Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.

Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza. 

“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”

Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:

Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.

Strog urnik in brez stikov z nekdanjo družbo

Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:

Užival sem  travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.

Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.

Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:

Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.

“S figo v žepu se ne splača hoditi sem”

Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:

Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.

Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.

Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.