Robi Zupan se od malih nog bori z diabetesom tipa 1. Bolezen ga je v osnovnošolskih letih presenetila, pretresla in mu korenito spremenila življenje. Ni pa ga ustavila pri nizanju ekstremnih dosežkov. Na svojem seznamu ima vzpon na najvišjo evropsko goro Mont Blanc, s katere se je v dolino spustil z jadralnim padalom, več kot 200 skokov iz letala s padalom, kot spremljevalec se je udeležil ene najtežjih kolesarskih dirk na svetu Race across America, redno se tudi potaplja. Stalni spremljevalec njegovih podvigov pa je merjenje vrednosti krvnega sladkorja ter nenehno dokazovanje družbi, da bolnik s sladkorno boleznijo zmore več, kot pa je medicinska stroka pripravljena priznati. Kakšne podvige vse še načrtuje, nam bo zaupal v ponedeljkovi oddaji Med 4 stenami. Ne preslišite malo po 10. uri na Prvem!

Robi Zupan se od malih nog bori z diabetesom tipa 1. Bolezen ga je v osnovnošolskih letih presenetila, pretresla in mu korenito spremenila življenje. Ni pa ga ustavila pri nizanju ekstremnih dosežkov.

“Spomnim se grozne žeje. Treniral sem plavanje in vsakih 50 metrov sem moral iz vode ter na stranišče pod pipo, da sem pogasil to neizmerno žejo. Tak suh občutek v ustih, to imam še vedno nekje v spominu, vsega ostalega pa se niti ne spomnim,” se znakov, ki so nakazovali, da z njim nekaj ni v redu, spominja Robi Zupan. Starše je na njegovo fizično pešanje prvi opozoril trener plavanja. Sledil je obisk pri osebnem zdravniku, testi v laboratoriju in takojšnja hospitalizacija. V UKC Ljubljana je preživel štiri tedne, mama pa ga je vsak dan obiskovala in skupaj sta se učila, kakšno bo od takrat naprej njegovo življenje.

V šoli nisem smel telovaditi, saj je obstajala nevarnost hipoglikemiije. To mi je bilo najhuje. Prav tako nisem smel na izlete, ekskurzije. To je kar precej vplivalo name, počutil sem se zapostavljenega, bil sem jezen.

Kot še dodaja, se je moral naučiti veliko novega, uči pa se še zdaj. Del tega učenja je bilo tudi raziskovanje, kako se telo sladkornega bolnika obnaša v zraku, kako na visoki nadmorski višini, kako pri nizkem in kako pri visokem zračnem tlaku. Lotil se je namreč veliko nekoliko ekstremnih športov, s katerimi se ne ukvarja vsak – skakal je s padalom iz letala, se ukvarjal z jadralnim padalstvom, gorništvom in potapljanjem.

Vzpon na Mont Blanc

“Ker se s toliko stvarmi na začetku nisem smel ukvarjati, sem začel iskati svojo vzporedno pot. Način, kako bi konkuriral mojim zdravim vrstnikom. Ko sem bil diagnosticiran, takrat smo bili zelo zapostavljeni,” pojasnjuje, kaj ga je zvabilo v hribe in pod vodo.

“Kaj ti je tega treba!” Takšne je bil odziv moje družine na športe, ki sem se jih lotil.

“Vodila me je potreba, da nasitim svoj ego,” pojasnjuje odločitev za vzpon na najvišjo evropsko goro Mont Blanc: “Hribi so me privlačili že od nekdaj. Prvič sem se na belo goro odpravil s prijateljem, ki si je en mesec prej zlomil roko. Imela sva obsežne priprave. Prehodila in preletela sva skoraj vse slovenske gore. Z diabetologom sva preučila, kako dozirati inzulin. Preden sem šel, pa sem poskušal dobiti še informacije o tem, kako se sladkor obnaša na visokih višinah, pri nizkem tlaku.”

Pravi, da je bil prvi vzpon na Mont Blanc, na katerega se je sicer povzpel dvakrat, precej strašljiv. “Imel sem velike težave z želodcem, kar je bilo precej problematično, saj sem moral jesti. Prvi dan sva s prijateljem prespala v koči na 3800 metrih. Prvi dan je šlo vse po načrtih, morda sva bila celo malo prehitra. Na 3800 metrih sem začel čutiti težave z glavo in pomanjkanjem kisika. Bil je strupen mraz, -20 stopinj. V takšnih razmerah je zelo težko izmeriti sladkor. Najprej moraš sleči dvoje ali troje rokavice, se špikniti v prst, a kri kar noče in noče priteči.

Ko sva prišla do bivaka na 4500 metrih, me je res začelo skrbeti. Zaradi mraza si sladkorja nisem mogel zmeriti. Ker nisem imel podatka, kako je s sladkorjem, nisem vedel, zakaj se slabo počutim. Prehodil sem še 150 metrov višinske razlike, ko sem prišel do zadnjega grebena pred vrhom, pa nisem bil več prepričan, kaj se dogaja z menoj, in odločil sem se, da se od tam spustim z jadralnim padalom. Med poletom navzdol sem razmišljal o tem, kakšen srečko sem, da mi je to dano.

Ker mu prvič ni uspelo osvojiti vrha, se je na Mont Blanc odpravil še enkrat, skupaj s prijatelji iz prostovoljnega gasilskega društva. Takrat je prišel do vrha.

Več o podvigih Robija Zupana lahko slišite v zgornjem pogovoru ali preberete v njegovi knjigi z naslovom V iskanju prave vrednosti.