"Pravega lokalnega junaka prepozna družba po njegovih resničnih dejanjih in dosežkih."

Povsod, v vsaki skupnosti, so ljudje, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo. Od junakov poklicev, ki pri opravljanju svojih službenih nalog ustvarjajo neprecenljivo dodano vrednost, dajejo zgled in motivacijo sodelavcem, naredijo več in bolje kot od njih zahtevata pogodba o zaposlitvi in njihov nadrejeni. V novi rubriki "Lokalni junak" iščemo tudi prostovoljce, ki pomagajo soljudem in sodelujejo pri različnih dobrodelnih projektih. Odkrivamo tudi ljudi, ki so se odločili z lastnimi močmi in denarjem oživiti kakšno propadajočo, pozabljeno dejavnost v lokalni skupnosti, za katero ne občina, ne država nimata posluha.

V prvi epizodi je naš sogovornik dr. Maks Merela, profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki pa je že vse življenje povezan s prostovoljstvom, najdlje z jamarsko reševalno službo.
Zakaj ljudje, ki opravljajo na različnih področjih dela v korist in pomoč soljudem in širši skupnosti, čestokrat ostajajo «skriti«, prezrti. Ali to izvira iz njihove skromnosti, ali mediji raje iščejo druge, bolj atraktiven, zgodbe?

Menim, da tisti, ki delajo kot prostovoljci tega ne počenejo zato, da bi iskali pozornost. Pri mojih kolegih reševalcih so v ospredju sočutje, želja pomagati sočloveku in biti zanesljiv člen ekpie, ki rešuje življenja. Mislim, da te vrednote niso združljive z neko osebno ambicijo biti lokalni junak.