Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
192 epizod
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Krajinska arhitektka Stanka Dešnik je bila pred dobrima dvema desetletjema med tistimi, ki so pripravljali vse potrebno za ustanovitev Krajinskega parka Goričko. Menda je na začetku dvomila, da jim bo uspelo toda oktobra letos bo minilo že dvajset let od takrat ko je vlada s sprejemom uredbe krajinski park tudi razglasila. Stanka Dešnik je park vodila devet let in se zadnji dan letošnjega avgusta od tega položaja poslovila. Njeni izzivi še naprej ostajajo znotraj ustanove, ki se ji nepoklicno in poklicno posveča že več kot tri desetletja.
Lokalnega junaka bi vam morali predstaviti s Koče na Loki pod Raduho, a zaradi vremenske ujme, ki je prizadela nižje ležeče Luče, je koča nedostopna. To predstavlja težave tudi za Planinsko društvo Luče, ki upravlja z omenjeno kočo. Predsednik omenjenega planinskega društva in tokratni lokalni junak Mirko Pečovnik pravi, da bodo škodo na poteh skušali čim prej odpraviti, a s tem bo kar nekaj dela, kar kot markacist Planinske zveze Slovenije dobro ve. Mirko Pečovnik je nekdanji prostovoljni gasilec, spomni se tudi poplav, ki so območje prizadele leta 1990. O tem, kakšni izzivi so pred Planinskim društvom Luče, ki ga vodi drugi mandat in kako so medsebojno povezani ljudje na tem koncu Slovenije, izveste v oddaji Lokalni junak, ki sta jo pripravila Mojca Delač in Aleš Ogrin.
Boštjan Zrimšek s Cerknice je pred leti na lastni koži izkusil moč vode – najprej v obliki žleda, nato še v obliki poplav. Tudi zato se je prejšnji konec tedna takoj lotil dela. Zbiranje finančnih sredstev, nakup in izposoja razvlažilcev, organizacija odhoda skupin prostovoljcev na teren, kjer poteka sanacija po poplavah – vse to koordinira od prejšnjega petka. Zase sicer pravi, da je »lokalno premalo vpet«, a ker mu je v kratkem času uspelo aktivirati številne posameznike iz lokalnih okolij in jih združiti v močno prostovoljsko mrežo, ki daruje, prevzema, dostavlja in dela na terenu, se je Darja Pograjc odločila, da ga povabi pred mikrofon. Nepogrešljiva pomoč pri koordinaciji je tudi sogovornikova partnerka Saša Zrimšek, zato sta tokrat Lokalna junaka kar dva. Včeraj se je z njima pogovarjala Darja Pograjc.
V soboto 5.8. bi morala ekipa Prvega otvoriti letošnjo avgustovsko akcijo sobotnih javljanj s planinskih koč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, kar smo morali, razumljivo, odpovedati. Načrtovali smo torej prvi teren: javljanje s planinskega doma na Resevni. Radijski program smo prilagodili vremenskemu kaosu, v katerega je od petka ujeta Slovenija, sta pa Bojan Leskovec in Nataša Rašl v soboto zjutraj vseeno poklicala oskrbnico na omenjenem planinskem domu. Resevna je najvišji vrh v okolici Šentjurja in predstavlja eno najbolj priljubljenih pohodniških točk v bližnji okolici. Za pohodnike na tej »šentjurski Šmarni gori« z odprtimi rokami že 10 let skrbi Iveta Perc, mlada najemnica planinskega doma, ki je bila tudi tokratna Lokalna junakinja.
Vlado Poredoš…… glasba, Orleki……ne nujno v tem vrtnem redu, je ime poznano široki javnosti. Lanskoletni dobitnik Ježkove nagrade, in prejemnik naslova ZASAVC leta, še zdaleč ne skriva svojega prekmurskega porekla, se je pa že zdavnaj z vsem srcem zapisal tudi Zasavju, kamor ga je pred več kot štirimi desetletji pripeljala ljubezen, ki je prerasla tudi v ljubezen do nekdaj črnih revirjev in njenih ljudi. In če prav že upokojenec, je vedno ustvarja, brez muzike pač ne gre. Srečate pa ga lahko, kar je širši javnosti morda malce manj znano, tudi v Rudarskem muzeju Zagorje v Kisovcu, kot turistični vodnik pa vas lahko popelje po Zagorju in Zasavju. Je pa tudi velik zagovornik varstva narave.
V Višnji Gori verjetno ni človeka, ki ne pozna Pavla Groznika. Na različnih področjih je dejaven že več kot 70 let, najbolj prepoznan, tudi v širšem slovenskem prostoru pa je na področju turizma. O rojstnem mestu z bogato zgodovino ve vse, zato mu ob predstavitvi zgodovine Višnje Gore in pripovedovanju zanimivih zgodb in anekdot rado prisluhne staro in mlado. Nedavno je postal tudi častni občan občine Ivančna Gorica.
Mira Stušek iz Lesc je že 27 let prostovoljka. Pred 20-imi leti je skupaj s somišljeniki postavila na noge Hospic na Gorenjskem in bila njegova predsednica. Tudi danes predanost, srčnost, nesebičnost, pomoč ljudem v stiski razume kot poslanstvo, ki ga uspešno povezuje z družino, naravo, hribi in s konjički. Za svoje dolgoletno prostovoljstvo je pred dnevi prejela državno nagrado za življenjsko delo za leto 2022. V Hospicu skupaj z drugimi prostovoljci pomaga najbolj ranljivim, ki različno sprejemajo zavedanje o smrti.
Dr. Miha Kos je fizik, ilustrator in promotor znanosti ter pobudnik in vodja največjega centra za promocijo znanosti pri nas, Hiše eksperimentov. Kljub njenemu skoraj tridesetletnemu uspešnemu delovanju, se že od svojega nastanka sooča s prostorsko stisko, posluha za znanost pa pri tistih, ki o tem odločajo, ni. A kot pravi sogovornik: »Življenje je zaporedje problemov in če uživaš v reševanju problemov, boš užival življenje«. Hiša eksperimentov si ne glede na izzive še naprej prizadeva spodbujati radovednost in ustvarjalnost ter opogumlja h kritičnemu mišljenju, odkrivanju in raziskovanju. Z dr. Miho Kosom je za sobotno jutranjo oddajo Lokalni junak poklepetal Peter Močnik.
Boris Šuštar iz Celja se že več kot 15 let prizadeva, da bi lokalna in državna oblast pristopili k celoviti sanaciji degradiranega območja celjske kotline. S somišljeniki mu je uspelo preprečiti gradnjo krematorija, skupaj z zaskrbljenimi starši je dosegel, da je država prevzela sanacijo vrtčevskih igrišč, zaradi njegove prijave na Evropsko komisijo, bo Slovenija morala sanirati črno odlagališče Bukovžlak. Za nekatere je junak, za nekatere ravno nasprotno. Zaradi nenehnega opozarjanja, da je zemlja na številnih območjih Celja zastrupljena s težkimi kovinami, je bil deležen številnih žaljivk ter groženj. A v boju za čistejšo okolje ostaja neomajen.
Mineva 25 let odkar sta Ivanija in Marino Sosič iz Strunjana prvič podarila brezplačne enotedenske počitnice za socialno ogroženo družino z Bovškega. Od takrat se je njihova solidarnostna pot nadaljevala in še krepila. Pri njih so bile v vseh teh letih številne družine. Največkrat take, ki so prvič v življenju videle morje. To humanitarno družinsko tradicijo, ki je prvotno nastala v sodelovanju z Območnim združenjem Rdečega križa Piran, ponosno nadaljujeta sin Sebastjan in snaha Sabina. Na letošnjem zboru članov so jim podelili tudi posebno priznanje.
Na naslovu Kobile 3 v Leskovcu pri Krškem sta zakonca Šribar poskrbela, da je pred dobrimi 20-timi leti domačija, grajena leta 1874, dobila status nepremične kulturne dediščine in jo namenila etnološki zbirki, ki letos obeležuje že 20 let delovanja. Danes 77 letni Alojz Vladimir Šribar je že kot deček med igro v potoku našel kovinsko elipsasto ploščico s št. 13870, kot sam pravi, 'od nekoga, ki je bil v vojni iz Rajhenburga prepeljan v Nemčijo'. Potem pa se je zbiranje nadaljevalo. Z ženo Ljudmilo 20 let skrbita za zbirko, vmes sta organizirala tudi 7 likovnih kolonij na zaščiteni domačiji v Kobilah 3.
V današnji oddaji Lokalni junak bomo spoznali Cerkničana Matjaža Knapa, brez katerega v domači občini mine le redkokateri dogodek. Je predsednik Gasilskega in Pustnega društva, poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite, uspešen podjetnik in še marsikaj.
V hitrem tempu smo pogosto pozabili na sočloveka. Tako ugotavlja Velenjčan Andrej Cvernjak, ki je ustanovni in delovni vodja skupine Udarnik. Gre za prostovoljsko skupino, ki deluje v okviru Mladinskega centra Velenje in ponujajo brezplačno pomoč ranljivim skupinam ljudi. Na terenu srečajo ljudi, ki se že celo leto niso s kom pogovarjali eno uro, potem pa jim obisk prostovoljca polepša življenje.
Na mednarodni dan muzejev, 15-ega maja, so podelili Valvasorjeve nagrade. Najbolj žlahtno med njimi, nagrado za življenjsko delo, je prejela dolgoletna direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec. Še v četrtem letniku gimnazije je bila prepričana, da bo študirala matematiko, potem pa je spoznala etnologijo, ki je bila ljubezen na prvi pogled. Kot je povedala v pogovoru s kolegico Nino Brus, je najbolj ponosna na opravljeno delo, ki je privedlo do vpisa rudniške tehniške dediščine Idrije na Unescov seznam. Partizanska bolnica Franja pri obiskovalcih vzbudi posebna čustva. In ne glede na vse računalniške programe, aplikacije in digitalizacijo, ki so postali nujnost tudi pri muzealcih, bodo predmeti in pristen stik z obiskovalci ostali središče muzejev.
Tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dolgoletno direktorico Zdravstvenega doma Ormož Vlasto Zupanič Domajnko, ki se je konec aprila po 17 letih vodenja tega javnega zavoda upokojila. Priznava, da si ni znala predstavljati, kako težko delo jo bo čakalo, ko se je kot dolgoletna pomočnica direktorja ptujske bolnišnice podala v Ormož. Skupaj s sodelavci so s premišljeno strategijo ne le povečali število zdravstvenih storitev in za sto odstotkov povečali kadre, temveč je Zdravstveni dom Ormož danes sodobna, dobro opremljena zdravstvena ustanova, ki opravlja številne zdravstvene, tudi specialistične storitve in se ponaša z enimi najkrajših čakalnih dob v državi. In kar je enako pomembno – z dobrimi odnosi med zaposlenimi.
Tokratni lokalni junak prihaja iz vinorodnega okolja ljutomersko ormoških goric. Njegovo delo ni povezano z vinsko trto, vsaj neposredno ne, pač pa s preučevanjem preteklosti domačega kraja. Danes upokojeni pravnik Tonček Luskovič se je usodno spoprijateljil z zgodovino v gimnazijskem času in od takrat mu je ostala strast do raziskovanja preteklosti domačega okolja. Spodbujen z zanimanjem domačinov je napisal delo Kronika Koga, ki na kar 543 straneh predstavlja preteklost pa tudi geografske in druge značilnosti tega vinorodnega okolja. Gre za delo, za katerega je zgodovinar dr. Janko Prunk dejal, da ni nič drugega kot »prelep človeški spomenik«, ki bo tak ostal tudi, ko se bo čas nagnil globoko v prihodnost.
Če koga, potem lahko Anico Svetina, ki je zadnjih 25 let vodila eno največjih območnih združenj Rdečega križa v državi, opišemo z naslovom naše oddaje. In čeprav sama ob tem zmajuje z glavo, se s tem zagotovo strinja več tisoč ljudi, ki jim je v tem času pomagala. A kot sama odločno poudari, ne sama, ampak s svojimi prostovoljkami, ki jih vedno postavlja v ospredje. Vodenje organizacije je prevzela takoj, ko je nehala hoditi v službo. Ob številnih priznanjih, ki jih je že prejela za svoje delo, je pred kratkim prejela še najvišje priznanje »svoje« organizacije – imenovana je bila za častno članico Rdečega križa Slovenije. Z novim letom se je še drugič upokojila, in zdaj si bo, pravi, vzela čas tudi zase in za pisanje o svojem ljubem Bledu. A dokler jo bodo potrebovali, si tudi prostovoljstva še ne bo pustila vzeti.
Boris Čok pravi, da ima kamen zapisan v genih. Sogovornik, ki bi ga lahko poslušal ure in ure. Zelo dejaven je bil, ko so pripravljali dokumentacijo za vpis veščine suhozidne gradnje na seznam UNESCOve nesnovne dediščine. Zasužen je za obnovo kilometrov in kilometrov suhozidov – tako na Krasu, kot tudi v Vipavski dolini in na Pivškem, pa tudi v nekaterih drugih državah. Svoje znanje prenaša na mlade in na vse, ki si želijo pripomoči k temu, da dediščina naših prednikov ne bi utonila v pozabo. Boris Čok pa ni le varuh suhozidov. Je tudi čuvaj izročila. Prav kmalu bo izšla njegova nova knjiga, ki bo odstrla marsikatero tančico skrivnosti, za katero se skriva suhoverstvo – naša edina avtohtona vera. Mitologija slovanstva in slovenstva.
Upokojeni policist, vojni veteran Alojz Klančišar je eden tistih ljudi, ki velik del svojega dela in časa namenja delu za skupnost in pomoči drugim. »Pomagati drugim, če se le da« je eno njegovih temeljnih načel, ki mu sledi. Zato ni presenetljivo, da je vključen v vrsto različnih dejavnosti, od dela v veteranski organizaciji na lokalni in državni ravni, do dela v krajevni skupnosti, bil je proglašen za naj prostovoljca leta v Zasavju. Zagotovo pa ga večina ljudi poveže z zagorskim kinološkim društvom, reševalnimi psi in akcijami.
Večina nas morda nima lepih spominov na matematiko. Predšolski otroci, ki še niso obremenjeni z ocenami, pa v njej enostavno uživajo tako kot pač otroci znajo: spontano, zavzeto in igrivo. Če bi vprašali deset učencev, kateri predmet jih je najljubši, bi se morda eden oglasil, da je to matematika. Ja, ta abstraktni predmet ni najbolj priljubljen, kar pa ne pomeni, da je nezanimiv. Vse čare matematike je že od malih nog odkrival 14-letni Aleks Žigon Tankosič z Vogrskega, učenec 9. razreda Osnovne šole Milojke Štrukelj. Že pri treh letih je znal števila do sto in si zlahka zapomnil hišne številke. Zares ga je matematika zasvojila v šestem razredu. V času karantene, je začel raziskovati matematiko, sprva osnovnošolsko, kasneje pa je začel reševati naloge, ki se jih običajno lotevajo dijaki na gimnaziji. Takrat se je prvič srečal s kombinatoriko, ki ga je prevzela do te mere, da jo je začel poglobljeno raziskovati. Svoje odkritje je nato ob pomoči matematičnih kolegov objavil v ugledni kanadski znanstveni reviji. Spoznajte mladega matematičnega genija, ki obožuje glasbo in klavir.
Neveljaven email naslov