Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


08.06.2020

Bolezen tisočerih obrazov

Multipli sklerozi pravijo bolezen tisočerih obrazov, saj so težave bolnikov zelo raznolike: občutek mravljinčenja ali otopelosti telesa, motnje koordinacije, poslabšanje mišične moči, pešanje vida in sluha, težave z mokrenjem. Bolezen lahko človeku čez noč popolnoma spremeni življenje. Gre za kronično avtoimunsko vnetno bolezen, ki prizadene osrednji živčni sistem - možgane, hrbtenjačo in vidni živec. Bolnikov lastni imunski sistem proizvaja protitelesa, ki napadajo zaščitni ovoj okoli živčnih celic. Pri nas imamo približno 2.500 registriranih bolnikov z multiplo sklerozo, v Združenju multiple skleroze Slovenije pa ocenjujejo, da je bolnikov približno 3.500. Med bolniki je okoli dve tretjini zˇensk in tretjina mosˇkih. Najpogosteje se pojavi med 20. in 40. letom - lahko pa tudi v otroštvu ali po 60. letu. Bolezen še vedno ni ozdravljiva, brez ustreznega zdravljenja pa lahko vodi tudi v invalidnost. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo, kako je z zdravljenjem in kako pomembna je obnovitvena rehabilitacija za te bolnike – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostoma, ki se tudi sama spopadata s to boleznijo: Tajo Habič in namestnikom predsednika Združenja multiple skleroze Slovenije Edvardom Rednakom. Oddajo vodi Petra Medved.


01.06.2020

S svojo izkušnjo pomagam premagovati stisko drugih

Na življenjske stiske se odzovemo vsak drugače. Nekateri težko najdejo izhod, drugi svoja spoznanja in razmišljanja želijo podeliti z drugimi in jim s tem povedati, da v stiski niso sami. Ko je pred leti Breda Brezovar Goljar zbolela za rakom, so ji zelo pomagali pogovori s prijateljico, ki je raka prebolela pred njo. Ta izkušnja jo je nagovorila, da se je vključila v delo Društva onkoloških bolnikov kot prostovoljka, danes pa je tudi podpredsednica društva.


25.05.2020

Slepota ga ne ovira v življenju

Miha Srebrnjak je vid popolnoma izgubil med dvanajstim in trinajstim letom. Vendar ga to ni ustavilo, da si v življenju ne bi postavljal vedno novih ciljev in izzivov. Pred dvema letoma je osvojil Triglav, poletel je tudi z akrobatskim letalom. Po poklicu je računalniški tehnik, ukvarja se s spletno dostopnostjo, lani pa se je odločil tudi za podjetniške vode - odprl je spletno trgovino. Miha Srebrnjaka, ki vedno znova dokazuje, da kljub slepoti lahko živi polno življenje, je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved.


18.05.2020

Medosebni stiki otrok z vrstniki so poligon za učenje

Danes se otroci po devetih tednih vračajo v vrtce in v prvo triado osnovne šole, kjer pa bodo veljali strogi preventivni ukrepi in omejitve. Prepoved tesnih medosebnih stikov, prepoved sposojanja igrač in šolskih potrebščin, prepoved igranja na vrtčevskih in šolskih igriščih, prepoved druženja s sovrstniki iz drugih skupin in razredov, uporaba mask in poostren nadzor vsesplošnega vedenja otrok. Mnogi strokovnjaki so ogorčeni in menijo, da so ukrepi neizvedljivi in neživljenski, ter da lahko otrokom prinesejo več škode kot koristi. O vprašanjih, ki v teh dneh begajo tako starše, otroke kot strokovne delavce se bomo pogovarjali s psihologinjo, šolsko svetovalno delavko, sodelavko Zveze prijateljev mladine in FamilyLab Slovenija, Nino Babič. Pred mikrofon jo je povabila Martina Černe.


11.05.2020

Mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami

Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.


