»Kritik nisem znala sprejeti, pogosto so me prizadele. Ne zato, ker se z njimi ne bi strinjala. Temveč zato, ker so izražale natanko tisto, kar sem o sebi mislila sama,« opisuje svoj odnos do kritike Danaja Lorenčič, ki v knjigi Ana v meni razkriva svoje življenje z anoreksijo. Kakšen je njen odnos do kritike danes, ko je anoreksija že njena preteklost? Kaj sprejemamo kot kritiko in česa ne, je odvisno od osebnosti, čustvene ranljivosti in samo vrednotenja. Pomembno je tudi, kakšen odnos imata osebi – tista, ki kritiko sporoča in tista, ki ji je kritika namenjena - in kakšen je namen sporočanja kritike. Kaj je konstruktivno in kaj rušilno, ko govorimo o kritiki, pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny.

Samozaupanje in čustvena stabilnost sta porok za dobro sprejemanje in konstruktivno izražanje kritike

Danaja Lorenčič je sociologinja in kolumnistka, ki se je v svojem življenju bojevala z motnjo hranjenja in jo premagala. Svoje življenje z anoreksijo je opisala v knjigi Ana v meni, v oddaji Med štirimi stenami pa je povedala svojo izkušnjo s kritiko:

“Kritik nisem znala sprejeti, pogosto so me prizadele. Kritiko sem namreč enačila s tem, da nekdo zavrača mene. Nisem znala ločevati kritike dejanja od kritike osebnosti. Mislim, da nisem edina oseba, ki ima težave s tem!”

Najbolj jo je prizadelo, ko ji je nekdo očital, da določenega podatka ne ve. Takrat še ni bilo spleta, v katerem bi lahko poiskala iskani podatek. Danes pa brez slabe vesti odvrne, da ni Google. Danaja je tudi že uspela razčistiti s tem, zakaj in v kakšnih okoliščinah ji nekdo sporoča kritiko. Ko naleti na situacijo, ko ji nekdo nameni destruktivno ali rušilno kritiko, ji je ob tem jasno, da ta kritika ne pove ničesar o njej, ampak o osebi, ki ji kritiko sporoča. Konstruktivno kritiko pa še vedno sprejema kot možnost za napredovanje in učenje. Namen kritike, ki pomeni razločevanje med dobrim in slabim, med ustreznim in neustreznim, je opozoriti drugega, da dela nekaj narobe, ne gre pa za kritiko njegove osebnosti. Vendar pa oseba, ki ji je kritika namenjena, lahko sporočilo razume drugače. Zakaj je tako, je v oddaji pojasnila psihologinja in psihoterapevtka Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov:

“Kaj posameznik dojema kot kritiko, je odvisno od njegove osebnosti, samo vrednotenja in čustvene ranljivosti. Pomembne so tudi njegove pretekle izkušnje povezane s kritiko in neposredne izkušnje s tistim, ki kritiko sporoča. Ločimo med tem, kaj je bilo dejansko izrečeno in med tem, kaj smo doživeli kot kritiko.”

To pomeni, da ni vse, kar je izrečeno, tudi mišljeno kot kritika, pa posameznik lahko to sporočilo doživi kot kritiko. Nekdo pa lahko zelo resno kritiko razume le kot opozorilo, da je potrebno nekaj spremeniti. Spol pri tem ne igra nobene vloge, ampak so pomembne pretekle izkušnje. Če je bila oseba predvsem tarča kritik svoje mame, bo imela občutek, da je kritizirana predvsem s strani ženskega spola. Če pa jo je kritiziral oče, pa bo bolj občutljiva na kritiko oseb moškega spola.