Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
203 epizod
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.
Duende je moč, in ne učinek, je boj, in ne mišljenje, zapiše med drugim Lorca v svojem znamenitem predavanju o zanosnem navdihu. V knjižni izdaji je v prevodu Andreje Udovč izšlo pri založbi Sanje v dvojezični slovensko-španski ediciji, v oddaji bo predvajano v skrajšani in prirejeni različici s komentarji Andreje Udovč in v interpretaciji Ivana Lotriča. Inspiriran z Lorcovim besedilom, a s svežim konceptom in avtorskim akcentom je nastal plesno-glasbeni performans Črni zvoki Ane Pandur in Damirja Avdića, ki je bil premierno uprizorjen na festivalu Sanje 2020 v okolju Divaške jame. Markantno predstavo, ki se giblje v območju hibridnih povezav flamenka z drugimi žanri, tematizira pa večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju, si bo mogoče ponovno ogledati 16. junija ob 21. uri v prostorih skladišča Libertas v okviru festivala LIFE v Kopru in 19. junija ob 21.30 v Sodnem stolpu kot del programa Borštnikovega srečanja v Mariboru.
Irena Matko Lukan je dolgoletna urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga. Že vrsto let predava staršem, učiteljicam, vzgojiteljicam o temah s področja vzgoje in izobraževanja, pa tudi o pomenu branja in pripovedovanja. Od leta 1999 do 2013 je bila urednica revij Ciciban, Cicido in revije Za starše, danes je stalna strokovna sodelavka revij Cicido in Ciciban. Je (so)organizatorka in (so)vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, bila je sourednica zbornika Beremo skupaj, soavtorica v priročniku Branje za znanje, branje za zabavo. Študijsko se ukvarja s pomenom branja in pripovedovanja v povezavi z otrokovimi psihosocialnimi potrebami. Tokrat z njo o tem, kdaj in kako začeti otroka privajati na knjigo in branje.
Na osnovni šoli Šenčur poteka dvoletni projekt Knjiga me zmiga, s katerim so njegovi avtorji želeli združiti dve dejavnosti, koristni za telo in duha učencev: gibanje, športne aktivnosti in branje knjig. Kar se na prvi pogled zdi nenavadno, v resnici ni, meni Katarina Klajn, profesorica slovenščine in francoščine, koordinatorka projekta in letošnja dobitnica nagrade sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja.
O čem govorimo, ko govorimo o otroški književnosti, o čem, ko govorimo o mladinski? Kaj je tisto, kar neko mladinsko ali otroško literarno delo naredi za dobro, za tako kakovostno, da se uvrsti na priporočilni seznam tovrstne literature? Katere so najpogostejše hibe manj kakovostne mladinske ali otroške literarne produkcije? Je didaktičnost sestavni del literature za mlade? O teh in drugih vprašanjih, ki se odpirajo ob književnosti za mlade bralce z dr. Tino Bilban, predsednico Slovenske sekcije IBBY, pisateljico, urednico in kritičarko.
Dobra tri desetletja po izidu kultnega romana Drobtinice – prodal se je v 54 tisoč izvodih – je ustvarjalni opus Mihe Mazzinija pridobil na obsegu, prepoznavnosti in se tudi razplastil, saj ob leposlovju sega še na filmsko in gledališko področje, vključuje tudi publicistiko – in računalništvo. V kateri od svojih ustvarjalnih vlog se počuti najbolje? Kaj, če sploh kaj, povezuje kratko zgodbo, roman in scenarij? Kakšna je pot, ki pelje od neosebnega pisave, kakršna je izpisovala Drobtinice, do tako osebne, kot jo lahko beremo v romanu Otroštvo? O tem in še marsičem drugem.
Hermana Melvilla, klasika sodobne ameriške književnosti, slovenski bralci poznajo predvsem po njegovem romanu Moby Dick ali pa po noveli Bartleby, pisar, ki je pri nas doživela že lepo recepcijo – bila je prestavljena na gledališke odre, posvečen pa ji je tudi zbornik razprav. Bartleby, pisar tokrat izhaja v knjigi Tri novele (Knjižnica Kondor) v prevodu Polone Glavan, in sicer v družbi še dveh Melvillovih reprezentativnih besedil: novele Benito Cereno, prevedel jo je Janko Trupej, in novele Billy Bud, mornar v prevodu Alenke Moder Saje. Poglobljeno spremno besedo je prispevala dr. Darja Marinšek.
KUD Sodobnost International ob svetovnem dnevu knjige že tradicionalno razglasi zmagovalca natečajev za najboljšo kratko zgodbo in najboljši esej, vsako drugo leto se jima zadnje čase pridruži tudi dobitnik oziroma dobitnica nagrade Sončnica na rami, nagrade za spodbujanje veselja do branja. O natečajih, njihovem pomenu za ustvarjanje, o ustvarjanju, branju in še čem z letošnjimi lavreatkami: Tatjano Plevnik, dobitnico nagrade za najboljšo kratko zgodbo, Heleno Koder, dobitnico nagrade za najboljši esej, in Katarino Klajn, dobitnico nagrade Sončnica na rami.
Ste si že kdaj postavili vprašanje kdo ali kaj sploh je knjiga? Ali kateri so prelomni trenutki v njeni zgodovini? Kdaj in kako se pojavi trgovanje s knjigami in kdaj knjiga postane razumljena kot tržno blago? Ste vedeli, da smo se Slovenci v zgodovino založništva vpisali kot eni prvih piratov? O vsem tem in še marsičem pred svetovnim praznikom knjige in avtorskih pravic s prof. dr. Miho Kovačem.
Pod okriljem Književnega društva Hiša poezije je nastal poetični diptih, pri katerem sta svoje ustvarjalne moči združila mojstra vizualne in pesniške govorice: akademski slikar Jožef Muhovič in pesnik, prevajalec, pisatelj, dramatik, skladatelj in glasbenik Milan Dekleva. Nastal je izjemen pogovor med poezijo in likovnimi deli, ki s stilizirano človeško figuro ponazarjajo »dar obstoja«. A poetični diptih je več kot to, saj priklicuje tudi glasbo: Milan Dekleva je namreč zanj prispeval pesniško zbirko in vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) ter libreto za lirično opero za dva glasova Zora in čriček.
»Hiša poezije smo pesniki, prevajalci in zavezniki poezije,« lahko ob drugem preberemo na spletnih straneh književnega društva Hiša poezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2006, v istem letu je začela izhajati književna zbirka Poetikonove lire, pa tudi revija Poetikon, prva slovenska revija, namenjena samo poeziji. V petnajstih letih se je prostor za poezijo, pa tudi pripovedna in dramska dela, pod okriljem Hiše poezije še razširil. Kakšna je danes motivacija za izdajanje pesniških knjig? Ali poezija danes potrebuje tudi obrambo ali so dovolj samo zavezniki? Kako odprta je zanjo družba? Kako je v času zatona tiskanih medijev uspelo preživeti tiskanemu mediju, namenjenemu zgolj poeziji?
Kako velika je v jezikovnem zarisu flamska književnost? Se število ustvarjalcev, ki pišejo v flamščini, veča, upada ali je skozi čas bolj kot ne konstantno? Se flamski ustvarjalci počutijo kot del nizozemske ali bolj kot del belgijske književnosti? Je smiselno ločevanje med flamsko in holandsko književnostjo? Čeprav je flamska književnost del evropske, o njej vemo precej malo, zato tokrat o flamski literarni ustvarjalnosti, pa tudi o geografski, zgodovinski in kulturni zapletenosti Flandrije.
Kako spodbujati otroke in mladino k branju kakovostne literature? Kako kakovostno literaturo približati čim več bralcem? Kako uveljaviti slovenske avtorje na tujih trgih? Kako jim najti dobrega založnika, ki bi bil pripravljen ne le izdati knjigo slovenskega avtorja, pač pa jo tudi primerno promovirati in ji poiskati bralce? Pri založbi KUD Sodobnost international odgovore na ta vprašanja ponujajo z različnimi programi in projekti, med katerimi so nekateri izjemno uspešni v mednarodnem merilu – eden izmed njih je projekt Naša mala knjižnica. Gostimo pomočnico glavne urednice Sodobnosti, urednico in lektorico Katjo Klopčič Lavrenčič in Katjo Kac, vodjo projekta Naša mala knjižnica in mednarodnega sodelovanja.
Jakob Jaša Kenda je svoj drugi potopisni roman postavil v domače kraje; ena izmed njegovih osrednjih protagonistk je krožna Transverzala, pot, ki jo je v stvarnem življenju pomagal trasirati prav Kenda sam. Drugi protagonist, če ga lahko tako imenujemo, pa smo mi, Slovenci – s svojo bolj ali manj lepo zgodovino, s svojimi bolj ali manj simpatičnimi posebnostmi. Avtorjev potopisni roman je, kot vsak roman, seveda fikcija, a tudi zavestno angažirano delo v nenehnem dialogu s stvarnim. V oddaji tudi nekaj o tem, kaj sploh je potopisni roman, osnovne podatke o celi in unikatno krožni Transverzali, ter tudi njen interaktivni zemljevid, pa najdete na www.transverzala.si.
