Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
203 epizod
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Na obletnico njegove smrti praznujemo osrednji državni kulturni praznik, na obletnico njegovega rojstva pa ta veseli dan kulture. Po njem so poimenovane najpomembnejše državne nagrade za dosežke na področju umetnosti, del njegove pesmi Zdravljica je besedilo državne himne Republike Slovenije, sprejet je v šolske kurikule in še bi lahko naštevali. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je Prešeren postal tako rekoč nacionalni junak? Kaj je kulturni nacionalizem? Kako se je Prešernov kult prenašal iz generacije v generacijo? Je kategorija največjega nacionalnega pesnika nekaj, kar je še danes aktualno? O teh vprašanjih razmišljamo z dr. Marijanom Dovićem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izrednim profesorjem na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Foto: dLib
Pisateljica, filozofinja, politična aktivistka Simone de Beauvoir je kot avtorica najbolj znana po svojem delu Drugi spol iz leta 1949, ki je povzročilo velike premike v razumevanju ženske, v leposlovnem vidiku pa verjetno po romanu Mandarini, za katerega je prejela nagrado Goncourt, in ga imamo tudi v slovenskem prevodu Tomaža Šalamuna. Slabi dve desetletji po izidu knjige Drugi spol je de Beauvoir objavila roman Strta ženska; a če avtorica velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti in moči, da gradijo ter nadzorujejo lastna življenja, se zdi, da omenjeni dnevniški roman prikazuje žensko, ki je pravo nasprotje tega. Ali je temu res tako, razmišljamo s prevajalko Ivanko Sket, ki je podpisala slovenski prevod Strte ženske, in dr. Nadjo Dobnik, prevajalko in urednico založbe Književno društvo Hiša poezije, ki je knjigo izdala.
Avtofikcija, literarni žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo, je trenutno ena izmed najbolj priljubljenih literarnih oblik pri bralcih in nič manj pri založnikih. A če se na literarnem trgu ta oznaka zdi precej jasna in neproblematična, si literarna teorija v zvezi z njo postavlja še številna vprašanja, ob njih pa izpostavlja tudi pogosto neenotno rabo tega pojma. Kdaj se je sploh pojavil izraz avtofikcija? Kakšno je njeno razmerje do avtobiografije in zakaj sta oba žanra pomembna za ustvarjalke? Kdaj se začne avtofikcija pojavljati v izvirni slovenski literaturi in kako dobro je raziskana v slovenski literarni teoriji? O teh in še nekaterih drugih vprašanjih bomo razmišljali s pisateljico Laro Paukovič, ki se z avtofikcijo ukvarja v okviru doktorskega študija literarnih ved.
Dušan Šarotar je eden izmed tistih pisateljev, ki vse življenje pišejo eno knjigo. Posebnost njegove poetike je zelo kompleksna, razprta in večplastna literarna govorica, v kateri se raztapljajo meje med poezijo in pripovedjo; Šarotarja bi lahko označili tudi za premišljevalca vélikih vprašanj, saj v svojih delih razpira teme, kot so holokavst, vprašanje narave dobrega in zla, smisla življenja, obstoja duše, poslanstva umetnosti. Vse to v morda najbolj koncentrirani obliki doslej odzvanja v njegovi knjigi Nikomah poroča, ki je izšla pri založbi Goga. Delo sestavlja tridesetih lirskih fragmentov, ki jih dopolnjuje vizualna govorica: namreč avtorjeve izbrane fotografije. Čeprav delo nosi kataloško oznako roman se zdi vse kaj drugega kot klasični roman.
Kdaj se začne izoblikovati identiteta posameznika, s kakšnimi vprašanji se povezuje, v razmerju do koga/česa se posameznik opredeljuje? Kako se oblikuje identiteta otroka, kako nanjo vplivajo prve knjige, s katerimi se, s pomočjo staršev, srečuje – namreč slikanice? Kaj slikanice so in kako v mnoštvu njihove ponudbe danes izbrati dobro? O teh vprašanjih tokrat razmišljamo s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol, predavateljico na oddelku za slavistiko Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani.
Watson, peta knjiga poezije Anje Zag Golob, je konceptualno zasnovana. Avtorica je z njo vstopila v prazno polje naše pesniške tradicije, saj je v njeno središče postavila psa, psa kot »metaforo« in psa kot »meta foro«. Oziroma, z besedami dr. Irene Novak Popov, avtorice spremnega besedila h knjigi: pes v zbirki watson figurira kot mesto, na katerega se lahko pripenjajo številne podobe, metaforični nosilci, pomenska in tematska izhodišča. Knjigo odlikujejo večplastnost, zvočne in jezikovne igre, humor, etična občutljivost in še bi lahko naštevali.