04.05.2020

Človek se oblikuje v delu, odnosih in komunikaciji

Ko se bodo zaposleni po daljšem obdobju odsotnosti vrnili na svoja delovna mesta, bodo njihovi odzivi zelo različni. Tisti, ki so delali na daljavo in so se privadili na nov način dela, bodo želeli tudi v prihodnje delati doma in manj v službenem okolju. Drugi pa bodo povratka v službo veseli, ker bodo vnovič lahko vzpostavili pristnejše odnose in komunikacijo. Gostja oddaje je dr. Danijela Brečko, ki ima več kot dvajsetletne izkušnje s področja profesionalnega osebnega razvoja in voditeljstva. Magistrirala je na Filozofski fakulteti s področja osebnega razvoja in je na temo svojega magisterija izdala tudi knjigo Kako se odrasli spreminjamo. Doktorirala je s področja načrtovanja kariere in vloge izobraževanja.


27.04.2020

Med štirimi stenami

Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.


20.04.2020

Motnje hranjenja niso vzrok, ampak posledica

Svetovalni svet je društvo za pomoč pri motnjah hranjenja. Motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje, še vedno pa so stigmatizirane. Vzroki zanje so najrazličnejši, soočenje z motnjami hranjenja pa včasih predstavja dolgotrajno in trnovo pot. Zadnji teden marca bi moral biti posvečen osveščanju o motnjah hranjenja, v Svetovalnem svetu so tudi pripravili letak Bližnji in motnje hranjenja, pripravljali so tudi dan odprtih vrat in stojnico na Prešernovem trgu. Zaradi epidemije je vse to odpadlo, tokratno oddajo je prav ob tistem času pripravila Lucija Fatur.


13.04.2020

Varno okolje, delovne navade in odnos do vrednot in etike so popotnica staršev otroku v življenju.

Vsak starš želi otroku le najboljše. Vendar se je za kvalitetno starševstvo treba potruditi. »Včasih je veljalo, da starši otroke učijo na podlagi lastnih izkušenj. Če so se naučili tega, kar so znali sami, je bila to običajno dobra popotnica v življenje. Modern starš nima več tega privilegija. Še sam ne razpolaga z izkušnjami, ki bi njemu samemu pomagale pri spoprijemanju s spremembami, ki jih sam doživlja,« je zapisal v knjigi Tretji obraz psiholog in specialist klinične psihologije doktor Aleksander Zadel, oče štirih otrok. In kaj lahko dajo starši otroku? Na to odgovarja: »Starš lahko da otroku varno okolje, v katerem lahko preizkuša in dela napake, mu da delovne navade in odnos do vrednot in etike. Svoje izkušnje pa bo pridobil vsak otrok sam.« Doktor Aleksander Zadel je bil gost februarske oddaje Med štirimi stenami, tokrat pa boste oddajo lahko slišali znova. Z njim se je pogovarjala Petra Medved.


06.04.2020

Hodim in tečem k sebi

Tek je naravna oblika gibanja, ki ne krepi samo telesnih, ampak tudi psihične sposobnosti človeka. Beno Arnejčič se je s tekom začel ukvarjati po prelomnem dogodku v svojem življenju. O svojih tekaških izkušnjah in tudi strokovnih ugotovitvah bo pripovedoval v oddaji Med štirimi stenami. Z njim se je pogovarjala Jana Bajželj. Ponovitev oddaje.


30.03.2020

Senzorna integracija

Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven – tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih – o tem bomo govorili v ponovitvi oddaje Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.


23.03.2020

Učenje ob glasbi

Mnogi verjamejo, da je glasba univerzalno zdravilo za človekovo dušo – pomiri nas, nam da energijo, nam pomaga, da se lažje in hitreje osredotočimo na intelektualno delo. Dokazano je, da določene frekvence lahko pomagajo pri zbranosti, sproščanju, učenju. S tem sta se pri svojem raziskovanju in učenju nevrolingvističnega programiranja srečali tudi OLGA PAULIČ in BERNARDA POTOČNIK. V tokratni ponovitvi oddaje Med štirimi stenami boste lahko znova slišali, kakšna spoznanja sta uporabili pri učenju dijakov in drugih slušateljev ter kakšne so njune izkušnje. Oddajo je pripravila Lucija Fatur.


16.03.2020

Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš

Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že več kot 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že od mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa tudi figure, akte in abstraktne like. Udeležuje se različnih kolonij in Ex-temporov. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je tudi na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. V oddaji Med štirimi stenami nam je odprla vrata svojega likovnega sveta, ki je s slabšanjem vida postal tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš povedala novinarki Petri Medved.


