Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

871 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


30.10.2023

"Veste, včasih laže odidejo, če nas ni zraven"

Spremljanje umirajočih se je v zadnjih desetletjih v Sloveniji uveljavilo kot prostovoljska dejavnost, ponudba umirajočim in svojcem je prek Slovenskega društva Hospic razširjena po vsej državi. Kaj potrebuje umirajoči, ko se mu življenje začne iztekati, in kaj potrebujejo svojci – pa tudi o tem, kaj je tisto, kar bogato žanje spremljajoči prostovoljec, se bo Cirila Štuber pogovarjala z Žigo Čamernikom, prostovoljcem pri Slovenskem društvu Hospic.


23.10.2023

'Kdo se boji črnega moža' ali kako ubežati nasilnemu možu

Ksenija Trs že tri desetletja dela kot knjižničarka v bibliobusu, torej v potujoči knjižnici Knjižnice Maribor, pred dobrima dvema letoma pa je izšla njena knjiga Kdo se boji črnega moža. V njej v prvem delu na duhovit način opisuje svoje ne prav preprosto otroštvo, v drugem delu pa opiše leta v zakonu, ko je na lastni koži več let doživljala nasilje zaradi posesivnega moža, ki ga je vodil alkohol. Je ena redkih žrtev nasilja v družini, ki ji je uspelo uiti iz tega in se sami, z otrokoma, ponovno postaviti nazaj na noge. V oddajo Med štirimi stenami jo je povabila Andreja Čokl.


16.10.2023

Moški, bodite pozorni na svoje zdravje!

Bliža se november, ki je bil razglašen za movember - mesec je namenjen opozarjanju moških, da morajo biti pozorni do zdravja, ki je lahko ogroženo. Rak prostate je najpogosteje diagnosticirana oblika raka pri moških, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Za rakom vsako leto po svetu zboli več kot 12 milijonov moških. Kakšna je statistika v Sloveniji, zakaj je pomembna preventiva in kakšne so aktivnosti Onkomana, slovenskega onkološkega društva za moške? O tem Matej Pečovnik, predsednik društva Onkoman.


09.10.2023

Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije praznuje 40 let

Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije praznuje 40 let delovanja. Združuje več kot štiri tisoč ljudi s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev in strokovnih sodelavcev. Prizadevajo si za sistem vzgoje in izobraževanja, ki bo vključujoč za otroke s posebnimi potrebami. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.


02.10.2023

Kampanja "Pridem takoj."

Zadnjih 10 let pri nas v povprečju vsako leto zboli za rakom 150 mladih med 15. in 29. letom starosti. Pogosto gre za krvne rake, še posebno limfome. Mladi so specifična populacija, ki se ob težavah in skrbi zaradi bolezni sooča še s stigmo na drugih področjih življenja. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo zato predstavlja kampanjo "Pridem takoj", o kateri govorimo v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.


25.09.2023

Mi ne hodimo v šolo

Med štiri stene smo povabili starše otrok, ki so se odločili za šolanje svojih otrok na domu. Njihove zgodbe in tudi razlogi za takšno odločitev so raznoliki. Zanimalo nas bo, zakaj je za njihovo družino šolanje na domu boljša rešitev kot klasično šolanje, kako poskrbijo za izobrazbo in socializacijo svojih otrok, kako organizirajo življenje družine in kako je njihovo odločitev sprejema okolje, v katerem živijo.


18.09.2023

"Najprej zamrzneš. Potem ostane samo še lupina prejšnje osebe."

Najrazličnejše so poti in stranpoti naših življenj. Včasih ravne in gladke, drugič z mnogimi ovinki in posute z makadamom. V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo Lucije Zajc, ki jo delno avtobiografsko razgrne pred nas v svojem prvencu z naslovom "S tem boste morala živeti". Pripoved junakinje Larise nas popelje v svet, ki je za mnoge še vedno tabu, pogovor o tem pa vedno neprijeten in ovit v tančico strahu in predsodkov. Lucijo Zajc je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.


11.09.2023

Kako izbrati primeren šport za otroka

Z začetkom šolskega leta otroci in mladostniki začenjajo tudi zunajšolske aktivnosti. Šport je gotovo zelo pogosta izbira. Ampak – kako izbrati primeren šport za otroka? Kateri šport je primeren za katero starostno skupino? Katere so prednosti ekipnega, katere pa individualnega športa? Zakaj je šport koristen in kdaj je ta meja presežena? Smo do otrok preveč zaščitniški ali jim prepogosto naložimo pretirane športne obremenitve? O tem z gostom oddaje Med štirimi stenami Andrejem Miklavcem, nekdanjim vrhunskim športnikom in piscem priročnika Šepetalec športnim otrokom.


