Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
192 epizod
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.
Gonilna sila radeljskih gasilcev Primož Ternik je življenje namenil prostovoljcu. Prihaja iz dela Koroške, ki so mu lanske poplave nekako prizanesle, a orjejo ledino pri organiziranosti njihove dejavnosti. Je predsednik radeljskih prostovoljskih gasilcev in poveljnik gasilske zveze društev Dravske doline. V Radljah je z novim letom zaživelo poklicno gasilsko jedro, prvo takšno na Koroškem. Tudi zato, ker precej ljudi dela čez mejo, so ugotovili, da imajo pomanjkanje razpoložljivih operativnih gasilcev predvsem v dopoldanskem času. S poklicnim jedrom bodo to rešili. Hkrati v regiji že deluje regijski gasilski poligon, ki je dragocena pridobitev za usposabljanja gasilcev v regiji in širše.
Milenka Vranetič iz Kapel je prejemnica plakete Državnega sveta RS za prostovoljstvo, ki se mu predaja že štiri desetletja, s svojim delovanjem pa je doprinesla zlasti k razvoju in prepoznavnosti turizma v Posavju in tudi širše. Aktivneje je svojo prostovoljsko pot začela leta 1988, ko je oživila Turistično društvo Kapela, bila je tajnica Občinske turistične zveze Brežice, Društva kmetic Brežice, od lani pa je tudi predsednica novoustanovljene Regijske turistične zveze Posavje. Je tudi članica Upravnega odbora Turistične zveze Slovenije in Komisije za razvoj društvene organizacije, pa regijska koordinatorka vseslovenskega projekta Moja dežela - lepa in gostoljubna ter regijski turistični vodnik.
Gasilec, ribič, lovec, operater v centru za obveščanje. To je Gregor Križnik iz Zgornje Savinjske doline. Za številne domačine junak, kot pravijo, bi se brez njegovega požrtvovalnega dela, avgustovske poplave za marsikoga končale tragično, zlasti v kampu Menina. V prvih dneh po poplavah je delal skoraj brez prestanka, najprej kot operater na številki 112, nato kot namestnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. Čeprav je zelo družaben, prosti čas najraje preživlja v naravi. Skrb zanjo je tudi eno od njegovih največjih poslanstev. Od svojih načel ne odstopa, je brez dlake na jeziku, zaradi opozoril, da so nekatera sanacijska dela ob vodotokih izvedli nestrokovno, je nekaterim postal trn v peti. Ob novem letu si želi več sloge med Slovenci, kot pravi, so jih poplave v prvih dneh močno povezale, a te vezi so se zelo kmalu skrhale, skrb za skupno dobro je začelo toniti, na površje pa so vnovič začeli plavati sebični interesi.
Če bi nekje – v Primorsko-Notranjski regiji ali pa še veliko širše, igrali igro asociacij in omenjali prostovoljstvo, prve posredovalce, Rdeči križ, vzpostavitev mreže defibrilatorjev, urgenco in prenašanje znanja na mlade rodove, pa na gasilce in še koga, bi gotovo večina kot iz topa ustrelila: »Reševalec Stojan Bolič«. In odgovor bi bil popolnoma pravilen. Bolič, ki je bil zadnjih 33 let zapisan Nujni medicinski pomoči Zdravstvenega doma Postojna, pa si je letos prislužil pokoj. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da počiva. Pred mikrofon ga je povabila Sabrina Mulec.
Dejan Fabčič iz Hrašč pri Podnanosu je že od malih nog želel postati vrhunski športnik. A mu to, zaradi redke bolezni, rodil se je namreč brez golenic na obeh nogah, ni bilo dano. A se je s športom vedno rad ukvarjal. Nato je prišlo povabilo prijateljev v parašport in prihodnje leto bo na paraolimpijskih igrah nastopil že četrtič. Svojo poklicno pot je posvetil bolnikom, saj je zaradi lastne izkušnje vzljubil tudi medicino.
Živa Slavec, arhitektka, predavateljica na Fakulteti za dizajn in oblikovalka izdelkov iz avtohtone gline, si prizadeva za ohranjanje okolja in trajnostne rešitve. To je bilo njeno vodilo tudi ob poskusu umestitve snežne dvorane in drugih objektov pod Joštom, ki ga je civilna iniciativa v Besnico v kranjski občini pod njenim vodstvom tudi preprečila. Predano, zagnano, s strokovnim znanjem in s povezovanjem sokrajanov – somišljenikov, je Živa Slavec visoko postavila letvico ohranjanja okolja in narave. Besniška civilna iniciativa je postala zgled in presegla krajevne okvire. Živa Slavec je tudi predsednica turističnega društva Besnica,. Za prepoznavno delo v družbeno korist in ohranjanje okolja, je pred dnevi prejela Listino o priznanju mestne občine Kranj. Priznanje razume kot potrditev lastnih prizadevanj, obenem pa tudi obveznost Mestne občine Kranj do odgovornega ohranjanja okolja.