V terminu Literarne matineje vas tokrat vabimo na sprehod skozi mehiške literarne pokrajine, od neznanih azteških avtorjev do Carlosa Fuentesa in Octavia Paza. Prav v Mehiki je izšel tudi prvi roman Južne Amerike, a šele tristo let pozneje kot v Evropi, saj je razvoj romana omejevala kraljevska odredba, ki je prepovedovala tako izvoz kot branje profanih zgodb, kakršni so bili tudi viteški romani, saj da bi take knjige lahko ogrozile duhovno zdravje Indijancev. Predlogo za to izjemno zanimivo popotovanje je pripravila Alenka Bole Vrabec, v radiofoni obliki pa je zaživelo pod režijsko taktirko Irene Glonar, in sicer kot oddaja Literarni večer.
Knjižna zbirka Moderni klasiki, naslednica slavnih predhodnic zbirke Sto romanov in zbirke 20. stoletje, je v dveh desetletjih slovenskim bralcem ponudila 117 vrhunskih del sodobne svetovne književnosti v prevodih naših najboljših prevajalcev. Zbirka od samih začetkov izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, njene knjige pa se ponašajo tudi z izbrano opremo in poglobljenimi spremnimi besedami. V oddaji jo predstavlja dr. Andrej Blatnik, eden izmed pobudnikov za njen nastanek in ves ta čas tudi urednik dela njenega knjižnega programa.
Pouk književnosti je eno od dveh temeljnih področij pouka slovenščine kot maternega jezika v našem javnem šolskem sistemu. Ste se kdaj vprašali, kakšno razumevanje pojma 'književnost' določa poučevanje književnosti, kdo vse odloča o tem, kateri avtorji, katera dela bodo del kurikuluma? Kateri dejavniki vplivajo na ta pouk, kakšen naj bi bil kompetenten učitelj književnosti? Na ta in številna druga vprašanja odgovarja dr. Boža Krakar Vogel v svoji znanstveni monografiji Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Nekaj odgovorov na raznolika vprašanja, ki jih odpira literarna socializacija mladih bralcev, pa podaja tudi v tokratni oddaji.
»Stockholmski javni promet vam podarja trenutke poezije. Med vožnjo z vlakom, podzemno železnico ali avtobusom lahko v miru preberete po eno pesem, tako da utegnete o njej razmisliti do naslednje postaje ali do konca vožnje. To je ena izmed konkurenčnih prednosti kolektivnega prometa,« je v uvodu knjige Poezija na poti, nastala je skoraj že davnega leta 1996, med drugim zapisal Bo Tengblad, šef komercialnega oddelka stockholmskega lokalnega prometa. V zbirki so zbrane pesmi, ki so se nekaj let prej začele pojavljati v vagonih in avtobusih. Oddaja o knjigi je bila leta 2001 posneta kot Literarni večer. Predlogo zanjo je napisala ustvarjalka Mihaela Hojnik (1946 - 2008), ki je v Stockholmu tudi živela, režiral pa Jože Valentič.
Aljoša Harlamov je v dobrem desetletju, kolikor aktivno soustvarja naše knjižno prizorišče, slednjemu že vtisnil izrazit pečat. Na njem se giblje v različnih vlogah: kot urednik, kritik, avtor, publicist, predvsem pa kot zelo relevanten bralec. Leta 2016 je doktoriral iz slovenskega modernističnega romana, dve leti pred tem pa za svoje kritiško delo prejel Stritarjevo nagrado. Je glavni urednik Cankarjeve založbe, ob tem pa sourednik njenega leposlovnega programa. Človek z jasno predstavo o tem, kaj naj bi počel urednik za leposlovje – in stvarno presojo tega, kar v danih okoliščinah lahko počne.
Tanja Petrič je dodobra doma v leposlovju. Z njim se ukvarja kot literarna kritičarka, prevajalka in urednica. Kot književna prevajalka deluje na nemškem govornem področju, ob leposlovju pa prevaja tudi humanistiko. Za svoje prevajalsko delo je doslej prejela nagrado Lirikonov zlat in nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Nedavno je prevzela tudi mesto predsednice upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev. Tokrat z njo o prevajanju leposlovja, položaju književnih prevajalcev danes, pa tudi o tem, kako se nemščina prilega slovenščini.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 v režiji Jožeta Valentiča posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Neveljaven email naslov