04.09.2023

Reševalec Boštjan Plahutnik kot zaupnik pomaga svojim kolegom

V osnovi je namen psihološke pomoči s strani usposobljenih zaupnikov predvsem varovanje pred poklicnim izgorevanjem in zmanjševanje stresa med pripadniki interventnih služb. Psihološka pomoč, ki jo nudijo zaupniki, ponuja možnosti za hitrejše okrevanje po travmatskih dogodkih s pomočjo razvijanja zaupanja in sodelovanja v skupini ter z izmenjavo izkušenj. V oddaji Med štirimi stenami je o tovrstni pomoči spregovoril strokovno usposobljen zaupnik, sicer reševalec in vodja izmene na Reševalni postaji v Ljubljani, Boštjan Plahutnik.


26.06.2023

Stojan Rozman kljub tetraplegiji živi dejavno in neodvisno življenje

Stojan Rozman je pred 27 leti zaradi utrujenosti zaspal za volanom. Prometna nesreča mu je v hipu spremenila življenje, saj je postal tetraplegik. Po poklicu je elektrotehnik in inženir varstva pri delu in okolja, po poškodbi pa se je odločil, da bo kljub temu živel dejavno in neodvisno življenje. Je predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije v delovni skupini Gibalno ovirani gore osvajajo pri odboru inPlaninec Planinske zveze Slovenije, sodeluje v delovni skupini za evropski standard za pse pomočnike in je organizator Festivala drugačnosti. Prav tako je tudi član Sveta invalidov v več koroških občinah ter popisuje ovire v okviru projekta Multimodalna mobilnost. Z gostom Stojanom Rozmanom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.


19.06.2023

So tudi v slovenskih porodnišnicah kradli in preprodajali novorojenčke?

Zgodbe o krajah novorojenčkov iz porodnišnic so zadnjih 10 let prihajale iz Srbije. Tam so najprej odkrili, da so v 70tih in 80tih letih 20. stoletja organizirano kradli novorojenčke iz porodnišnic, ponarejali dokumentacijo in starše obvestili, da je njihov otrok po porodu umrl, ne da bi jim pokazali truplo. Na podlagi resnične zgodbe so na to temo posneli celo igrani dokumentarni film Šivi, ki smo si ga lahko pred tremi leti ogledali tudi na Televiziji Slovenija. Do nedavna smo verjeli, da se v Sloveniji kaj takega ni moglo dogajati, čeprav so nekateri srbski ukradeni dojenčki s ponarejeno dokumentacijo pristali tudi v slovenskih družinah. Še danes bi verjeli, da so slovenske porodnišnice in centri za socialno delo brezmadežni, ko gre za tovrstno trgovino z ljudmi, če ne bi Simona Š. Kalanj raziskala primera svojega bližnjega, ki ni vedel, da je bil v resnici posvojen, se je pa v svoji družini počutil nenavadno. V zadnjih dveh letih je do zaključka pripeljala vsaj dve taki zgodbi, še več pa jih čaka na razplet in pomoč državnih organov pri dostopu do dokumentacije. Simona Š. Kalanj je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.


12.06.2023

Terapije s konji - cenjene in dobrodošle

Da imajo živali številne terapevtske razsežnosti, ni nič novega. To velja tudi za konje. Na zavodu Nazaj na konja imajo veliko izkušenj z različnimi terapijami s konji. K njim prihajajo predšolski otroci, šolarji, mladostniki, odrasli, osebe s posebnimi potrebami in tudi tisti z različnimi življenjskimi stiskami. Prihajajo skupine in tudi posamezniki. V oddaji Med štirimi stenami bosta terapije s konji predstavila Aleksander S.Goljevšček in Metka Demšar Goljevšček iz zavoda Na konju.


05.06.2023

"Vredno muk in trpljenja, bolečine in veselja."

Življenje nas vodi po najrazličnejših poteh, nekatere so nujne in vsakodnevne, druge izberemo sami ali pa nam kratko malo same pridejo naproti. Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so in še vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela. In prav Camino, kot krajše rečemo, marsikdaj marsikomu pride naproti kot umik od vsakdanjega življenja, kot življenjska odločitev. Naša današnja sogovornica pravi, da je na Camino odšla, ko je na poti življenja izgubila sebe. In ko je odšla leta 2009 prvič in se po 800 prehojenih kilometrih vrnila domov, jo je ta pot tako prevzela, da se je tja vrnila še osemkrat in prehodila krajšo razdaljo. O svoji poti življenja bo pripovedovala Tanja Šuligoj. Na Camino se bo vračala vedno znova, pravi. Tanjo Šuligoj je obiskala Lucija Fatur.


29.05.2023

Kako bolezen multipla skleroza zaznamuje bolnika

V Sloveniji živi od 3100 do 3500 ljudi z multiplo sklerozo. Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen in je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Po navadi zbolevajo odrasli, stari od 20 do 40 let. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo, kako bolniki premagujejo vsakdanje stiske ter kako si lahko organizirajo kakovostno življenje? Kako pomembno je zgodnje zdravljenje bolezni, kakšne so najsodobnejše terapije? O tem bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila predsednik Združenja multiple skleroze Slovenije Pavel Kranjc, združenja, ki letos zaznamuje 50-letnico delovanja, in nevrolog asist. dr. Gregor Brecl Jakob, vodja Centra za multiplo sklerozo iz nevrološke klinike UKC Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.


22.05.2023

Grozo, ki jo posamezniki doživljajo ali povzročajo v vojni, potem pogosto izživljajo na družini

V oddaji smo govorili o travmi in njeni obravnavi s pomočjo psihoterapije. Cirila Štuber je obiskala Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, ki ga vodi doc. dr. Robert Óravecz, psihiater in psihoterapevt, ki z ekipo del psihoterapevtskih storitev za zdravljenje travme izvaja v obliki dnevne bolnišnice v okviru javnega zdravstvenega sistema. Doc. dr. Robert Óravecz je bil kot vojvodinski Madžar zaposlen v jugoslovanski vojski v Ljubljani in je, ko se je začela vojna v Sloveniji, prestopil v Teritorialno obrambo. S travmo se je srečal, ko je kot psihiater nudil pomoč hrvaškim in bosanskim beguncem.


15.05.2023

Demenca - izziv sodobnega časa

Duševno zdravje je po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije »dobro počutje, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«. Prizadevati si moramo za čim večjo ozaveščenost o duševnem zdravju in tematiko približati ljudem. Zato z današnjo oddajo napovedujemo Festival duševnega zdravja, ki ga boste pri nas prvič lahko obiskali ta četrtek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani med 10.00 in 19.00 uro. V prihodnji uri bomo govorili o demenci, saj ta neozdravljiva bolezen pomeni velik izziv glede na to, da se življenjska doba prebivalstva postopoma podaljšuje in naj bi se vsakih 20 let število bolnikov z demenco skoraj podvojilo - leta 2030 bo v Sloveniji 48.000 oseb z demenco, starejših od 60 let. V tokratni oddaji želimo znova osvetliti problematiko te bolezni, saj poleg bolnika samega močno prizadene njegove bližnje. Lucija Fatur je v studio povabila gospo Štefanijo Lukič Zlobec, predsednico Združenja Spominčica, slovensko združenje za pomoč pri demenci Alzheimer Slovenije in Vido Drame Orožim, dr. med., upokojeno specialistko nevrologije in psihiatrije.


08.05.2023

Naglušnost in gluhota

V današnji oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o naglušnosti in gluhoti. Gluhe in težko naglušne osebe imajo zaradi okvare sluha velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, delajo ali preživljajo prosti čas. To pa lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti. S kakšnimi težavami se v vsakdanjem življenju spopadajo ti ljudje in kako to vpliva na njihovo življenje, bosta pripovedovala gosta oddaje predsednik Ddruštva Auris – Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko - Kranj Boris Horvat Tihi ter sekretarka društva in tolmačka za slovenski znakovni jezik Zlata Crljenko. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.


01.05.2023

Na delovno učinkovitost vpliva vrsta psiholoških dejavnikov

Na praznik dela bomo govorili o tem, kakšno je spodbudno delovno okolje, kako vplivajo odnosi in počutje na delovnem mestu na delovno storilnost in zakaj potrebujemo počitek. O tem bo govorila dr. Eva Boštjančič, psihologinja, redna profesorica za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ali podpira pobude za 4-dnevni delovni teden, ki tudi v slovenskem prostoru utira pot? In še – v Evropi je kar 41 % zaposlenih dosegljivih tudi zunaj delovnega časa. Ali ta visoki odstotek velja tudi za Slovenijo? Na praznik dela o delu v psiholoških dimenzijah.


24.04.2023

Ko najstnik staršem razkrije, da se počuti spolno nebinarno …

Spolna disforija je stiska zaradi občutenja neskladja med biološkim in družbenim spolom. Ljudje, ki menijo, da so se rodili v biološkem telesu napačnega spola, ker se psihično počutijo nasprotnega, se včasih odločijo za t.i. tranzicijo ob pomoči hormonske terapije s hormoni nasprotnega spola kot je biološki in pozneje še z operacijo, s katero spremenijo zunanje telesne spolne znake. Kako to izgleda z zornega kota mame, ki ji je hči pri 15tih razkrila, da si želi spremeniti spol, bomo slišali v oddaji Med štirimi stenami, ki jo pripravlja Cirila Štuber.


17.04.2023

Alida Klemenčič: "Dolga je ta pot"

Poškodbe glave se k sreči največkrat končajo le z manjšo rano, mogoče blažjim glavobolom, buško, to pa mine v nekaj dneh. Drugače je s hudimi poškodbami glave, ki so najpogosteje posledica prometnih in drugih nesreč. Največ takih hudih poškodb glave doleti mlade ljudi v starostni skupini 15-29 let. S hudo poškodbo glave in vsemi posledicami se je soočila tudi gostja oddaje Med štirimi stenami Alida Klemenčič. Zgodilo se je leta 2006 – med delom v njeni vrtnariji v Izoli ji je v glavo priletel kovinski delec stroja. Hudi nesreči je sledila dolga pot okrevanja – tako telesnega kot duševnega. Svojo zgodbo je iskreno razkrila v knjigi Dolga je ta pot.


Stran 3 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov