Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pravega lokalnega junaka prepozna družba po njegovih resničnih dejanjih in dosežkih."
Povsod, v vsaki skupnosti, so ljudje, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo. Od junakov poklicev, ki pri opravljanju svojih službenih nalog ustvarjajo neprecenljivo dodano vrednost, dajejo zgled in motivacijo sodelavcem, naredijo več in bolje kot od njih zahtevata pogodba o zaposlitvi in njihov nadrejeni. V novi rubriki "Lokalni junak" iščemo tudi prostovoljce, ki pomagajo soljudem in sodelujejo pri različnih dobrodelnih projektih. Odkrivamo tudi ljudi, ki so se odločili z lastnimi močmi in denarjem oživiti kakšno propadajočo, pozabljeno dejavnost v lokalni skupnosti, za katero ne občina, ne država nimata posluha.
V prvi epizodi je naš sogovornik dr. Maks Merela, profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki pa je že vse življenje povezan s prostovoljstvom, najdlje z jamarsko reševalno službo.
Zakaj ljudje, ki opravljajo na različnih področjih dela v korist in pomoč soljudem in širši skupnosti, čestokrat ostajajo «skriti«, prezrti. Ali to izvira iz njihove skromnosti, ali mediji raje iščejo druge, bolj atraktiven, zgodbe?
Menim, da tisti, ki delajo kot prostovoljci tega ne počenejo zato, da bi iskali pozornost. Pri mojih kolegih reševalcih so v ospredju sočutje, želja pomagati sočloveku in biti zanesljiv člen ekpie, ki rešuje življenja. Mislim, da te vrednote niso združljive z neko osebno ambicijo biti lokalni junak.
192 epizod
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
"Pravega lokalnega junaka prepozna družba po njegovih resničnih dejanjih in dosežkih."
Povsod, v vsaki skupnosti, so ljudje, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo. Od junakov poklicev, ki pri opravljanju svojih službenih nalog ustvarjajo neprecenljivo dodano vrednost, dajejo zgled in motivacijo sodelavcem, naredijo več in bolje kot od njih zahtevata pogodba o zaposlitvi in njihov nadrejeni. V novi rubriki "Lokalni junak" iščemo tudi prostovoljce, ki pomagajo soljudem in sodelujejo pri različnih dobrodelnih projektih. Odkrivamo tudi ljudi, ki so se odločili z lastnimi močmi in denarjem oživiti kakšno propadajočo, pozabljeno dejavnost v lokalni skupnosti, za katero ne občina, ne država nimata posluha.
V prvi epizodi je naš sogovornik dr. Maks Merela, profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki pa je že vse življenje povezan s prostovoljstvom, najdlje z jamarsko reševalno službo.
Zakaj ljudje, ki opravljajo na različnih področjih dela v korist in pomoč soljudem in širši skupnosti, čestokrat ostajajo «skriti«, prezrti. Ali to izvira iz njihove skromnosti, ali mediji raje iščejo druge, bolj atraktiven, zgodbe?
Menim, da tisti, ki delajo kot prostovoljci tega ne počenejo zato, da bi iskali pozornost. Pri mojih kolegih reševalcih so v ospredju sočutje, želja pomagati sočloveku in biti zanesljiv člen ekpie, ki rešuje življenja. Mislim, da te vrednote niso združljive z neko osebno ambicijo biti lokalni junak.
Med 7. kandidati so mu Slovenci omenjeni naslov podelili, ker je po lanskoletnem julijskem neurju s sodelavcema ves mesec brezplačno pomagal ljudem, ki jim je v apaški dolini odneslo ali poškodovalo strehe. Tako so z njegovim Gradbenim servisom Tajči popravili kar 35 hiš. Sicer pa Edisu, ki je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne in Hercegovine, dobrodelnost ni tuja, saj je s slovenskim podjetjem, pri katerem je bil zaposlen prej, pomagal tudi ljudem po potresu v hrvaški Petrinji. Danes živi Edis z ženo Sanito in petimi otroki v Stogovcih v občini Apače, kjer ga vsi poznajo. Kot pravi, pa se še ni odločil, kako bo razdelil oziroma komu bo poklonil 100 kilogramov kruha, za katerega mu je kot dobrotniku leta bon izročilo podjetje Žito. »Zdaj bo kmalu veseli december in to je pravi čas za obdarovanja,« z nasmehom dodaja Edis Vebahović.
