Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edini telefon za otroke in mladostnike v Sloveniji je TOM telefon, ki v okviru Zveze prijateljev mladine Sloveniji deluje že 25 let, danes pa ima enotno evropsko številko 116111. Projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije je v začetku deloval le med tednom, že kar nekaj let pa prav vsak dan med 12. in 20. uro, vanj pa je vključenih 130 prostovoljcev svetovalcev v 8 regijskih centrih. Poslanstvo TOM telefona je nuditi oporo in pomoč otrokom in mladostnikom. Da sta potrebni, pa govorijo številke: leta 2014 je TOM telefon prejel 28.630 klicev, od kar deluje, pa že okoli 700 tisoč. Pri tretjini (okoli 6 tisoč na leto) so opravili svetovalni pogovor, teme, vprašanja otrok pa ostajajo vsa ta leta približno enaka, spreminja se le njihov kontekst. Medvrstniško nasilje se na primer seli tudi na splet, sicer pa mladi največ sprašujejo o ljubezni, odraščanju, odnosih z vrstniki. Večkrat se zgodi, da svetovalci otroku svetujejo, da se obrne po pomoč – da se zaupa staršem, svetovalni delavki na šoli, da gre na policijo ali kakšno drugo uradno inštitucijo, a vseeno ne gre za krizni telefon. Pred 25 leti so se namreč odločali prav o tem – krizni ali splošni telefon. In se odločili za splošnega – saj se je že takrat pokazalo, da si otroci želijo pogovor, želijo dobiti besedo. Pa ne le to. Zdenka Švaljek, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM pri ZPMS:
“Otroci imajo v obdobju odraščanja raznovrstna vprašanja in bi bilo škoda, da bi se omejili le na nasilje ali zlorabe. Morda s splošnimi pogovori o lažjih temah dobijo pozitivno izkušnjo klicanja na telefon in potem, ko je hudo, ko res gre za kakšno hudo nasilje ali zlorabo, lažje pokličejo.”
Največkrat so njihovi klici povezani z ljubeznijo, s spolnostjo, z domom in odnosi s starši ter sorojenci, pa z vrstniki in s šolo, sledijo telesne težave, psihološke težave, odvisnost in zlorabe, na dnu tematik so, na srečo, samomori in socialna stiska. A težav, s katerimi se mladi obračajo na TOM telefon, ne bi smeli rangirati, je prepričana Zdenka Švaljek:
“V obdobju odraščanja lahko nerešena, neuslišana, nesrečna ljubezen potegne za sabo kopico drugih težav, ki se lahko stopnjujejo do slabega učnega uspeha, težav s starši, mladi lahko zaidejo v slabo družbo, lahko iščejo neprimerne vzornike in podobno. Tako, da se nam zdi pomembno, da tudi te za nas odrasle ‘majhne težave’ rešijo dokaj hitro in uspešno.”
Zakaj je dobro, da otrok besedno izrazi svoja razmišljanja, občutenja, stisko, in da dobi občutek, da ga nekdo posluša? Prostovoljec Boštjan, ki kot svetovalec na TOM telefonu dela že 21 let:
“Fino je, da otroka poslušamo, da dobi občutek sprejetosti, da njegova težava ni nekaj, kar bi bilo nerešljivo, grozno, čudno, nenavadno. Sama beseda, sam pogovor pa pomaga otroku, pa tudi starejšim, pri tem, da uredijo svoje misli, da vidijo problem s kakšnega drugega vidika in da si v nadaljevanju strukturirajo rešitev.”
Poleg zaupnosti je ena od pomembnih značilnosti TOM telefona tudi anonimnost – tako klicatelja kot svetovalca. Slednji so sicer “prikrajšani” za to, da bi sledili otrokovemu reševanju težave in izvedeli, kako se je situacija razpletla, imata pa brezimnost in nevidnost prednosti pri otrocih, ki pokličejo na 116111. Velikokrat se je namreč lažje zaupati tujcu, nekomu, ki te ne pozna in te ne vidi. Takšna je tudi izkušnja Urške, prostovoljke na TOM telefonu, ki je pred leti tudi sama poklicala na TOM telefon, kjer so ji pomagali pri resni težavi – anoreksiji.
Zdaj je Urška tudi sama prostovoljka. Kot študentka ene izmed fakultet, kjer morajo študenti opraviti strokovno prakso na tem področju, je takoj pomislila na TOM telefon. Kdaj je težko, priznava, saj moraš hitro najti prave besede. To pa ni lahko, saj smo vsi samo ljudje. Pri svetovanju svojih osebnih podatkov ne izda, deli pa svoje izkušnje, kar je v pogovoru z mladimi še posebej dobrodošlo. Boštjan pravi, da se zgodi – z leti prostovoljnega dela sicer zmeraj manjkrat, da še doma razmišljaš, kaj bi še lahko v nekem pogovoru otroku rekel, kaj si pozabil omeniti ali kako bi lahko bolje kaj povedal na drugačen način. Prav s pogovorom namreč otroka prostovoljci svetovalci usmerijo k pravi ali boljši konkretni rešitvi. Pomen osebnega pogovora in s tem tudi TOM telefona je torej kljub dobi bolj neosebnih telekomunikacijskih sredstev še vedno nenadomestljiv.
880 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Edini telefon za otroke in mladostnike v Sloveniji je TOM telefon, ki v okviru Zveze prijateljev mladine Sloveniji deluje že 25 let, danes pa ima enotno evropsko številko 116111. Projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije je v začetku deloval le med tednom, že kar nekaj let pa prav vsak dan med 12. in 20. uro, vanj pa je vključenih 130 prostovoljcev svetovalcev v 8 regijskih centrih. Poslanstvo TOM telefona je nuditi oporo in pomoč otrokom in mladostnikom. Da sta potrebni, pa govorijo številke: leta 2014 je TOM telefon prejel 28.630 klicev, od kar deluje, pa že okoli 700 tisoč. Pri tretjini (okoli 6 tisoč na leto) so opravili svetovalni pogovor, teme, vprašanja otrok pa ostajajo vsa ta leta približno enaka, spreminja se le njihov kontekst. Medvrstniško nasilje se na primer seli tudi na splet, sicer pa mladi največ sprašujejo o ljubezni, odraščanju, odnosih z vrstniki. Večkrat se zgodi, da svetovalci otroku svetujejo, da se obrne po pomoč – da se zaupa staršem, svetovalni delavki na šoli, da gre na policijo ali kakšno drugo uradno inštitucijo, a vseeno ne gre za krizni telefon. Pred 25 leti so se namreč odločali prav o tem – krizni ali splošni telefon. In se odločili za splošnega – saj se je že takrat pokazalo, da si otroci želijo pogovor, želijo dobiti besedo. Pa ne le to. Zdenka Švaljek, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM pri ZPMS:
“Otroci imajo v obdobju odraščanja raznovrstna vprašanja in bi bilo škoda, da bi se omejili le na nasilje ali zlorabe. Morda s splošnimi pogovori o lažjih temah dobijo pozitivno izkušnjo klicanja na telefon in potem, ko je hudo, ko res gre za kakšno hudo nasilje ali zlorabo, lažje pokličejo.”
Največkrat so njihovi klici povezani z ljubeznijo, s spolnostjo, z domom in odnosi s starši ter sorojenci, pa z vrstniki in s šolo, sledijo telesne težave, psihološke težave, odvisnost in zlorabe, na dnu tematik so, na srečo, samomori in socialna stiska. A težav, s katerimi se mladi obračajo na TOM telefon, ne bi smeli rangirati, je prepričana Zdenka Švaljek:
“V obdobju odraščanja lahko nerešena, neuslišana, nesrečna ljubezen potegne za sabo kopico drugih težav, ki se lahko stopnjujejo do slabega učnega uspeha, težav s starši, mladi lahko zaidejo v slabo družbo, lahko iščejo neprimerne vzornike in podobno. Tako, da se nam zdi pomembno, da tudi te za nas odrasle ‘majhne težave’ rešijo dokaj hitro in uspešno.”
Zakaj je dobro, da otrok besedno izrazi svoja razmišljanja, občutenja, stisko, in da dobi občutek, da ga nekdo posluša? Prostovoljec Boštjan, ki kot svetovalec na TOM telefonu dela že 21 let:
“Fino je, da otroka poslušamo, da dobi občutek sprejetosti, da njegova težava ni nekaj, kar bi bilo nerešljivo, grozno, čudno, nenavadno. Sama beseda, sam pogovor pa pomaga otroku, pa tudi starejšim, pri tem, da uredijo svoje misli, da vidijo problem s kakšnega drugega vidika in da si v nadaljevanju strukturirajo rešitev.”
Poleg zaupnosti je ena od pomembnih značilnosti TOM telefona tudi anonimnost – tako klicatelja kot svetovalca. Slednji so sicer “prikrajšani” za to, da bi sledili otrokovemu reševanju težave in izvedeli, kako se je situacija razpletla, imata pa brezimnost in nevidnost prednosti pri otrocih, ki pokličejo na 116111. Velikokrat se je namreč lažje zaupati tujcu, nekomu, ki te ne pozna in te ne vidi. Takšna je tudi izkušnja Urške, prostovoljke na TOM telefonu, ki je pred leti tudi sama poklicala na TOM telefon, kjer so ji pomagali pri resni težavi – anoreksiji.
Zdaj je Urška tudi sama prostovoljka. Kot študentka ene izmed fakultet, kjer morajo študenti opraviti strokovno prakso na tem področju, je takoj pomislila na TOM telefon. Kdaj je težko, priznava, saj moraš hitro najti prave besede. To pa ni lahko, saj smo vsi samo ljudje. Pri svetovanju svojih osebnih podatkov ne izda, deli pa svoje izkušnje, kar je v pogovoru z mladimi še posebej dobrodošlo. Boštjan pravi, da se zgodi – z leti prostovoljnega dela sicer zmeraj manjkrat, da še doma razmišljaš, kaj bi še lahko v nekem pogovoru otroku rekel, kaj si pozabil omeniti ali kako bi lahko bolje kaj povedal na drugačen način. Prav s pogovorom namreč otroka prostovoljci svetovalci usmerijo k pravi ali boljši konkretni rešitvi. Pomen osebnega pogovora in s tem tudi TOM telefona je torej kljub dobi bolj neosebnih telekomunikacijskih sredstev še vedno nenadomestljiv.
Neveljaven email naslov