolektivizem, vir: Moderna galerija


14.06.2024

Svetlobna gverila z mlajem v polnoletnost

Posvečamo se 18. festivalu Svetlobna gverila, ki mimoidoče nagovarja na ljubljanskih ulicah, trgih, v parkih in drugod. S središčem v galeriji Vžigalica, v kateri bo razstava na ogled do začetka septembra, se festival razteza v okolici Trga Francoske revolucije, Vegove ulice in Soteske do Mirja in Gradaščice, Gregorčičeve ulice, podhoda Maximarketa in bližnjih Valvasorjevega in Parka slovenske reformacije in bližnje Male galerije. Festival poteka vsak dan do 22. junija, med 21.30 in 23.30 uro, ob sobotah in sredah so organizirana kolesarska vodstva. Petra Tanko se je pogovarjala s kuratorico festivala Katerino Mirović, ki sta se ji pridružila še umetnica Stela Ivšek in umetnik Matej Bizovičar. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Janja Kosi: Hiša na drevesu, Lucija Rosc: Mlaj, študentke NTF: Oblaki, foto: DK, izsek


07.06.2024

Miha Majes – norčava igra ali zadušljivo težka kritika sodobni družbi?

Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš


31.05.2024

Zakaj naj bi si Zmago Jeraj svoja dela želel videti manj osvetljena?

Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC


24.05.2024

9. trienale Umetnost in okolje EKO se odziva na grozeče ozračje

Umetnostna galerija Maribor je odprla 9. trienale Umetnost in okolje EKO, ki tokrat nosi naslov Oči v skali in se nanaša na prizor okamenele Ajdovske deklice. Umetniški vodja trienala in kustos v Umetnostni galeriji Maribor Jure Kirbiš je k sodelovanju povabil umetnike in umetnice, ki se v svojih delih odzivajo na grozeče ozračje v naravi in družbi. Kot svetovalca sta mu pomagala Dominika Trapp iz Madžarske in Markus Waitschacher, kustos iz Avstrije. Trienale je tokrat postavljen v prostore starega sanatorija dr. Mirka Černiča v središču Maribora, ki tudi s svojo zapuščenostjo sproža občutke nelagodja in ogroženosti. Razstavo predstavljata umetniški vodja Jure Kirbiš in sokurator Markus Waitschacher. Foto: Edith Payer, Galerija portretov, 2024, foto: Janez Klenovšek, vir: UGM (izrez fotografije)


Stran 1 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov