Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
866 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja bomo v oddaji govorili o shizofreniji, duševni motnji, ki ni tako redka, se je pa še vedno drži močna stigma. Zaznamuje celotno družino in okolico človeka s shizofrenijo, ki potrebuje podporo zdravil, podporo domačih in preostale družbe.
Za Luka Plavčaka je bil usoden skok v vodo pred devetimi leti. Športniku, tekmoval je v judu, in študentu Fakultete za pomorstvo v Portorožu, je trenutek usodno zaznamoval življenje. Postal je tetraplegik, vendar je zbral moč in pogum ter se odločil, da ga poškodba hrbtenjače ne bo ustavila v življenju. Kljub težki izkušnji in drugačnemu načinu življenja je postal motivator mladih, ostal zvest športu, pred nekaj dnevi pa je odprl tudi svoje podjetje. Z Lukom Plavčakom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Anksioznost oziroma tesnoba je neprijetno čustvo, ki ga kdo morda niti ne prepozna, drugi pa se borijo z njim več let, a pomoči ne poiščejo. Prav o tem, torej pomoči, smo govorili, predstavili možnost in osvetlili dogajanje. Daša Cek Stepančič je magistrica psihosocialne pomoči, ustanoviteljica združenja kognitivno-vedenjskih svetovalcev - KVS Slovenija - in avtorica Kodeksa etike v psihosocialnem svetovanju Slovenije. Po lastni izkušnji anksioznosti je ustanovila Center za anksioznost, v katerem sodeluje tim strokovnjakov z različnih področij. Center deluje na Goriškem, v Ljubljani, pa tudi na daljavo.
Alkoholizem je odvisnost oziroma bolezen, iz katere se posameznik težko izvije sam, saj je vsak vpet v mrežo odnosov z bližnjimi, med katerimi je pogosto nekdo, ki je tudi sam alkoholik. Pomoč in upanje za alkoholike so skupine za samopomoč, ki jih organizirajo pri društvu Anonimni alkoholiki, in za svojce alkoholikov, ki jih organizirajo pri društvu Al Anon. Zgodbo o tem, kako so take skupine pri izhodu iz začaranega kroga pomagale Mojci in Damirju, bomo slišali po 10. uri v oddaji Med štirimi stenami.
Za vsakega je hudo, če zboli za težko boleznijo, če pa zboli otrok, je še toliko hujše. Po definiciji spada rak pri otrocih med redke bolezni v Sloveniji. Na leto zboli med 70 in 80 otrok. Najpogostejša je levkemija, kar v tretjini primerov, sledijo tumorji osrednjega živčevja, limfomi in drugi tumorji. Rakave bolezni pri otrocih se zdravijo s standardnimi metodami – operacije pri solidnih tumorjih, obsevanje, kemoterapija in presaditev kostnega mozga. Skoraj vsi otroci, ki so v otroštvu zboleli za rakom, imajo pozneje v življenju kronične zdravstvene težave, pogosto tudi življenjsko ogrožajoče. Deliti zgodbe otrok, izkušnje, govoriti o bolezni na glas, je vodilo letos ustanovljenega Inštituta Zlata pentljica.
Bil je otrok brez staršev, brez doma, otrok v rejništvu. Čutil je besede, ki so bile pretežke za otrokovo dušo, ki so ga ranile, zabolele, izključevale, ponižale in razvrednotile. Rejništvo in še posebno beseda rejenec sta ga zelo zaznamovali. S svojima knjigama Vonj pečenih jabolk in Kdo sem? Alberto Avguštinčič, upokojeni profesor sociologije in filozofije, odpira veliko bolečih vprašanj o svojem življenju brez nežnosti, ljubezni, sprejetosti v otroštvu. Alberto Avguštinčič, ki pravi, da je pot odpuščanja težka, bo gost oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Slišali boste ponovitev oddaje.
Duševne stiske kmečkega prebivalstva so povezane s specifiko tega trdega delovnega in življenjskega okolja ter prevladujočo patriarhalno tradicijo in trdno hierarhijo vrednot. Veliko trenj nastane ob predaji kmetije s starejše na mlajšo generacijo. V podeželskih ali vaških okoljih posamezniki čustvene težave bolj skrivajo kot v urbanih obočjih. Tudi med kmeti se pojavljajo depresija, izgorelost, partnerska nesoglasja, a le redko se obrnejo na pomoč. Jernejka Drolec se je o teh stiskah pogovarjala z eno od mladih 'prevzemnic kmetije', ki ne želi biti imenovana in smo ji spremenili glas, ter z Anjo Mager, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine, ki je s projektom 'NE-MOČ podeželja' prvič naslovila prav te tabu teme.
Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in video produkcijo, dejavna pa je tudi na na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved. Slišali boste ponovitev majske oddaje.
V tokratni ponovitvi oddaje govorimo o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki pozneje odraslemu moškemu lahko pomeni resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se Lucija Fatur pogovarja s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.
Dr. Anica Mikuž Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kako razmišlja o postcovidnem času in vplivu na duševno zdravje otrok? Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje?
Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa sta sploh individualna. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje, in kakšne boje bijejo bolniki, smo slišali v oddaji Med štirimi stenami konec maja, zdaj pa še enkrat prisluhnimo zgodbi Željke Bohar.
Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilni težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom, bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. Slišali boste ponovitev aprilske oddaje, ki jo je pripravila Petra Medved.
Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se je z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur, slišali boste ponovitev oddaje.
Šolsko leto je za nami in spričevala, ki so prinesla veselje ali razočaranje, so doma. Najbrž se je pri nekaterih starših že polegla tudi slaba volja. Začele so se počitnice in tudi večno vprašanje za starše, kakšne naj bodo: naj otrokom pustijo prosti čas, da si ga organizirajo po svoje, ali naj poskrbijo, da ne bo dolgočasja in da bodo počitnice polne aktivnosti. Vse se reši, če se starši in otroci dobro razumejo. Kaj pa, če se ne? Če je odnos poln sporov in nerazumevanja? Kako rešiti ta problem? O tem Darja Groznik z gostjo Leonido Mrgole, partnersko in družinsko svetovalko.
Plodnost ob številnih okoljskih vplivih na življenje ljudi in industrijsko predelani hrani, ki nam je vedno hitro pri roki, ni več samoumevna. Petra Planinc meni, da je že v mladosti veliko znakov kazalo na to, da bo imela v rodni dobi težave s plodnostjo, vendar jih ni znala brati. Diagnoza neplodnost jo je zelo prizadela, vendar ji ni vzela poguma. Poleg medicinske obravnave, ki je je bila deležna, se je kot doktorica medicine lotila še študija nemedicinskih pristopov k problematiki plodnosti. Sprememba prehrane je prinesla odlične rezultate. Ko je rodila, se je soočila še z nezmožnostjo polnega dojenja zaradi hipoplastičnih dojk. Tudi to težavo je rešila in njeni otroci so ob pomoči doniranega materinega mleka polno dojeni. O samosvojih rešitvah za na videz nerešljive probleme se je s Petro Planinc pogovarjala Cirila Štuber.
Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem se bo z gostjo oddaje Med štirimi stenami Polono Car pogovarjala Petra Medved.
V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se bo Lucija Fatur pogovarjala s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.
Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družini rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo na podlagi svoje osebne izkušnje osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.
Neveljaven email naslov