Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svoje iskanje izgubljenih spominov je opisala Andreji Gradišar.

Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali, jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Čakalo jo je dolgotrajno okrevanje, tekom katerega se je morala na novo naučiti živeti:

Bila sem na stopnji 3-letnega otroka. Vse sem se morala na novo naučiti. Povedali so mi, da se moram zjutraj, ko vstanem, umiti, počesati, preobleči v dnevna oblačila. Če mi tega ne bi povedali,  ne bi vedela in bi cel dan ostala v pižami.

Taja je zaradi poškodb, ki jih je utrpela v nesreči, izgubila vse svoje pretekle spomine in tudi danes ima težave s pomnjenjem, saj se ne spominja stvari, ki so se ji zgodile pred par dnevi:

Ne morem reči, kaj je moj prvi spomin, kdaj je bilo to, ker je vse zamegljeno. Tudi mojih prvih 20 let. Moji spomini iz preteklosti pa so povezani s kakšnimi fotografijami in pripovedmi drugih ljudi.

Starša sta Taji med okrevanjem stala ob strani – obiskovala sta jo v bolnišnici in rehabilitacijskem centru, doma z njo izvajala različne vaje za mišično moč in izboljšanje umskih sposobnosti. Taja pa ju je ob obiskih redno spraševala, kdo sploh sta:

Nisem ju poznala. Vedno sta se mi predstavila: “Jaz sem tvoja mama, jaz sem tvoj oči,” sama pa niti vedela nisem, kaj to pomeni.

Poznala ni niti drugih družinskih članov in prijateljev. Ker je bila po nesreči na razvojni stopnji majhnega otroka, so se slednji bali pogovarjati z njo o bolj odraslih temah kot so spolnost, partnerski odnosi itd. Tudi Taja je svoje prve tedne doma najraje preživljala v družbi otrok iz vrtca, saj se med vrstniki ni dobro počutila. Njene prve besede so bile v angleščini, slovensko pa je na začetku govorila zelo počasi. Ker bi morala na dan nesreče opravljati maturo iz matematike, jo je po okrevanju čakalo tudi učenje najbolj osnovnih matematičnih operacij.

Maturo je uspešno dokončala in se nato vpisala v višjo strokovno šolo, kjer je diplomirala z nalogo o prometnem parku za otroke in mladostnike. Svojo zgodbo in park, v katerem imajo otroci možnost spoznati prometne predpise, mladim predstavlja v okviru predavanj zavoda Varna pot, s čimer poskuša osvestiti ljudi, da bi bili bolj pozorni na varnost v prometu. Svoje iskanje izgubljenih spominov pa je opisala tudi v nedavno izdani knjigi Številka je trenutno nedosegljiva.