09.03.2020

Obolenje ščitnice ni ovira za polno življenje

Bolnika lahko dobro razume samo tisti, ki je tudi sam bolnik. To velja tudi za bolnike z različnimi obolenji ščitnice, zato so se že pred več kot desetletjem povezali v društvo Metuljčica. Kako je kljub številnim težavam, ki jih prinaša bolezen, kot so izčrpanost, depresija, živčnost in tesnoba, spreminjanje urnika spanja, sprememba apetita in okusa ter razbijanje srca, mogoče živeti polno življenje, se bomo pogovarjali s Klavdijo Eržen in Gregorjem Srčnikom.


02.03.2020

Si pridna?

dr. Saša Krajnc: Pretirano pridni ljudje se morajo vprašati, kaj si želijo zase Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? »Pretirano pridni ljudje, ki so izgubili sebe v ugajanju drugim, se morajo vprašati, kaj si želijo zase in kaj bi naredili, če jih ne bi bilo strah, kaj si bodo o njih mislili drugi,« pravi dr. Saša Krajnc, coachinja, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica, s katero se bomo o tem pogovarjali v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Dr. Sašo Krajnc je v studio povabila Lucija Fatur.


24.02.2020

Popotnica za življenje: varno okolje, delovne navade in odnos do vrednot in etike

Vsak starš želi otroku le najboljše. Vendar se je za kvalitetno starševstvo treba potruditi. »Včasih je veljalo, da starši otroke učijo na podlagi lastnih izkušenj. Če so se naučili tega, kar so znali sami, je bila to običajno dobra popotnica v življenje. Modern starš nima več tega privilegija. Še sam ne razpolaga z izkušnjami, ki bi njemu samemu pomagale pri spoprijemanju s spremembami, ki jih sam doživlja,« je zapisal v knjigi Tretji obraz psiholog in specialist klinične psihologije doktor Aleksander Zadel, oče štirih otrok in ustanovitelj Inštituta za osebni razvoj C.A.R. ter soustanovitelj in direktor zaposlitvene agencije Competo. In kaj lahko dajo starši otroku? Na to odgovarja: »Starš lahko da otroku varno okolje, v katerem lahko preizkuša in dela napake, mu da delovne navade in odnos do vrednot in etike. Svoje izkušnje pa bo pridobil vsak otrok sam.«


17.02.2020

"Zdaj skrbim zase, za svojo malo punčko"

Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtom, s katerim je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.


10.02.2020

Med štirimi stenami

Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.


03.02.2020

Življenje s stomo

Pri nas živi približno 3500 oseb s trajno ali začasno izločalno stomo. Stoma je umetno narejena odprtina na vratu ali trebuhu, katere namen je zagotoviti dihanje, hranjenje in izločanje blata ali urina, kadar zaradi bolezni po naravni poti to ni mogoče. V Invalidskem društvu ILCO Ljubljana so združeni stomisti z izločalnimi stomami. Stomo na izločilih je treba narediti, ko je prebavni ali sečni trakt tako poškodovan, da je normalno izločanje onemogočeno. Vzroki za te težave so lahko prirojene nepravilnosti, nepravilnosti v razvoju, karcinom, kronično vnetna črevesna bolezen Morbus Crohn (Crohnova bolezen) in ulcerozni kolitis ter poškodbe prebavil, ki so posledica različnih nesreč. Kakšno je življenje s stomo, s kakšnimi stiskami se srečujejo bolniki, kakšne programe izvajajo v invalidskem društvu Ilko Ljubljana za lažje premagovanje težav in kako bolnikom s stomo pomagajo njihovi prostovoljci – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gosti: predsednikom društva Zoranom Terglavom, prostovoljko Renato Laznik in članom Branetom Tometom. Oddajo je pripravila Petra Medved.


27.01.2020

Travme

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta izpostavljamo travmatična doživetja vojne, jetništva, trpljenja, lakote, nasilja, groženj in bližine smrti. Kakšni mehanizmi se sprožijo v človeku, ko se znajde v brezizhodnih okoliščinah? Kako se spremeni njegov pogled na sebe in svet? Kako se travmatična izkušnja prenaša iz ene generacije v drugo? V studio Prvega sta povabljena otroška psihiatrinja primarijka Anica Mikuš Kos ter psihiater in psihoterapevt Miran Možina.


Stran 11 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov