Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
Avtizem je kompleksna nevrološka razvojna motnja, pri kateri gre za neobičajen razvoj možganov. Osebe z avtizmom imajo težave pri verbalnem sporazumevanju, težko predvidijo stvari, izluščijo bistvo in razumejo pomen povedanega med vrsticami. Zato oseba z avtizmom drugače razmišlja, razume in občuti svet okoli sebe. V Zvezi nevladnih organizacij za avtizem Slovenije opozarjajo, da še vedno nimamo sistemske ureditve obravnave otrok in odraslih z avtizmom. Starši so pri iskanju uspešnih terapevtskih pristopov prepuščeni sami sebi, zato čutijo nemoč, stisko, žalost in jezo, ker so njihovi otroci z avtizmom neustrezno obravnavani in imajo glede na različne kraje v državi neenake možnosti za strokovno obravnavo. S kakšnimi težavami se srečujejo starši otrok z avtizmom in pedagogi, zakaj bi morali imeti učenci z avtizmom v šolah spremljevalce, kako je z strokovnimi obravnavami in kakšno naj bi bilo izobraževanje otrok z avtizmom, o tem se bomo pogovarjali z gostjama predsednico Društva za pomoč otrokom z avtističnimi motnjami Školjke Maribor in mamo osemletnega otroka z avtizmom Inge Zorec ter predsednico Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije, profesorico defektologije Sabino Korošec Zavšek. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Nataša Šram Grandlič ima dva predšolska otroka. Pred kratkim je ustanovila Društvo Svet staršev, v okviru katerega se bo zavzemala za bolj aktivno starševsko vlogo v vrtcih in šolah, obenem pa bo pomagala staršem pri reševanju njihovih problemov, ki jih imajo v vrtcu ali v šoli. Ali starši sploh vejo, kdo je njihov predstavnik, kaj je svet staršev ter kakšne pobude in pripombe lahko daje? Ali je svet staršev le nujno zlo in njegovo delovanje le mrtva črka na papirju ali pa ima pomembno poslanstvo pri oblikovanju spodbudnega vrtčevskega in šolskega okolja? Zakaj ni dobro, da starši na roditeljskih sestankih samo prikimavajo? Kako starše spodbuditi, da bodo s svojimi mnenji, pobudami in pohvalami prispevali k čim boljšemu vzdušju v vrtcu in šoli?
Kako osebam z motnjo v duševnem razvoju omogočiti kakovostno življenje v vseh življenjskih obdobjih ob upoštevanju njihovih individualnih potreb, bo tema tokratne oddaje Med štirimi stenami. Tudi ljudje z motnjo v duševnem razvoju imajo sposobnosti, ki jih je treba razvijati vse življenje. Pomoč potrebujejo že od zgodnjega otroštva, da lažje premagujejo razvojne zaostanke ter zmanjšujejo razlike, ki jih ločijo od vrstnikov. Potrebujejo ustrezne programe vzgoje in izobraževanja, da lahko poglabljajo in utrjujejo veščine, ki so se jih že naučili, da jih lahko uporabljajo in tako zadovoljuje svoje potrebe. In ne nazadnje, prilagojena mora biti tudi njihova oskrba v visoki starosti. Kakšne so njihove potrebe, s kakšnimi težavami se srečujejo starši ob rojstvu takega otroka in kakšno skrb nosijo skozi življenje ter kako to vpliva na sorojence, se bomo pogovarjali z gosti: z mamo deklice z Downovim sindromom Ano Perdih, očetom odrasle hčerke s težjo obliko cerebralne paralize in direktorjem zveze Sonček Iztokom Suhadolnikom ter sestro 58-letnega brata z motnjo v duševnem razvoju in direktorice zveze Sožitje Matejo De Reya. Da bi bilo življenje oseb s posebnimi potrebami lažje, jim z različnimi programi pomagajo v invalidskih organizacijah. Tako so se društvo Downov sindrom Slovenije, zveza Sonček in zveza Sožitje odločili, da organizirajo dobrodelni koncert Lahko sem srce za podporo ljudem z Downovim sindromom, motnjo v duševnem razvoju in cerebralno paralizo z namenom izboljšati njihov položaj v družbi. Zbran denar bodo namenili za izvajanje programov v teh organizacijah. Koncert bo v petek, 5. maja, ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Koncert Lahko sem srce bo posnela TV Slovenija in ga predvajala v ponedeljek, 8. maja, ob 21. uri na 2. programu TV Slovenija. Ves čas posnetka koncerta bo deloval klicni center, iz katerega se bo oglašala voditeljica Bernarda Žarn s svojimi gosti. Prispevke boste lahko darovali s klici in sporočili SMS.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Zaradi ocen in šole so doma zelo pogosti konflikti med otrokom in starši. Ocene se staršem zdijo zelo pomembne za otrokov uspeh v življenju. Otroci in mladostniki pa v goreči želji, da bi z ocenami izpolnili pričakovanja staršev, doživljajo tudi stiske. Kako naj bi se izognili tem konfliktom in kako naj bi tudi ob koncu šolskega viharja ohranili dobre odnose in samospoštovanje? O tem bo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami govorila Marjana Škalič, psihologinja in mama treh otrok, ki predava in vodi starševske večere, piše svoj blog in je kritična opazovalka šolskega sistema.
Ženske in matere pridejo v materinski dom v najtežjih trenutkih v svojem življenju. Za mnoge je prihod v materinski dom korak v neznano, a tudi rešitev. Potrebujejo pomoč - umik v varen prostor, kjer poleg hrane in sobe dobijo tudi občutek sprejetosti, toplino in razumevanje, da se lahko bolj posvetijo sebi in razmislijo o vsem. Vrnejo jim dostojanstvo in jih opogumljajo, da bodo zmogle v življenju, razloži socialna delavka Lidija Jerebic, vodja in ustanoviteljica prvega materinskega doma pri nas. To je Materinski dom Škofljica, ki deluje v okviru zavoda Pelikan Karitas. V 27 letih, odkar je materinski dom na Škofljici odprl svoja vrata, je Lidija Jerebic spremljala več kot 700 zgodb žensk. O programih, ki jih izvajajo, o zgodbah, ki se je vedno dotaknejo, in o učenju, ki traja vse življenje - o tem se je z Lidijo Jerebic, gostjo tokratne oddaje Med štirimi stenami, pogovarjala Petra Medved.
V Avstriji so se 25. marca končale Zimske svetovne igre specialne olimpijade, ki so bile tudi za 18-člansko slovensko reprezentanco zelo uspešne. Ekipa se je vrnila domov s 23 medaljami - osvojila je devet zlatih, osem srebrnih in šest bronastih. Nika Dolinšek je osvojila zlato medaljo v veleslalomu in srebrno v superveleslalomu, Žiga Kos pa je prejel priznanje - trak za udeležbo. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki si s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Koliko volje, poguma, učenja, sprejemanja drugačnosti in odrekanja je potrebno za uspeh na zimskih svetovnih igrah specialne olimpijade, nam bosta v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedala Žigova mama Barbara Kos in Nikin oče Mitja Dolinšek. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Spolna zloraba otroka je nekaj, kar žrtev ne zaznamuje le v otroštvu, temveč za vse življenje. Redki si upajo spregovoriti o tem, še redkejši so pripravljeni svojo zgodbo deliti z javnostjo. Eden od njih je Simon Mičič, ki je dogodke iz otroštva dolgo tlačil vase, uteho pa v tem času iskal v alkoholu in tabletah. Odvisnostim se je pridružil se osebni stečaj, poslabšali so se odnosi v družini in Simon se je hitro bližal družbenemu dnu. Od tam mu je uspelo priti z brezmejno podporo partnerice, ki mu je pomagala tudi pri soočenju z osebo, ki ga je zlorabila. Zgodbo Simona Mičiča, ki je opisana tudi v knjigi Deček s tatujem na srcu, bomo predstavili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Ne preslišite po 10. uri na Prvem!
Motnje hranjenja se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in tudi pretirana telesna aktivnost so zunanji znaki motenj hranjenja. Vzroki pa se skrivajo globoko v človeku, s spremenjenim odnosom do hrane izražamo svoje čustvene težave. Eno od motenj hranjenja je tudi prenajedanje. O tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko in doktorandko zakonske in družinske terapije.
Nihče, ki si ustvarja družino, si ne predstavlja, da bi bil lahko njegov otrok drugačen - kakor koli oviran. Če se to zgodi, se starši soočijo s travmo, ki v njih spodbudi občutke krivde, strah, jezo, žalost. Ti občutki pa pogosto vodijo v čustveno oddaljenost in preveliko zaščito otroka. Pomembno je graditi konstruktiven, zdrav odnos, neodvisno od tega, ali je otrok gibalno oviran ali ne. Le tako se lahko zadovolji težnja po neodvisnem življenju, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami magistrica psihosocialne pomoči Lea Bernik Urankar, ki je gibalno ovirana in te stiske tudi zaradi osebne izkušnje dobro pozna. V oddaji, ki jo pripravlja Petra Medved, bomo govorili tudi o tem, kako pomembno je, da gibalno ovirane osebe prepoznajo, oblikujejo in zadovoljujejo svoje potrebe ter prevzamejo nadzor nad svojim življenjem.
Soočenje z otrokovo agresivnostjo je za starše, vzgojitelje in učitelje velik izziv. Morda prav zaradi tega, ker napačno razumejo in se tudi odzivajo na agresivnost pri otroku. Danski družinski psihoterapevt Jesper Juul opozarja, da je agresivnost nov in nevaren tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba. Kako naj bi obvladali destruktivne odnose, medvrstniško nasilje in trpinčenje v vrtcu, šoli in doma, da ne bi povzročili škode zdravemu razvoju otroka? O tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem. Z nami bosta Ana Bógdan in Ivana Gradišnik z Inštituta za sodobno družino Manami. Z njima se bo pogovarjala Jana Bajželj.
Skotopični sindrom, ki ga imenujejo tudi Irlen sindrom, je drugačnost v vidnem zaznavanju, ki otrokom v prvi vrsti povzroča težave pri branju. Gre za umanjkanje posamezne barve v spektru bele svetlobe. Težava ni optična, zato pregled pri okulistu ne prinese rešitve. Kako starši doživljajo otrokovo težavo, kako poteka testiranje za skotopični sindrom in na kakšen način je mogoče rešiti problem? Ker ima ta sindrom 12 % ljudi, se mu bomo s strokovnjakinjo dr. Polono Kélava z Inštituta za disleksijo posvetili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami med deseto in enajsto uro na Prvem programu Radia Slovenija. Svojo izkušnjo z otrokovo težavo zaradi skotopičnega sindroma bo v oddaji opisala tudi mama Alenka Marjetič Žnider.
Evropska unija šteje bolezni za redke, kadar prizadenejo največ 5 ljudi na 10.000 oseb. Te bolezni so kronične, napredujoče, povzročajo okvare in pogosto ogrožajo življenje. Večinoma so neozdravljive. 75 odstotkov bolnikov z redkimi boleznimi je otrok, 80 odstotkov teh bolezni pa je genetskega izvora. V Sloveniji, po ocenah Nacionalne kontaktne točke za redke bolezni živi 120 tisoč bolnikov s temi boleznimi. V današnji oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o dveh redkih boleznih: o Angelmanovem sindromu in bolezni na genu EEF1A2. Gost oddaje bo Peter Fojkar, ki nam bo povedal, s kakšnimi stiskami se srečujejo starši otrok z Angelmanovim sindromom in kakšno je življenje s to boleznijo. V oddaji pa bomo slišali tudi zgodbo Lidije Cokan. Njena hčerka je edina v Sloveniji, ki ima bolezen na genu EEF1A2. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Osnovna šola Glazija Celje je šola s prilagojenim programom. Izvaja program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja, domsko vzgojo in mobilno specialno pedagoško službo. Posebni program je oblika izobraževanja, vzgoje in varstva, ki upošteva otrokov celostni razvoj in sledi njegovim sposobnostim. Program traja do 26. leta, vanj pa so vključeni učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki potrebujejo različne stopnje pomoči, saj zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti niso nikoli popolnoma samostojni. Kako poteka posebni program izobraževanja, kako učenci pridobivajo osnovna znanja in spretnosti? Kako poteka program učenja za življenje in delo po 18. letu starosti in zakaj je tako pomembno ohranjati že pridobljene veščine? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo izpostavili tudi vse večji problem čustvenih in vedenjskih težav, s katerimi se v šoli soočajo, pa tudi, zakaj si v šoli prizadevajo pridobiti spremljevalce tudi otrokom v posebnem programu. Gostji oddaje bosta psihologinja Osnovne šole Glazija Celje in specializantka integrativne psihoterapije Adela Vlašič Tovornik in Petra Kloar, mama Marka, ki obiskuje posebni program v tej šoli. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Bela krajina ni najbolj spodbudno okolje za tiste, ki bi radi ustvarjali in sledili svojim sanjam. Takšna je izkušnja Alenke Kralj, ki kreira, šiva in predeluje obleke in druge tekstilne izdelke, tudi zato, da bi ohranjala naravo. Svojo podjetniško pot je začela potem, ko je izgubila zaposlitev. Ampak se ji računi niso izšli. Nemočno se počuti tudi Martina Simonič, ki se je po več letih vrnila iz Londona in v rodni Beli krajini išče svoje zaposlitvene priložnosti. Z njima se je pogovarjala Jana Bajželj.
V Sloveniji se srečujemo z velikimi težavami, ko gre za namestitev bolnikov z visoko okvaro vratne hrbtenjače - tetraplegikov, ki se po končani rehabilitaciji iz različnih razlogov ne morejo vrniti v domače okolje. Gre za osebe, ki so popolnoma odvisne od pomoči drugih, ki se ne morejo gibati in potrebujejo najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo 24 ur na dan. Med njimi so tudi bolniki, ki za dihanje potrebujejo podporno umetno ventilacijo. Kakšne so možnosti za njihovo namestitev po odpustu iz rehabilitacijskih programov in zakaj je v obstoječi mreži ustanov tako malo posluha za zanje? Kakšne stiske doživljajo ti bolniki in tudi njihovi svojci? O tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Naša gostja bo univerzitetna diplomirana socialna delavka Vanja Skok z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, v oddaji pa boste slišali tudi zgodbo Tine Mikuš. Njena mama Alenka je pri padcu z drevesa septembra lani utrpela najhujšo okvaro hrbtenjače. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Peter Svetina je specialni pedagog in socialni podjetnik, ki svoje življenje v veliki meri posveča osebam s posebnimi potrebami in socialni ekonomiji. Vendar je bila še pred njegovo poklicno izbiro prisotna osebna izkušnja z osebo s posebnimi potrebami, ki je verjetno tudi usmerila njegovo poklicno pot. To je bila njegova sestra, ki ima motnjo v duševnem razvoju. Tudi potem, ko si je sam ustvaril družino, se je Peter kot oče soočil z "drugačnostjo" pri svojem otroku. O prepletanju poklicne in osebne izkušnje, o razumevanju sveta "drugačnih" in o možnostih zaposlovanja invalidov se bo z njim pogovarjala Jana Bajželj.
Neveljaven email naslov