Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:

Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:

Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:

Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti

Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe  za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:

Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:

Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:

Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.

Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:

Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.

Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.