Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.
192 epizod
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.
Tokratni Lokalni junak prihaja z Notranjske. Človek stalnega nasmeha in nalezljive dobre volje, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi v odločilnih trenutkih, ko gre za življenje. Lani je opravil kar 800 ur prostovoljskega dela, zaradi česar je pred nekaj tedni prejel tudi posebno priznanje za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju humanitarnega dela. In zdaj je čas, da povemo, kdo je tokratni Lokalni junak: Luka Zalokar, kot upravnik zaposlen na Policijski postaji Cerknica, sicer pa kot jamarski reševalec najbolj dejaven na področju zaščite in reševanja. Med drugim je aprila lani vodil zahtevno in odmevno reševalno akcijo v Vranjedolski jami, kjer je odkrušena skala hudo poškodovala njegovo klubsko kolegico Ano, januarja letos pa reševanje skupine, ki jo je zalila voda v Križni jami. Še več podrobnosti o Luki Zalokarju pa nam bo razkril naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Diplomirani inženir agronomije Jože Simončič je kar 35 let vodil ekonomijo v Kartuziji Pleterje, edini kartuziji v slovanskem svetu. Priznani strokovnjak s področja vinogradništva in sadjarstva je ob zahtevnem delu na samostanskem kompleksu učil tudi v srednji in višji kmetijski šoli Grm v Novem mestu ter predaval v številnih stanovskih društvih na Dolenjskem. S prvim junijem je tokratni lokalni junak odšel v zasluženi pokoj.
No, tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dva Ptujčana. Vodjo najstarejšega kina v Sloveniji Nino Milošič in Petra Ladiča, direktorja podjetja Intera, ki je letos na natečaju "Zlata nit" že tretjič prejelo naziv »najzaposlovalec« v kategoriji podjetij do 50 zaposlenih. Sta dolgoleten par, ki ceni življenje na Ptuju. Vsak na svojem področju si prizadevata, da bi razmere izboljšala ne samo zase, ampak za čim več ljudi. Nini Milošič je tako uspelo znova dati novo vsebino najstarejšemu kino pri nas in enemu najstarejših še delujočih na svetu in vanj privabiti obiskovalce. Kino Ptuj deluje že 127 let. Prvo predstavo so namreč v stavbi, kjer še zmeraj vrtijo filme, prikazali 3. marca 1897 - le dobro leto dni za pariško premiero bratov Lumiere. Danes je ptujski mestni kino del mreže 27-ih slovenskih Art kinematografov in evropskega združenja Evropa Cinemas. Peter Ladič pa kot direktor in kar trikratni "naj zaposlovalec v Sloveniji skupaj s partnerjem veliko časa in denarja vlaga v razvoj kadrov, predvsem pa lahko zaposleni v podjetju Intera usklajujejo delovni in prosti čas. Intero odlikujejo nadpovprečno dobri odnosi in nadpovprečni poslovni rezultati. S Ptujčanoma, ki svojim otrokom zavestno omejujeta rabo zaslonske tehnologije, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
Ivan Bevk je najstarejši občan na Idrijskem in Cerkljanskem, najbrž celo širše v regiji. V četrtek je dopolnil 104 leta in je še neverjetno čil, zdrav in bistrega spomina. Še vedno rad kmetuje na posestvu Pri Pólancu nad Idrijo, peče kruh, veliko hódi, še vedno je član Ribiške družine Idrija, spremlja poročila in rešuje križanke. Je iskren in iskriv sogovornik. Rodil se je 23. maja 1920 v vasi Čéplez na Cerkljanskem. S sinom Samom Bevkom zdaj živi v stanovanju v središču Idrije. Tam ga je dva dni pred rojstnim dnevom obiskala naša dopisnica Nina Brus.
Študijski krožki ponujajo neprecenljiva znanja in možnosti za vsakogar. Natalija Planinc je, kot pravi, zaljubljena v študijske krožke, življenjskih vodil pa ima kar nekaj. Vselej se povezujejo s prostovoljstvom, medgeneracijskim sodelovanjem, kulturno dediščino in vseživljenjskim učenjem. Prve študijske krožke je organizirala za starše že kot vzgojiteljica, po upokojitvi pa je poiskala vsebine, ki bi bile zanimive in po prvih restavratorskih delavnicah je postala predsednica na novo ustanovljenega Društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot v Piranu, kjer je tudi doma. Za svoje delo je prejela številna priznanja. "Dokler znam in zmorem, delim tudi z drugimi." je njen moto. Obiskuje starejše dnevnega centra Doma upokojencev Izola v Portorožu in dijake piranskih šol, s katerimi se pogovarja o prostovljstvu.