Tokratna lokalna junakinja spominja na ljudi o katerih dandanes le še beremo v literaturi iz davno minulih dni. Je mecenka, podpornica umetnosti s katero povezuje ljudi. Nekoč je tudi pesnila in obožuje poezijo Karla Destovnika Kajuha. Ob njegovem letu je Mariboru podarila dva pesnikova kipa, ki sta delo akademskega kiparja Marijana Mirta.
Klemen Klinar je človek, za katerega brez dvoma lahko rečemo, da tisto, kar dela, dela s srcem. Mladi Jeseničan, ki zase ponosno pravi, da je Rovtar, saj prihaja iz Plavškega Rovta, in da je Šimnovčev, kot se po domače reče njihovi kmetiji, je predan raziskovalec naše preteklosti. In prav ljubezen do zgodovine in preteklosti, predvsem pa kulturne dediščine povezane z njo, ga je še kot študenta zapeljala v raziskovanje starih hišnih imen. Najprej samo v jeseniški občini, kasneje, ko se je zaposlil na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske, pa je skupaj s sodelavci začel zbirati stara hišna imena tudi v ostalih občinah Gorenjske. Ta plemenita plesen, kot pravi sam, pa se zdaj že širi proti Ljubljani. V 14 letih je zdaj raziskanih že 25 občin, 500 naselij in več kot 15 tisoč imen. A kot pravi Klemen Klinar, to po vseh teh letih še vedno počne z dušo in srcem in priznava, ko steče pogovor o hišnih imenih, se le težko ustavi.
Dušan Kaplan, matematik po duši in izobrazbi, dolgoletni ravnatelj policijske šole oziroma nekdanje kadetnice v Tacnu, ljubiteljski vremenar, ki redno izdaja tudi vremensko pratiko, pri kateri si pomaga s starimi ljudskimi modrostmi, povezanimi s svetniki, je pri svojih osemdesetih letih pravi vrelec dobre volje, pozitivne energije in nalezljivega optimizma. Čeprav je večino življenja preživel v Ljubljani, pa Dušan Kaplan Bloke časti prav po božje. Pravi, da z Blok vsakdo odide z Blokami v srcu, ta skromna dežela pa človeka tako prevzame, da je nikoli ne pozabi, in nekoliko v šali doda, da sam gre z Blok od doma domov v Ljubljano, nato pa spet iz Ljubljane od doma domov na Bloke.
Lokalni junak Martinove sobote je Janko Bukovec iz Semiča. Predsednik tamkajšnjih vinogradnikov, ki ta konec tedna organizirajo že 46. semiško martinovanje, bil je tudi soustanovitelj društva vinogradnikov Bele krajine, dejaven je še v nekaterih drugih društvih. Pomembno vlogo je odigral tudi pri hitrem razvoju občine Semič, saj je bil prve štiri mandate župan te najmlajše in najmanjše belokranjske občine.
Trubarjeva ulica v Ljubljani velja za najbolj bohemsko, najbolj umetniško, najbolj multikulturno, najbolj drugačno ulico v prestolnici. Nekje med še edino delujočo popravljalnico dežnikov in med Akademijo za vizualne umetnosti, ter v družbi trgovin z rabljenimi oblačili, ponudniki hrane z vsega sveta ter kavarnami, kjer se družijo domačini in tujci, že skoraj 35 let deluje starinarna, ki jo vodi Jaka Prijatelj - starinar, fotograf, kronist. Nedavno je izdal tudi knjigo, v kateri je zbral podobe Trubarjeve ulice, ki jih je bolj ali manj naključno 20 let lovil v fotografski objektiv. Tokratnega lokalnega junaka je v njegovi starinarnici obiskal Peter Močnik.
Iztekajoči mesec oktober je tradicionalno obarvan rožnato, da s tem ozaveščajo o raku dojk. A tudi moški se borijo z onkološkimi boleznimi in kot ugotavlja naš tokratni sogovornik Mazej Pečovnik, so moški pri tem veliko bolj zaprti, bistveno več energije morajo vložiti v ozaveščanje moških in že samo to, da se odpravijo na preventivni pregled. November je v znamenju boja za vse to postal Movember. Matej Pečovnik je soustanovitelj in predsednik društva Onkoman. Pri 25 letih zbolel za rakom. Njegova diagnoza je bila Hodgkinov limfom. Uspešno ga je premagal in pravi, da bo vedno našel čas tudi za soborce, ki jim pomaga pri boju z rakom.
Tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo 88-letnega Ptujčana, ekonomista, popotnika in športnika Marka Slugo, ki se ponaša celo z naslovom svetovnega prvaka v skoku v višino v svoji kategoriji. Poslovno in s športom je prepotoval ves svet. Sluga je bil kot otrok s starši med 2. svetovno vojno izgnan v Srbijo, po vrnitvi na Ptuj pa je uspešno maturiral, končal študij v Ljubljani in se nato kot ekonomist med prvimi v Nemčiji seznanil še z računalništvom. Vse življenje se je ukvarjal s športom, od pingponga, rokometa, tenisa, do njegove večne ljubezni atletike. Pri 70-ih se je z njo začel znova aktivno ukvarjati in dosegati celo rekorde. Sluga je lani osvojil zlato medaljo v skoku v višino na svetovnem prventstvu na Finskem. Z na Ptuju rojenim Markom Slugo, ki načrtuje celo svetovni rekord pri 90-ih, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
Tokratna Lokalna junakinja je Mikaela Toczek, ki se je iz Južnega Walesa v Veliki Britaniji pred letom in pol s hčerko Izabelo in možem Zlatkom preselila v Zadlóg, vas na Črnovrški planoti nad Idrijo. Po poklicu je učiteljica in ima 15-letne izkušnje kot planinska vodnica. Zdaj domače in tuje planince vódi po slovenskih hribih in gorah ter slovenske šolarje uči o skrbi za okolje oziroma o tem, kako uživati v naravi, ne da bi za seboj pustili sledi. Le štiri mesece po selitvi v Zadlog je v gozdu za hišo srečala medvedko s tremi mladiči. Tudi o tej izkušnji bližnjega srečanja z medvedjo družino je spregovorila za Radio Slovenija.
Zvonko Kustec se je rodil v Dolnji Bistrici v Prekmurju, kasneje se je družina preselila v Ljutomer. Po srednji šoli v Mariboru je v Ljubljani nadaljeval študij strojništva, delal v industriji, soustanovil podjetje in pri 37 letih vpisal še študij računalništva. Na Gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru je sprva poučeval prav na tem področju, ki je v tistem času doživelo silovit razvoj. Pred dvajsetimi leti je prevzel ravnateljevanje in sredi letošnjega oktobra po štirih zaporednih mandatih odhaja v pokoj. Z novim časom pa prihaja tudi novi izziv – izdelava družinskega drevesa.
Edi Baloh iz Breginja se že več kot 11 let ukvarja s čebelarstvom. Predano nadaljuje družinsko tradicijo, ki jo je pred dobrimi štirimi desetletji začel njegov oče. Čebelarstvo je zanj način življenja, skrb za čebele pa njegovo poslanstvo. Kot prvi Slovenec je na mednarodnem tekmovanju v Londonu »London Honey Awards« prejel zlato medaljo za cvetlični med. Na letošnjem mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu AGRA je njegov lipov med osvojil naslov šampiona, prejel pa je tudi zlato priznanje in postal prvak vrste. Prejete nagrade so zanj rezultat kakovostne pridelave medu v Breginjskem kotu pa tudi potrditev naravnih danosti tega območja. In kot rad poudari, zahvala gre čebelam: »One pridelajo med, jaz ga le natočim iz panja«.
665 obiskov 188-ih pacientov. Brezplačnih 145 zalivk, 59 zdravljenj, 281 izpuljenih zob, 37 protez. Vse to in še veliko več je bilanca šestletnega delovanja pro bono zobne ambulante dr. Želimirja Božiča v Matenji vasi pri Postojni, ki so jo obiskovali ljudje, ki si dragih zobozdravstvenih storitev ne morejo privoščiti. Bili so Postojnčani in Pivčani in bili so prosilci za azil. Po šestih letih je ambulanta letos spomladi nehala delovati, saj je tudi povpraševanje po brezplačnih zobozdravstvenih storitvah močno upadlo. Dr. Božič, ki je ponosen, da je z novim nasmehom marsikomu pomagal tudi do nove službe, pa ni le zobozdravnik. Veliko več je. Je tudi Lokalni junak.
Današnji lokalni junak je kamniški ilustrator Ivan Mitrevski. Stripar, ki je s svojim delom v zadnjih letih dodobra zaznamoval Kamnik in ga skupaj s sodelavci že oblikoval tudi v svojevrstno središče te umetnosti . Mnogi ga poznajo predvsem po njegovih knjigah za otroke in mladino, njegov novi strip Nevidna življenja pa se loteva precej resnejše tematike - kršenja delavskih pravic, diskriminacije in izkoriščanja, kot jih je imenoval, nevidnih delavcev. Štiri mesece je poslušal zgodbe v Delavski svetovalnici, ki je prav na njegovo pobudo dve leti delovala tudi v Kamniku, in zgodbe delavcev, ki so se odločili upreti teptanju svojih pravic prelil v strip. Današnjih lokalnih junakov je torej več. So Vesna, Alija, Mario, Vera, Mirjana, Husejn in drugi , ki so se uprli izkoriščanju in je Ivan Mitrevski, ki jim je dal glas in njihove zgodbe zapisal in poslal v svet.
Jožef Kociper je človek iz Prekmurja, ki ga vsi poznajo po njegovem humanitarnem delu. Temu se je pred leti tudi formalno zapisal z aktivnim delovanjem v Škofijski karitas Murska Sobota, kjer še danes opravlja delo generalnega tajnika. Jožef Kociper je in bo zagotovo še pomagal mnogim, ki potrebujejo tako gmotno pomoč kot nasvete, vselej pa se je pripravljen z ljudmi pogovarjati o vsem ali jih preprosto poslušati. Njegova humanitarna in siceršnja angažiranost v družbi navdušuje in spodbuja tudi druge ljudi k tenkočustnosti do sočloveka. Kot pravi Jožef Kociper, pa se je z dobrodelnostjo srečal že kot otrok.
Neveljaven email naslov