Poezija Lisel Müller je vzklila iz žalosti, ki jo je avtorica sklenila preseči z močjo jezika. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi te moči odkrila v jeziku, ki ni bil njen materni – in ki ga je začela načrtno, sistematično usvajati prav z namenom pisanja poezije. Za svoje pesniško delo je pozneje prejela eminentna priznanja in nagrade, med njimi tudi Pulitzerjevo nagrado. Izbor njene poezije z naslovom Kar se zgodi, se zgodi v tišini je izšel v zbirki Sozvezdja pri založbi Družina, pripravila in prevedla pa ga je Miljana Cunta, ravno tako odlična pesnica, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z Miljano Cunta tudi razmišljamo o poetiki, življenju in poeziji Lisel Müller.
20. decembra mineva 100 let od rojstva enega najpomembnejših makedonskih pesnikov, Aca Šopova. V Makedoniji so temu jubileju posvetili celotno leto 2023 in ga zaznamovali s številnimi dogodki, umeščen je tudi na UNESCOv koledar. Šopov velja za enega izmed utemeljiteljev makedonskega knjižnega jezika, bil je prvi avtor, ki je objavil pesniško zbirko na ozemlju današnje Severne Makedonije, iniciral pa je tudi preboj intimizma v makedonsko pesništvo. Medtem ko smo bili Slovenci v 20. stoletju precej ažurno seznanjani z njegovo poezijo, je danes – vsaj mlajšim – slovenskim bralcem manj poznan. Ob izidu dvojezičnega makedonsko-slovenskega izbora njegove poezije, Zlati krog časa, smo o poeziji Šopova razmišljali s prevajalkami njegove poezije Majo Kovač, izr. prof. dr. Namito Subiotto in pesnico Sonjo Cekovo Stojanosko.
Pouk književnosti je eno od dveh temeljnih področij pouka slovenščine kot maternega jezika v našem javnem šolskem sistemu. Ste se kdaj vprašali, kakšno razumevanje pojma 'književnost' določa poučevanje književnosti, kdo vse odloča o tem, kateri avtorji, katera dela bodo del kurikuluma? Kateri dejavniki vplivajo na ta pouk, kakšen naj bi bil kompetenten učitelj književnosti? Na ta in številna druga vprašanja odgovarja dr. Boža Krakar Vogel v svoji znanstveni monografiji Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Tokrat podaja nekaj odgovorov na raznolika vprašanja, ki jih odpira literarna socializacija mladih bralcev.
Danica Ručigaj, rojena leta 1934 v Skopju, je bila slovenskih korenin, njen oče je bil Slovenec. Leta 1960 je izšel njen pesniški prvenec Srebrne nočne igre, izida druge zbirke Ujetniki vetra leta 1963 pa žal ni dočakala, saj je umrla v potresu, ki je 26. julija 1963 prizadel Makedonijo. Danes velja za prvo makedonsko pesnico, saj je ženska makedonska poezija prej obstajala le v ustnem izročilu. Po njej je poimenovana tudi nagrada, ki jo Društvo pisateljev Makedonije od leta 2005 podeljuje pesnicam za najboljšo pesniško zbirko. V slovenščino imamo preveden ves njen opus, zasluga za to pa gre prevajalki Maji Kovač in Kulturno-umetniškemu društvu Police Dubove, ki je izdalo avtoričino knjigo zbranih pesmi Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra. O življenju in poetiki Danice Ručigaj razmišljamo z izredno profesorico dr. Namito Subiotto, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Zamejska mladinska revija Galeb izhaja od leta 1954, njen namen pa je širiti slovenski jezik in kulturo med pripadniki mlajše generacije Slovencev v Italiji. Od samih začetkov v njej sodelujejo najbolj priznani slovenski avtorji mladinske književnosti in ilustratorji s Slovenije ter z zamejstva. Revija je v svojem dolgoletnem življenju prejela številna priznanja, v svojem sedemdesetem, jubilejnem letu pa med bralce prihaja v osveženi podobi in z novo ustvarjalno ekipo. Vodita jo urednica Maša Ogrizek ter likovni urednik in oblikovalec Ivan Mitrevski. Z njima tudi razmišljamo o tem, kako si predstavljata življenje Galeba v prihodnjih letih.
Stripovska ustvarjalnost že nekaj desetletij pomembno bogati naš kulturni prostor, s svojo raznolikostjo pa širi tudi dojemanje stripa kot medija. Tokrat nas zanima predvsem razmerje med stripom in literarnimi predlogami; razmišljamo na primer o tem, ali je recepcija stripov, ki so bolj ali manj svobodne adaptacije literarnih del, nujno vezana na poznavanje literarne predloge ali tak strip deluje tudi kot samostojna celota? Kakšna naj bi bila v tovrstnih stripih naracija? Ta in širša vprašanja, ki se odpirajo ob stripovski ustvarjalnosti, pretresamo s Katjo Štesl, stripovsko kritičarko in članico uredniške ekipe revije Stripburger.
30 let svojega delovanja je letos zaznamovala Založba ZRC; založba deluje kot preplet produkcije in založništva znanstvene literature – predvsem s področja humanističnih ved –, ukvarja pa se tudi s prodajo knjig ter promocijo znanstvenih dosežkov. V okviru založbe ZRC izhajajo izvirne znanstvene in strokovne monografije, prevodna znanstvena in strokovna literatura, slovarji, kritične izdaje virov, znanstvene in strokovne revije, kartografska dela, strokovni priročniki, pa tudi popotniški vodniki in stripovske izdaje za širšo javnost ter avdiovizualna produkcija. O zgodovini, poslanstvu in vlogi založbe ZRC v našem prostoru razmišljamo z njenim vodjo in glavnim urednikom mag. Alešem Pogačnikom.
Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne urdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla. Gostimo dr. Ano Jelnikar.
Smrt, minljivost, izguba, žalovanje, strahovi in vprašanja, povezani z njimi – vse to so življenjska dejstva, s katerimi se ne srečujemo le odrasli, temveč žal prepogosto tudi mladi in najmlajši. Kako jim jih pomagati razumeti? Kako se spopadati z njimi v današnjem svetu, v katerem sta staranje in minljivost po eni strani tabu, po drugi strani pa je smrt vseprisotni, brezosebni ali senzacionalistični del medijskega vsakdana? Nam lahko pomagajo knjige? Koliko prostora je tem temam namenjenega v mladinski književnosti? O teh in sorodnih vprašanjih ob dnevu spomina na mrtve razmišljamo z nagrajenima avtoricama Matejo Gomboc in Mašo Ogrizek ter z družinsko in zakonsko terapevtko dr. Barbaro Kreš.
Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, akademik Janko Kos danes velja za enega izmed utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti; bistveno je zaznamoval slovensko literarno vedo, verjetno pa ne pretiravamo, če rečemo, da je s svojim delom in mišljenjem segel še mnogo dlje, saj je oblikoval generacije kritičnih posameznikov in posameznic, intelektualk in intelektualcev. Njegov izvirni raziskovalni opus je osupljivo širok in izjemno poglobljen: odraža Kosovo veliko poznavanje svetovne in slovenske literature, filozofije, umetnosti in zgodovine. Akademikovo devetdesetletnico so njegovi nekdanji študenti, doktorandi, asistenti in nasledniki na katedri počastili z zbornikom Janko Kos in slovenska primerjalna književnost, ki je nedavno izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani, Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Dva izmed njih gostimo v današnji oddaji: profesorja Toneta Smoelja, ki je zbornik tudi uredil, in prof. Toma Virka, izrednega člana SAZU.
Katalonska pesnica in pisateljica Irene Solà velja za eno najbolj prodornih katalonskih literarnih ustvarjalk mlajše generacije. Doslej je podpisala knjigo poezije in tri romane ter z vsako od njih naletela na odličen odziv bralcev in kritikov, pohvali pa se lahko tudi s številnimi nagradami in priznanji za svoje delo. Roman Pojem in gora pleše, ki ga v slovenščini lahko beremo v prevodu Veronike Rot, izšel pa je pri KUD Sodobnost international, je izjemno nenavadno delo, v katerem se prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in stili. V izvirniku je izšlo leta 2019 in je doslej prevedeno v več kot 20 jezikov. O njem in o zgodovini sodobne katalonske knjižebvnosti razmišljamo z Veroniko Rot.
Častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu ponuja veliko možnosti za predstavitev slovenske književnosti in drugih umetnostnih zvrsti pa tudi turizma, filozofije, kulinarike, gospodarstva … vsega pač, kar zaide v knjige. Eden najpomembnejših sadov te predstavitve, ki bo ostal še dolgo potem, ko se bodo vrata sejmišča zaprla, je nemška antologija slovenske lirike 20. in 21. stoletja Mein Nachbar auf der Wolke / Sosed na oblaku. Sestavili so jo Mathias Göritz, Amalija Maček in Aleš Šteger.
Od literarnega besedila se tokrat obračamo k metabesedilu – k literarni kritiki. Zanima nas, kaj zaznamuje tekst, ki ga označimo za literarno kritiko, v čem se razlikuje od promocijskih ali predstavitvenih besedil o neki knjigi? Kdo je literarni kritik? Se žanr literarne kritike s časom spreminja? In kakšne so danes možnosti kritiškega delovanja? Ta vprašanja pretresamo s tremi uveljavljenimi literarnimi kritiki, vsi trije so tudi prejemniki Stritarjeve nagrade: Robert Kuret, Anja Radaljac in Muanis Sinanović.
V okviru festivala pripovedovanja in kratke proze NOVO MESTO SHORT, ki ga organzira založba Goga, vlogo medijskega pokrovitelja pa je letos prevzel program Ars, je – ob drugih dogodkih – potekal tudi pogovor o stanju izvirne slovenske kratke proze: kako priljubljena je med ustvarjalci, kako med založniki in kako med bralci. Koliko knjig kratke pripovedi izdamo in kakšne so? Lahko tujini ponudimo kaj, česar ta na tem področju še ne pozna? Na pogovoru so sodelovali glavni urednik Cankarjeve založbe dr. Aljoša Harlamov, pisateljici in prevajalki Jedrt Maležič in Suzana Tratnik ter literarna zgodovinarka in teoretičarka, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, profesorica dr. Alojzija Zupan Sosič.
Neveljaven email naslov