Roker, zgodovinar, Štajerec. To je, ne nujno v tem vrstnem redu, Tone Kregar. Je pevec legendarne skupine MI2 in od leta 2016 direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. Kdor ga pozna tudi osebno, bo za njega povedal, da deluje lokalno, razmišlja globalno. Na otroštvo, ki ga je sprva preživljal pod Donačko goro, nato pa v Rogatcu, ima lepe spomine. Da vse mine, je spoznal že zelo zgodaj, pri enajstih letih mu je umrla mama. Pojasni, da je druga svetovna vojna bila največja prelomnica 20. stoletja, dogodki v njej in po njej pa žal še vedno razdvajajo slovensko družbo. Prepričan je, da rock ni mrtev, čeprav so njegova zlata leta že zdavnaj mimo. Če bi v Celju nepričakovano pristali vesoljci, bi jih, kot gostoljuben Štajerec, povabil na pijačo.
Maša Hawlina je sociologinja, ki deluje na Inštitutu za socialno varstvo, hkrati pa, kot sodelavka Inštituta za študije stanovanj in prostora ter Zadrugatorja že več let v prvih vrstah bije boj za uresničevanje pravice do bivanja v kakovostnem stanovanju. Ta je, kot pravi, zaradi vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe, marsikomu kršena. Hkrati je pobudnica zadružnih modelov bivanja. Verjame, da bi morala biti naša mesta in stanovanja primarno namenjena bivanju in ne kovanju dobičkov.
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Ob svetovnem dnevu varstva živali, ki ga zaznamujemo 4. oktobra, smo se v oddaji »Lokalni junak« pogovarjali z inštruktorico za šolanje psov vodnikov in pomočnikov, izkušeno kinologinjo Majo Golob. V svoji več kot 30-letni karieri je izšolala približno 100 psov, ki so ali še pomagajo slepim in slabovidnim, invalidom na vozičkih, gluhim, diabetikom, alergikom, epileptikom in avtistom. Kot prva na svetu je izurila psa, ki zazna in nakaže gluten v hrani. Nekaterim lastnikom psi dobesedno rešujejo življenje, drugim pomagajo, da lahko živijo samostojno. Maja Golob je od nekdaj velika ljubiteljica živali, dolgoletna vzrediteljica sibirskih huskyjev in tudi po vseh teh letih še vedno uživa pri delu s psi. Ena od njenih štirinožnih učenk jo je spremljala na intervjuju, ki sta ga z Nino Brus posneli v Slovenski Bistrici.
Na Spodnjem Slemenu na sončni planoti pogorja Kozjak v občini Selnica ob Dravi deluje Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas. Njegov predsednik in gonilna sila je - Janez Urbas. Ne, ni tisto, na kar ste najprej pomislili, ne gre za samovšečnega posebneža, ki je po sebi poimenoval dejavno društvo, zavezano posebnemu projektu - preurejanju opuščene šolske stavbe v vaški dom. Janez Urbas je sinonim za lokalnega junaka, tako kot je bil to že njegov ded po katerm je tudi dobil ime.
Tokratni Lokalni junak v življenju počne toliko najrazličnejših stvari, da je kar težko vse našteti. Pavle Hočevar iz Rakitnice pri Ribnici je dolgoletni tajnik, od upokojitve pa predsednik Območne obrtne zbornice Ribnica, navdušen gasilec, balinar, nogometaš in glasbenik. Bržkone ga širša javnost najbolj pozna po njegovem udejstvovanju v dobrodelnem društvu Motoristi za motoriste, ki deluje v javnem interesu.
Franjo Potočnik je človek vsestranskih talentov, športnik, fotograf, aforist, umetnik in pesnik. Tudi humanitarec in nenazadnje tudi rekorder med osvajalci Triglava. Po tem ga poznajo tudi daleč naokrog ne le v njegovi Mojstrani, kjer pa ima zadnjih nekaj let na srečo spet čas, da se posveča svojim ostalim talentom. V rojstni hiši postavlja galerijo svojih del, pripravlja se na novo humanitarno akcijo in pri 88-tih piše tudi na knjigo v kateri bo zbral svoje neverjetne talente, dosežke in poezijo.
Za Andreja Kolarja, 77-letnika iz Pilštanja, znanci pravijo, da je srce n duša tega srednjeveškega trga, enega od treh s prangerjem v občini Kozje. Je pobudnika ustanovitve Turističnega društva Pilštanj, tudi dolgoletni predsednik društva v preteklosti, je gonilna moč pri številnih obeležitvah in odmevnih prireditvah na Pilštanju. Od leta 2007 je tudi neumorni turistični vodnik in učitelj v muzejski šolski učilnici na Pilštanju, pobudnik Prangerjade - srečanja slovenskih krajev s prangerjem oz sramotilnim stebrom, kjer so pripravili prvo tovrstno srednjeveško srečanje in letos junija na Pilštanju gostili že 27. Prangerjado. »Mi domačini in ostali smo zaljubljeni v Pilštanj in mu želimo čim več dobrih stvari, da bo tudi ta trg zaživel podobno kot trg Kozje in Podsreda,« pravi Kolar, ki je letos prejel priznanje GIZ Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli kot naj delavec turistične destinacije in tudi zlati znak Turistične zveze Slovenije.
Ptujčanka Marija Hernja Masten se v teh dneh intenzivno pripravlja na že 22. Grajske igre, ki bodo prihodnjo soboto, 7. septembra, na Ptujskem gradu. Grajske igre so slikovit prikaz srednjeveškega obdobja na Ptuju. Mesto ima še danes lepo ohranjeno srednjeveško jedro in se ponaša s kar dvema mestnima statutoma iz let 1376 in 1513. Leta 1555 je celo dobilo naziv cesarsko-kraljevo mesto. Spomin na to "zlato" srednjeveško zgodovinsko obdobje obuja Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj z grajskimi igrami že 22-to leto. Zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki je kar 40 let delala v ptujskem zgodovinskem arhivu in nam tam na novo odkrivala in predstavljala neprecenljivo zgodovinsko dediščino ter je že vrsto let predsednica omenjenega društva je tokratna lokalna junakinja.
Romeu Volku z ilirskobistriškega je bila ljubezen do domače pesmi in besede položena že v zibelko. Oče in strici so bili godci, ob vsakem prazniku je pri njih vladalo svečano vzdušje, del tega pa sta bila tudi prepevanje in glasba. Zato se ne gre čuditi niti temu, da sta glasbeno nadarjena tudi Volkova hči in sin. Vsi skupaj ustvarjajo in poustvarjajo domačo glasbo v triu Volk Folk. Romeo Volk pa ni le glasbenik. Je tudi likovni ustvarjalec, rezbar in raziskovalec ljudskega izročila, številni rodovi osnovnošolcev z Bistriškega se ga spominjajo kot naj-učitelja. Ne nazadnje je poslikal tudi panjske končnice za čebelnjak kralja Karla III. in ilustriral ter oblikoval številne knjige in brošure ter pripomogel k oživitvi škoromatije.
