Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!" To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, nam bodo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
“Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!” To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, so povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo je pripravila Petra Medved.
22- letnega Jana Lukaniča poznajo po njegovi kolesarski vnemi v Bohinju, pa tudi v Radovljici, kjer obiskuje osnovno šolo Antona Janše v oddelku vzgoje in izobraževanja. Neizmerna podpora in ljubezen staršev ter pomoč učiteljev so mu omogočile, da je kljub zmerni do težji motnji v duševnem razvoju razvil svoje močno področje. Področje, kjer lahko pokaže, da je uspešen. Na letošnjih poletnih svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu si je tako prislužil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov.
Uspeh ni prišel čez noč, pravita njegova starša Marjanca in Boris Lukanič. Potrebno je bilo veliko volje, razumevanja, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti. Najtežji so bili začetki, takrat je bila vsaka spodbuda še kako pomembna. Sinovega uspeha na olimpijadi sta zelo vesela.
To je bila za nas prelomnica, ker sva spoznala, da se je Jan v kolesarstvu našel. Preden smo prišli tako daleč, je bilo kar nekaj trdega dela. Če se prav spomnim, naprej ni znal niti poganjati pedala. Z možem sta večkrat trenirala vožnjo s kolesom.
Marjanca Lukanič pripoveduje, da si je bilo težko priznati, da je s sinom nekaj narobe.
Ker delam v vrtcu, sem hitro opazila, da je drugačen, ampak na začetku si zatiskaš oči in si govoriš: ne, saj verjetno ni tako. Čeprav sem imela nekaj izkušenj z delom z otroki s posebnimi potrebami, ker sem začela delati v razvojnem oddelku vrtca, sem doma govorila: saj bo mogoče še vse v redu. Potem pa smo le spoznali, da ima posebne potrebe, in smo, če lahko tako rečem, začeli precej trdo šolo.
In kaj je bilo najtežje? Gospa Marjanca Lukanič pripoveduje, da je najteže sprejeti drugačnost.
Naj odkrito povem, da se s tem nikoli ne sprijazniš. Najteže pa je sprejeti, ker je to odvisno tudi od okolice, zaradi načina, kako ljudje dojemajo te stvari. Ko je začel hoditi v šolo, se je tam izredno dobro počutil, zato smo tudi doma začeli to sprejemati. Odločili smo se, da prej ko sprejmemo, bolje bo zanj in za nas same. In smo si začeli prizadevati za to, ga spremljati, nič ga nismo skrivali. Ljudem smo povedali marsikaj, včasih celo preveč, da so lahko spoznali, da nam ni vseeno, da ni prijetno. Je pa res, da s takim otrokom tudi marsikaj pridobiš.
Marjanca in Boris Lukanič ter učitelji osnovne šole Antona Janše v Radovljici so sodelovali in odkrili Janova močna področja. Janova mama Marjanca pa je opozorila, da imajo v Ameriki drugačen odnos do oseb s posebnimi potrebami.
Že pri izstopu iz letala so nas čakali ljudje, ki so športnike že ob pristanku spodbujali z aplavzom, z nasmehi – eno samo veselje, ena sama dobra volja. Na te otroke, imam občutek, ne gledajo, kot da so drugačni. Sprejemajo jih take, kot so, komunicirajo z njimi, na obrazih ne vidiš tistih čudnih pogledov – ja, s tem je pa nekaj narobe, ali bi govorili z njim ali rajši ne. Vsi so bili izredno prijazni. Res sem spoznala, da živijo za te otroke, jih sprejemajo, so del njih.
Jan je danes samostojen. Sam kolesari od Bohinja do Bleda, gre na Pokljuko. In če se ozreta na to prehojeno pot, staršem, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, svetujeta:
880 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
"Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!" To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, nam bodo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
“Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!” To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, so povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo je pripravila Petra Medved.
22- letnega Jana Lukaniča poznajo po njegovi kolesarski vnemi v Bohinju, pa tudi v Radovljici, kjer obiskuje osnovno šolo Antona Janše v oddelku vzgoje in izobraževanja. Neizmerna podpora in ljubezen staršev ter pomoč učiteljev so mu omogočile, da je kljub zmerni do težji motnji v duševnem razvoju razvil svoje močno področje. Področje, kjer lahko pokaže, da je uspešen. Na letošnjih poletnih svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu si je tako prislužil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov.
Uspeh ni prišel čez noč, pravita njegova starša Marjanca in Boris Lukanič. Potrebno je bilo veliko volje, razumevanja, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti. Najtežji so bili začetki, takrat je bila vsaka spodbuda še kako pomembna. Sinovega uspeha na olimpijadi sta zelo vesela.
To je bila za nas prelomnica, ker sva spoznala, da se je Jan v kolesarstvu našel. Preden smo prišli tako daleč, je bilo kar nekaj trdega dela. Če se prav spomnim, naprej ni znal niti poganjati pedala. Z možem sta večkrat trenirala vožnjo s kolesom.
Marjanca Lukanič pripoveduje, da si je bilo težko priznati, da je s sinom nekaj narobe.
Ker delam v vrtcu, sem hitro opazila, da je drugačen, ampak na začetku si zatiskaš oči in si govoriš: ne, saj verjetno ni tako. Čeprav sem imela nekaj izkušenj z delom z otroki s posebnimi potrebami, ker sem začela delati v razvojnem oddelku vrtca, sem doma govorila: saj bo mogoče še vse v redu. Potem pa smo le spoznali, da ima posebne potrebe, in smo, če lahko tako rečem, začeli precej trdo šolo.
In kaj je bilo najtežje? Gospa Marjanca Lukanič pripoveduje, da je najteže sprejeti drugačnost.
Naj odkrito povem, da se s tem nikoli ne sprijazniš. Najteže pa je sprejeti, ker je to odvisno tudi od okolice, zaradi načina, kako ljudje dojemajo te stvari. Ko je začel hoditi v šolo, se je tam izredno dobro počutil, zato smo tudi doma začeli to sprejemati. Odločili smo se, da prej ko sprejmemo, bolje bo zanj in za nas same. In smo si začeli prizadevati za to, ga spremljati, nič ga nismo skrivali. Ljudem smo povedali marsikaj, včasih celo preveč, da so lahko spoznali, da nam ni vseeno, da ni prijetno. Je pa res, da s takim otrokom tudi marsikaj pridobiš.
Marjanca in Boris Lukanič ter učitelji osnovne šole Antona Janše v Radovljici so sodelovali in odkrili Janova močna področja. Janova mama Marjanca pa je opozorila, da imajo v Ameriki drugačen odnos do oseb s posebnimi potrebami.
Že pri izstopu iz letala so nas čakali ljudje, ki so športnike že ob pristanku spodbujali z aplavzom, z nasmehi – eno samo veselje, ena sama dobra volja. Na te otroke, imam občutek, ne gledajo, kot da so drugačni. Sprejemajo jih take, kot so, komunicirajo z njimi, na obrazih ne vidiš tistih čudnih pogledov – ja, s tem je pa nekaj narobe, ali bi govorili z njim ali rajši ne. Vsi so bili izredno prijazni. Res sem spoznala, da živijo za te otroke, jih sprejemajo, so del njih.
Jan je danes samostojen. Sam kolesari od Bohinja do Bleda, gre na Pokljuko. In če se ozreta na to prehojeno pot, staršem, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, svetujeta:
Neveljaven email naslov