Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
866 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
15-letnico bi najlepše obeležili, če ambulanta ne bi več potrebna
Prva pro bono ambulanta, ki je odprla vrata v Sloveniji, je ljubljanska. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Te dni mineva 15 let od njenega odprtja. Kot pravi vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, so takrat upali, da bo šlo le za kratkotrajen projekt.
Ko smo bili pred petnajstimi leti na ustanovnem zboru, smo se vsi tolažili, da bo politika uspela rešiti ta problem drugače in da bo to kratkotrajen projekt, ki bo trajal največ dve, tri leta. Upali smo, da bodo uredili stanje, kar je bilo že takrat nujno potrebno.
A izkazalo se je, da volje za spremembe ni. “Problem se je nekoliko rešil le zato, ker je veliko izbrisanih, ki so bili takrat naše glavne stranke, pomrlo,” razlaga dr. Doplihar. A poleg Romov in brezdomcev, ki so pacienti ves ta čas, so v ambulanto prišli novi ljudje: “To so propadli obrtniki, s. p.-jevci, ki zaradi finančne nediscipline ostanejo brez sredstev, ne morejo plačati prispevkov in nato jim ukinejo oziroma zamrznejo zdravstveno zavarovanje. Potem pa so tu še tisti, ki imajo obvezno zavarovanje, a nimajo dodatnega, saj si ga ne morejo privoščiti, prav tako pa nimajo sredstev za plačilo razlike. To so upokojenci in delavci z nizkimi plačami. Eden od njih je upokojenec Jožko, ki v ljubljansko pro bono ambulanto zahaja že 10 let.
Imam osnovno zavarovanje, nimam pa dodatnega. Sem ga imel, a je bilo predrago, zato sem nehal plačevati. Križ me boli in sem hodim po injekcije. Tu dobim tudi čevlje in oblačila.
V ambulanto pridejo tudi izkoriščani tuji delavci, razlaga dr. Doplihar: “Tujci si pogosti. Že spet zaradi države, ki dovoljuje zaposlovanje brez uradnih prijav. Razni posredniki zaposlovanja iz vseh mogočih evropskih držav vzamejo v koncesijo neko delo, pripeljejo sem toliko in toliko delavcev. Trenutno predvsem Bolgare in Romune. Ti potem delajo na teh delovnih mestih, ne da bi imeli zavarovanje, ne da bi imeli pogodbo. Posledica tega je, da če zbolijo, jih pripeljejo k nam, če pa je huje, pa jih naložijo v avto in odpeljejo domov.”
Imeli smo primer človeka, ki je v Celju padel iz 3. nadstropja. Potem je enostavno izginil. Nihče ne ve, ali je sploh že živ, ali je mrtev, ali so ga pokopali, kaj so napravili z njim.
“Največ pacientov ima razne psihiatrične diagnoze. Stiske, depresije, samomorilne misli, nevroze, psihoze. Vsak, ki izgubi službo, izgubi tudi možnost prehranjevanje, nima denarja in se takoj znajde v eni taki psihični krizi. Zelo pogosta pa so tudi prehladna obolenja, težave z želodcem, pljuči, potem alkoholizem je zelo pogost. Če nekdo izgubi vse, potem išče uteho vsaj v tem pozabljanju, vsaj v alkoholu,” težave, s katerimi se soočajo pacienti pro bono ambulante opisuje dr. Doplihar, ki opozarja tudi na nesmisle v zdravstvenem sistemu, točneje na nerealne napotke invalidske komisije.
Dogodilo se mi je, da je invalidska komisija klošarju, ki je spal pod zmajskim mostom, da bi postal delovno sposoben, svetovala sprehode po svežem zraku in dietno hrano. On v zadnjih 20 letih enkrat ni jedel pošteno!
Pro bono ambulanta je brezplačna, brezplačno pa v njej deluje tudi večina osebja, zaposlene so le medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. V okviru ambulante deluje tudi posvetovalnica ter kopalnica, kjer se lahko brezdomci umijejo, preoblečejo in preobujejo. Kot razlaga diplomirana medicinska sestra Sara Gregori, pa pacienti v ambulanto včasih pridejo le na klepet, po kakšno prijazno besedo: “Mi smo tem ljudem neko zatočišče. Pridejo, se pogovorijo, da dobijo kakšno kremico, čajček … To jim veliko pomeni. Tudi če se samo pogovoriš, jih kam usmeriš, jim pomagaš izpolniti kakšen papir, kakšen obrazec, ki ga morajo izpolniti, pa je težak, že tako jim pomagamo.”
Določene zgodbe se te zelo dotaknejo. Potem moraš nekako izklopiti čustva. Sploh pri kakšnih ženskah, ki so bile žrtve spolnega nasilja, se te kar malo dotakne. Ko pridejo z majhnimi otroki in če imaš ti doma svojega, ki je podobne starosti.
Z okolico in zdravniki – prostovoljci v ambulanti nimajo težav, pravi dr. Doplihar. Še posebej ga veseli, da se za delo odločajo tudi mlajši zdravniki. Eden od njih je dr. Tomaž Velnar, ki pravi, da z veseljem sodeluje pri dobrodelnih projektih. Ne glede na to, da ambulanta deluje razmeroma brez težav, pa je dr. Doplihar prepričan, da je že dolgo ne bi smelo več biti: “Ta ambulanta, ne, pravzaprav vse pro bono ambulante so črni madež zdravstveni politiki. Pokrivamo njihovo neaktivnost, neažurnost. Pokrivamo politično slabo voljo oziroma nejevoljo, da bi rešili težave revežev.”
Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.
Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlada Peterlina je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved.
Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki in kampanje. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so v času pandemije covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, beležimo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni – tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se jim upreti?
Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120 tisoč ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 % med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami bomo gostili Gregorja in Nino Bezenšek, starša Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.
Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. Oddajo pripravlja Lucija Fatur.
Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv. S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabu tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. Magdalena Fabčič je univ. dipl. biologinja, ki je prek izobraževanja na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.
Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo Bere, napisati ji jo je pomagala Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« Alenko Čurin Janžekovič je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj normalno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?
Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?
Sprejeti raka ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novih okoliščinah, ki čez noč obrnejo prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo med epidemijo covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo govorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete.
Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanjo Kos je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved.
Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.
Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.
Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški.
Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam bo v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Páppel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.
Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski »Prisluhnem ti« na telefonski številki 031 50 60 50 je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti« – o tem se bo Petra Medved pogovarjala s psihologinjo, zakonsko in družinsko psihoterapevtko in supervizorko doc. dr. Andrejo Poljanec v današnji oddaji Med štirimi stenami.
NAPOVED: Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, je prišla v javnost aprila letos in se od takrat že razširila po Sloveniji in svetu. Danes lahko poslušate ponovitev majske oddaje. Zgodba je navdihujoča predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa zbirajo prek platforme množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke z enako gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala z magistrico Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Neveljaven email naslov