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Rok Roblek, župan občine Preddvor, v kateri je tudi najdaljša slovenska vas - Kokra, je po neurju v prizadetem zaselku povezoval, spodbujal ter fizično pomagal. Z bagerjem je odstranjeval nanose grušča in kamenja, ki jih je v Podjebelco nanesel hudournik Neškarjev graben. Rok Roblek je bil vse dni na kraju dogajanja: »V takšnih primerih moraš ostati miren in močan zaradi prizadetih domačinov in drugih ljudi, s katerimi delaš. Le skupaj lahko potegnemo voz iz blata.«
Marta Sever je gospa mnogih talentov, predvsem pa neumorna kmečka ženska, ki zelo rada prime tako za pisalo kot za šivanko. Leta 2007 je bila izbrana za kmetico leta, ponaša se tudi z mnogimi priznanji in nagradami, pa najsi gre za naj domačijo ali za dobrote slovenskih kmetij. Kljub skrbi in delu na kmetiji in z družino je vselej našla čas še za društvene dejavnosti, pripravo različnih prireditev, ročna dela ter pisanje, pa najsi gre za pesmi, zgodbe, članke za razne publikacije ali preprosto beleženje dogodkov. Med temi še posebej temeljito zapisuje vse, ki so povezani s štorkljami. Marto Sever je v Šalamencih v občini Puconci obiskala Lidija Kosi.
Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem od evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga svečano sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku. Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.
Tanja Polanc ne bi z ničemer zamenjala življenja na Trnovski planoti. »Če bi morala živeti v mestu, bi bilo kar po meni,« pravi. Rodila se je na Lokvah in življenje z naravo in v njej ji je bilo na nek način podarjeno, sama pa je to znala sprejeti. Da bi tudi mlajši spoznali in vzljubili to planoto, je pred kratkim s podporo ajdovske občine in Lavričeve knjižnice izdala slikanico Basni iz Trnovskega gozda. Tanja, ki z družino zdaj živi na Predmeji, želi, da ohranjamo spoštljiv odnos do vsega, kar nas obdaja. Ko je v dolini jutro že postreglo z vročino, je Tanjo Polanc na 896 m nadmorske višine obiskala Eva Furlan.
V tokratni oddaji Lokalni junak gostimo Gora Osojnika, ki ga poznamo kot ustanovitelja Gledališča Ane Monro, ene najstarejših neodvisnih gledaliških skupin v Sloveniji. Gledališče je usmerjeno v ulično in improvizacijsko gledališče, v okviru katerega vzgajajo nove ustvarjalce, producirajo predstave, nastopajo po Sloveniji in tujini ter organizirajo festivale. Med najbolje poznane zagotovo sodi Ana Desetnica. Z Gorom Osojnikom, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju uličnega gledališča pri nas in vzpostavil šolo uličnega gledališča, se je pogovarjal Peter Močnik.
Aleksander Javornik je najbolj prepoznaven slovenski navijač. Njegova podoba z zeleno kravato, kapo, slovensko zastavo na majici ter s kartonastim pokalom v rokah, se je športnim navdušencem, že globoko vtisnil v spomin. O njem vse bolj pogosto poročajo tudi tuji mediji.
Koper bo med četrtim in devetim julijem ponovno v znamenju rokometnega festivala mladih. Prvo ime Eurofesta je Tone Barič, ki se bo kot glavni organizator podpisal pod že 30. izvedbo! Ob tej priložnosti bodo zaživele tudi koprske ulice, ki bodo prizorišče pestrega večernega dogajanja. Tone Barič je v slovensko Istro pred desetletji prišel iz Sevnice, s seboj je prinesel tudi ljubezen do rokometa in športa. Učitelj športne vzgoje in trener je v prvi vrsti odličen organizator, za šport pa je navdušil tudi hčerki, ki sta se odločili za rokomet. Tokratnega lokalnega junaka je pred letošnjim Eurofestom na pogovor povabil Primož Čepar.
Tokratni lokalni junak je prav poseben popotnik. V zemljepisnem smislu se je odločil prehoditi pot od rojstnega kraja do tam, kjer so se nekoč naselili njegovi starši. Darko Mohar živi na rekli na Hrvaškem, ujeli pa smo ga sredi ene izmed etap njegovega popotovanja od Prekmurja do otoka Krka. Utrujenega a še vedno dober volje je v Malečniku pred Mariborom srečal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov