»Neodvisno in samostojno življenje mi ogromno pomeni,« pravi Irena Mihelj, ki kljub slepoti živi sama. Pa ne čisto sama, saj ima ob sebi še psa vodnika, s katerim vsak dan prehodita okrog deset kilometrov. Irena ima dovolj časa tudi za druge stvari, saj kljub temu, da je doštudirala teologijo in zgodovine in je stara 37 let, nima službe. Zelo rada tudi plete, saj obvlada najrazličnejše vzorce. Najbolj je ponosna na pulover in krilo v norveškem vzorcu. Z Norveško pa ni povezana samo prek pletenja, ampak tudi prek norveškega jezika, ki se ga je najprej učila sama, potem pa še eno leto na Norveškem. Na nedavnih viteških igrah na Norveškem se je preizkusila tudi v tekmovanju v teku na smučeh in v bitalonu. Spoznajte odločno in pogumno Ireno Mihelj. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj.

Kako sem spoznala Ireno?

Za najino srečanje so »krive« radijske igre o psu Hektorju, ki smo jih na 1. programu predvajali v nedeljskem jutranjem terminu radijske igre za otroke. Irena me je poklicala po telefonu in me prosila, če ji lahko pošljem spletno povezavo do enega od nadaljevanj, ki ga ni uspela slišati. Potem sva se začeli pogovarjati in mi je začela pripovedovati o svojem psu Bisku, poslušanju norveškega radia in šele nazadnje o slepoti. Ko sem jo vprašala, če jo lahko obiščem na njenem domu v Ajdovščini, se je z obiskom strinjala. Še bolj presenečena nad njenim samostojnim življenjem, kljub slepoti, sem bila potem, ko sem jo obiskala. Ena od stvari, ki me je presenetila ob obisku njenega stanovanja, je bil red, ki ga vzdržuje, pa pletilke, ki sem jih zagledala na kavču. Nisem se mogla načuditi njenim pletenim izdelkom, še posebej puloverju in krilu z norveškim vzorcem, ki ju je pletla pol leta.

Samostojna, neodvisna, pogumna in odločna

Irena je stara 37 let in živi sama. Vendar ni čisto sama, saj ima psa vodnika, ki mu je ime Bisk. Sicer pravi, da je skrb za psa dodatna obveznost, kljub temu pa velika pomoč za gibanje na prostem. Z Biskom veliko hodita. Lani sta tako naredila več kot 3400 kilometrov. Irena se je letos preizkusila tudi v biatlonu za slepe.

Zakaj ji je všeč Norveška?

Nad norveškimi smučarskimi skakalci se je navdušila zaradi najstniške upornosti, saj ni hotela navijati za iste tekmovalce kot njeni vrstniki. Potem je začela zbirati članke iz norveških časopisov. Zbrala pogum in napisala pismo eni od norveških novinark. In kakšno povabilo je dobila?

Z norveško novinarko je Irena ohranila stike. Potem ji je ta enkrat predlagala, da bi prišla na Norveško. Pa ne le na kratek obisk.

Ireno je Norveška prevzela. Rada ima njihovo glasbo, posluša njihov radijski program, skuha kakšno njihovo jed in splete kakšen izdelek v norveškem vzorcu.