Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
766 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
''Lepa je skulptura, ki je ne zapreš, torej da material ostane v izvirni obliki,'' pravi kipar Primož Pugelj. Železni delci, zloženi kot luske, svetleča se rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, kot na kakšni grafiki Andya Warhola, in tak, ki se zdi, kot bi ga pobrali z morskega dna. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Pugljeve maske pravzaprav vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. Odrešene so spola, simbolike, pomena. Čakajo torej na gledalčevo domišljijo. In kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu si v tem času lahko ogledamo razstavo Primoža Puglja z naslovom Začetek novembra, mi pa smo ga obiskali v njegovem ateljeju v Vnanjih Goricah, kjer ima tudi svojo galerijo. Foto: Žiga Bratoš
''Lastnik, stroka in oskrbnik morajo stopiti skupaj za uspešno skrb in obnovo kulturne dediščine,'' pravi Mirko Cigula. Z ženo Ireno sta prejela Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva za vlogo oskrbnikov največjega slovenskega baročnega dvorca Dornava. Ta stoji na ravnini Dravskega polja v naselju Dornava pri Ptuju in velja za enega najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture pri nas. Zakonca Cigula, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi priznanja, ''z osebno predanostjo in neizmerno ljubeznijo do dvorca le-tega prebujata v novo življenje in oživljata strokovno in laično zavest, ki daje nov smisel tej nacionalno pomembni dediščinski lokaciji''. Obiskali smo ju in izkazala sta se tudi kot poznavalca tamkajšnje zgodovine. Še prej pa smo se pogovarjali z odgovorno konservatorko Svjetlano Kurelac. Foto: Mojca Zemljarič (Štajerski tednik)
12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se štiri ustanove – Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Murska Sobota, Obalne galerije Piran in Galerija ZDSLU – povezale in vsaka je pripravila razstavo in v ospredje postavila izbrano poglavje Logarjevega opusa, ki je s tem doživel res celotno predstavitev. V oddaji Likovni odmevi pa vam ob priložnosti obletnice tokrat prinašamo misli samega Lojzeta Logarja. Maja Žel Nolda je krajši pogovor z njim posnela leta 1996, ko je Logar svoja dela, ustvarjena od leta 1967 do leta 1996, predstavljal v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.
Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.
Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia
Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden. Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.
O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator. Foto: Dejan Habicht
Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije
Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor
Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.
Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Foto: Mladen Stropnik: ko spim video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana
Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njegove smrti pa vas spet vabimo k poslušanju pogovora, ki ga je Vida Curk z umetnikom posnela leta 2005, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Foto: Bogdan Borčić v svojem ateljeju, 2012; avtor: Tomo Jeseničnik
Nedavno je preminil Tihomir Pinter, mojster klasične črno-bele fotografije, posebej poznan po izrazni avtorski fotografiji ter portretih umetnikov in prizorih iz železarn. Cenil je fizično stvarnost analogne fotografije in je fotografije izdeloval sam v svoji temnici. Zanimala ga je likovna plat podobe, pri tem pa nikoli ni uporabljal bliskavice. Pinter, ki se je rodil leta 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Med njegovimi večjimi razstavami je bila retrospektiva Kemija podobe v Galeriji Jakopič leta 2018, ko je nastal tudi pogovor, ki ga je z njim pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: BoBo/Tihomir Pinter
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Risba je najbrž najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in nebrušeno sled hotenja, pravijo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki temu mediju posvečajo tokratni trienale. Razstava Dotik konice prstov, ki jo je zasnoval kustos Marko Košan, z deli enaindvajsetih avtoric in avtorjev ponuja vpogled v koroško likovno ustvarjalnost na področju prvine, ki jo z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovni ustvarjalci. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti
"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC
V Tartinijevi hiši v Piranu je na ogled razstavni projekt Rekviem, ki ga je multimedijski umetnik Jaša pripravil skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in s sodelavci kot poklon nedavno preminulemu očetu. Zasnoval ga je potem, ko je lansko leto v sklopu 58. Ex-tempore Piran prejel posebno nagrado Tartini 2023. Med drugim se srečamo z lutkami, ki upodabljajo prav njiju in pa skladatelja Giuseppa Tartinija. Postavitev je odprl performativni dogodek, v projektu pa je Jaša združil vizualne elemente, performans, arhitekturne posege, lutkovno umetnost, poezijo in glasbo. Foto: Tjaša Gnezda
Neveljaven email naslov