Franci Just je ena od osrednjih osebnosti kulturnega življenja v Mestni občini Murska Sobota in Pomurju, najvidnejši raziskovalec književnosti slovenskega panonskega prostora v Republiki Sloveniji in na sploh, organizator in tvorec nekaterih najpomembnejših festivalov, prireditev in drugih dejavnosti na področju kulture v zadnjih nekaj desetletjih. Trenutno se ukvarja s sodobno prekmursko narečno književnostjo, sicer pa svoje delo ves čas posveča zlasti domačim, torej prekmurskim in prleškim piscem in jezikoslovcem, zelo pa je angažiran tudi v Porabju oziroma s porabskimi bralci in pisci. Za njegov trud tako v raziskovanju, publicistiki in založništvu, pa tudi pomoč pri organizaciji srečanja mladinskih pisateljev Oko besede mu je Mestna občina Murska Sobota letos ob kulturnem prazniku podelila nagrado za življenjsko delo. Profesorja slovenščine na Srednji poklicni in tehniški šoli Francija Justa je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
V tokratni epizodi oddaje Lokalni junak bi morali bržčas uporabiti množino, ali pa tudi ne, saj kljub temu, da govorimo o zelo številčnem sestavu, deluje enovito. Tržiški pihalni orkester s skoraj stoletno ohranja tradicijo pihalne godbe in muziciranja, ki prehaja iz roda v rod ter povezuje številne generacije. Začetki današnjega orkestra segajo v leto 1927, takrat so v Slovenskem izobraževalnem društvu Svetega Jožefa, osnovali godbeni odsek. Po drugi svetovni vojni se je preimenoval v pihalni orkester. Danes v njem igra več kot štirideset godbenic in godbenikov, ki prepletajo glasbo in druženje, spoštujejo tradicijo ter sporočilo godbe prenašajo na nove generacije. Maj je zanje razgiban mesec, saj se pripravljajo na Koncert mladosti, prvomajske budnice po tržiški občini pa so že izzvenele.
V Ljubljani v Savskem naselju že od leta 2015 deluje knjižnica reči, prva tovrstna izposojevalnica predmetov pri nas. Nastala je po vzoru podobnih projektov v tujini in deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje. Spodbuja h krožni uporabi in izmenjavi in tako med drugim prispeva tudi k manjši potrošnji in varovanju okolja. Jošt Derlink se je knjižnici reči pridružil leto po njenem nastanku, najprej kot nadomestni knjižničar, nato kot stalni ter kot vodja knjižnice, sprva kot projekta v okviru nevladne organizacije Prostorož, zadnja štiri leta pa kot predsednik samostojnega društva Knjižnica reči. Danes razmišlja tudi o tem, kako pospešiti odprtje podobnih knjižnic drugod po Sloveniji, v Ljubljani pa že uvaja tudi izmenjevalnico in tudi popravljalnico reči.
Anita Veršec je pred 25-timi leti na Glasbeni šoli Brežice ustanovila citrarski orkester, kot prvi v državi, ki ga še vedno vodi. Pred dnevi so v viteški dvorani brežiškega gradu izvedli jubilejni koncert. Pod vodstvom ustanoviteljice in dirigentke prof. Anite Veršec je zaigralo 24 učencev in profesorice, Tinka Vukič, Jasmina Levičar in Damjana Praprotnik. Na koncertu, ki je imel naslov 'Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi' so zaigrali priredbe slovenskih ljudskih pesmi, popevk, umetnih in baročnih skladb. Kot gosti so nastopili citrarski orkester 'Srebrne strune' Društva upokojencev Litije, ki jih Anita Veršec poučuje že več kot 15 let, skupina starejši citrarjev iz Brežic 'Gremo mi po svoje' in orkester 'Citroprekelj' iz Bele krajine, ki vsi delujejo pod taktirko Anite Veršec. Prava atrakcija koncerta je bil Mlajši citrarski orkester Glasbene šole Brežice, v katerem igrajo učenci stari od 7 do 10 let in večina njih je tokrat komaj drugič nastopila z orkestrom. Anitino življenje je prežeto z glasbo in ljubeznijo do citer, v otroštvu s prepevanjem ob babičinem igranju citer, pozneje jih je izmojstrila tudi sama, od leta 2000 je tudi članica Citrarskega kvarteta Slovenije.
Mercede, ali, kot ji pravijo sosedje in prijatelji, Marčela, bi lahko bila čisto običajna priletna gospa. Zjutraj bi se odpravila k frizerju ali v trgovino, lahko bi počivala na vrtu in poslušala radio. A ne, gospa se je pred nekaj tedni, kar sama z letalom odpravila na rodno Sardinijo, kjer se je udeležila deželnih volitev in obiskala domači kraj. S svojim drznim potovanjem je napolnila družabna omrežja in medije doma ter v Italiji. 98-letna Mercede je še vedno polna življenjske energije, kar vedno izraža z igranjem kitare in harmonike. Kako jo je pot iz rodne Sardinije, prek Ligurskega morja in Padske nižine, pripeljala v Bilje, boste izvedeli v današnji oddaji. S tokratno lokalno junakinjo Mercede Porcu je pokramljal Boštjan Simčič.
Naš tokratni sogovornik bo predsednik Ribiške družine Postojna Martin Miklavec. Pa ne le zaradi ribarjenja, temveč zato, ker je z vsem srcem zapisan varovanju narave. V zadnjih letih se z njim srečujemo predvsem ob nesrečah in onesnaženjih vodotokov v okolici Postojne, saj neprestano bdi nad njimi in rešuje kar se rešiti da. Tako je bilo tudi ob nedavnem onesnaženju potokov Korotan in Nanoščica, ko je vanju stekla ogromna količina gnojnice z ekološke kmetje na Studencu. Čeprav se je pred kratkim upokojil, dela od jutra do večera. Za ribiško družino in v dobro narave. Sabrini Mulec, ki ga je povabila pred mikrofon je zaupal, da njegovo navdušenje do ribištva izhaja že iz mladosti …
Diplomirana medicinska sestra v celjski porodnišnici, predsednica Društva za lakatcijo in dojenje, prostovoljka v Zvezi Sožitje. To in še veliko več je tokratna glavna junakinja Cvetka Skale. Za matere, ki imajo težave pri dojenju, je dosegljiva 24 ur na dan. Čeprav ji jezik teče kot po maslu, zna poslušati in prisluhniti, nikoli ne obsoja, vedno najde spodbudne besede. Ko pogovor nanese na prednosti dojenja, jo je zelo težko ustaviti, brez dlake na jeziku spregovori tudi o tabu temah, kot je spolnost pri osebah z motnjami v duševnem razvoju. Prostovoljstvo je za njo dvosmeren proces, več kot daješ, več dobiš nazaj.
Letošnje leto je Vlada Republike Slovenije razglasila za Maistrovo leto, saj zaznamujemo 150. obletnico rojstva in 90. obletnico smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova. Zlasti veliko pa se in se še bo v povezavi s tem velikim Slovencem, dogajalo v njegovem rodnem Kamniku, kjer bodo letos obeležili tudi 100. obletnico imenovanja Rudolfa Maistra za častnega meščana in 10. obletnico odprtja Rojstne hiše Rudolfa Maistra na Šutni. Nad številnimi dogodki , ki se bodo letos zvrstili v Kamniku bdi posebna strokovna komisija, ki jo vodi Joško Berlec, tudi predsednik Društva general Maister Kamnik. In če je bilo prav Maistrovo leto povod za pogovor z njim, pa je Joško Berlec še mnogo več, kot le dober poznavalec tega velikega rojaka. Med drugim je tudi prejemnik najvišjega priznanja CZ za življenjsko delo, njegove zasluge na področju gasilstva pa so prepoznali in z zlatim priznanjem nagradili tudi v rodnem Kamniku. Je pa Joško Berlec je svoj pečat pustil tudi na drugih področjih, v gospodarstvu , prostovoljstvu in kulturi . Med drugim je pomembno prispeval k razvoju ene najbolj prepoznavnih kamniških blagovnih znamk Titan, kjer je bil pred štirimi desetletji tudi pobudnik za ustanovitev tovarniškega pevskega zbora, v katerem poje še danes.
Duševno zdravje mladih je v zadnjih letih še posebej na preizkušnji, pa ne samo zaradi pokovidnega obodja, predvsem zaradi digitalizacije, želje po doseganju idealov. Tako ugotavlja Korošica Tara Ledinek. V domačih Ravnah je današnja lokalna junakinja dobro poznana. Je predsednica ravenskega mladinskega sveta, okviru katerega se zavzema za preventivo predvsem na področju duševnega zdravja. Pred letom in pol je končala študij medicine kot najboljša študentka vpisne generacije. Metka Pirc nam jo bo predstavila kot lokalno junakinjo.
Tokratna lokalna junakinja je res zanimiva ženska: Janja Urbiha, mati šestih otrok, ljubiteljica narave, turistična vodnica, tudi podjetnica. Domuje v idilični vasici Kozarišče v Loški dolini na Notranjskem, od tod tudi njen vzdevek Kozarka. Dejavna v lokalnem okolju, med drugim kot članica Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice, pa Društva ljubiteljev narave, konj in tradicije Lovrenc ter Društva ljubiteljev gradu Snežnik. Zaljubljena je v svoj dom na kraški zemlji, sredi narave, na kmetiji s konji, med medvedi, risi in polhi ter v čudovitem okolju gradu Snežnik.
V Novem mestu bo prihodnje leto folklorno društvo Kres praznovalo 50 let. Ves ta čas je njegova umetniška vodja Branka Moškon, ki je sooblikovala tudi dolenjsko nošo in pomagala drugim folklornim sestavom na Dolenjskem. Tudi po upokojitvi je še vedno dejavna folkloristka. Prejela je več nagrad in priznanj za opravljeno delo. Oddajo o tokratni lokalni junakinji Branki Moškon je pripravil Jože Žura.
Tokrat v naši redni oddaji Lokalni junak predstavljamo Slavico Strelec, ki je svoje službeno življenje posvetila kmetijstvu in se bo sredi leta upokojila. Najprej je bila zaposlena na ptujski kmetijski zadrugi, po reorganizaciji pa nato dobrih 33 let na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj. Tam je kmalu postala ena od gonilnih sil pri pripravi največje predstavitve domačih dobrot oziroma razstave Dobrote slovenskih kmetij, s katero bodo letos na Ptuju že 35.-tič opozorili na pomen podeželja ter ohranjanje in spodbujanje pridelave dobrih domačih izdelkov in pridelkov. Prav tako se je v službi posvečala področju dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, s katerimi so lahko tudi gospodinje na kmetijah zaslužile kak dodaten evro in ji gre velik delež zaslug, da so se kmečke žene v spodnjem Podravju povezale v društva. Naša novinarka iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič je Društvo podeželskih žena Markovci, v katerem je članica Slavica Strelec, obiskala v pustnem času, med peko krofov in izdelavo pustnih okraskov iz krep papirja.
Ne zgolj živali, tudi rastline imajo pri nas že nekaj let svoje zavetišče. V njem najdejo prehoden dom večinoma lončnice, za katere lastniki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo več skrbeti, ne želijo pa jih zavreči. Da te rastline najdejo nov dom in novega skrbnika, poskrbita Ana Mari Hrup in Eva Jera Hanžek, ki zavetišče vodita že od vsega začetka. Ta je najprej domoval v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, danes pa v poletnem času v kreativnem središču Krater, v hladnejših mesecih pa v stavbi Kresije na Pogačarjevem trgu. Tokratni lokalni junakinji je v središču Ljubljane obiskal Peter Močnik.
Posebno mesto v srcu Steva Vujića zaseda Tomos, ki mu že desetletje posveča kar precej svojega prostega časa. Zaslužen je za Muzej Tomosove zgodovine, dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji, pa tudi za številne razstave, med drugim tudi tisto v koprskem Libertasu med epidemijo covida-19, ki je z obiskom prek 6.000 obiskovalcev jasno nakazala, da so ljudje slovenske Istre željni tovrstnega ohranjanja kulturne dediščine. Za svoj prispevek je bil že nagrajen z občinskim priznanjem.
Upokojena ravnateljica ljutomerskega vrtca in dolgoletna prostovoljka Marija Pušenjak pravi, da jo dobrodelnost izpopolnjuje. Že od otroštva goji čut za pomoč sočloveku, saj je imela dober zgled v družini. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in nagrade tako na lokalni kot na državni ravni, a se lanskoletna dobrotnica leta v Pomurju ne hvali z njimi, saj je najbolj zadovoljna z odzivom tistih, ki jim lahko ponudi pomoč. Poleg aktivnosti v humanitarnih organizacijah najde čas tako za obiskovanje gora in drugih zanimivih kotičkov Slovenije, za druženje z ljudmi, ki so ji blizu, rada pa se mudi tudi za štedilnikom in na vrtu ali njivi. V Ljutomeru je nepogrešljiva na vsakoletnih zelemenjavah, prav tako pa kot pobudnica dobrodelnega večera ob materinskem dnevu že tri desetletja pomaga pri pripravi in izvedbi programa.
Neveljaven email naslov