Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

“So samo ljudje, ki so v življenju sprejemali napačne odločitve”

26.06.2017

Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.

Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza

“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”

Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:

Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.

Strog urnik in brez stikov z nekdanjo družbo

Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:

Užival sem  travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.

Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.

Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:

Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.

“S figo v žepu se ne splača hoditi sem”

Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:

Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.

Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.

Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

“So samo ljudje, ki so v življenju sprejemali napačne odločitve”

26.06.2017

Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.

Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza

“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”

Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:

Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.

Strog urnik in brez stikov z nekdanjo družbo

Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:

Užival sem  travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.

Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.

Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:

Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.

“S figo v žepu se ne splača hoditi sem”

Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:

Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.

Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.

Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.

 


29.03.2021

Življenje ni namenjeno trpljenju

Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj spodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se bo s dr. Francem Giderjem pogovarjala Cirila Štuber.


22.03.2021

Motnje hranjenja pri mladostnikih

V času epidemije strokovnjaki opozarjajo na potrebo po skrbi za mentalno zdravje, prepoznavanju in nudenju pomoči vsem starostnim skupinam, še posebej otrokom in mladostnikom. Pogosto je slišati, da bo epidemiji covida-19 sledila epidemija duševnih težav in bolezni. Ali v času epidemije narašča tudi število mladostnikov, ki imajo težave s težo in hranjenjem nasploh? O motnjah hranjenja s psihiatrinjo dr. Karin Sernec s Centra za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.


15.03.2021

30 možnosti za 30 bolnikov - Uspešna kampanja Združenja limfom & levkemija

Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.


08.03.2021

Soočanje s smrtjo

Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.


01.03.2021

Redke bolezni

Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo?


22.02.2021

Boris Krabonja: "UPornika se ne da prositi za miloščino"

Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, Borisa Krabonjo.


15.02.2021

Junaki 3. nadstropja

Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.


08.02.2021

"Ljudje ne verjamejo, da igralci na našem odru res ne vidijo!"

Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.


01.02.2021

O čem pa vi sanjate?

Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur.


25.01.2021

Dotik, pogled, opazka na hodniku ali samo sočutna bližina lahko rešijo svet

Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.


18.01.2021

Leonida Mrgole: "Ko sem se borila za mami, sem se počutila kot kriminalec."

V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.


11.01.2021

Epidemija in duševne stiske otrok

Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.


04.01.2021

"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe."

"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.


28.12.2020

Maja Podojstršek, Nomi Hrast, Nik Gerbec, Adam Modic

Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?


21.12.2020

Izbrišemo lahko razliko med nič in nekaj

Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh bo tekla beseda v današnji oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.


14.12.2020

Samoopazovanje je ključnega pomena

V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.


07.12.2020

Nikoli ni prepozno reči ne nasilju

Kljub temu, da smo vstopili v zadnji mesec leta, ki ga je usodno zaznamovala pandemija, nič ne kaže, da bomo kmalu izstopili iz okov preventivnih ukrepov, izza zidov naših prebivališč, domov. Ob besedah »ostani doma«, ki so postale slogan korona krize, pa smo kot družba v veliki meri pozabili, da dom ni za vse varno zavetje. V mesecu, ko potekajo mednarodni dnevi akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili tri gostje, žrtve nasilja v družini, ki so pogumno spregovorile o svoji trnovi poti iz začaranega kroga nasilja in z jasnim sporočilom, da je sprememba možna in da rešitev obstaja. Pred mikrofon jih je povabila Martina Černe.


30.11.2020

Neskončen delovnik

Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev


23.11.2020

Med štirimi stenami

Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.


16.11.2020

"Spomladanska karantena je bila pravi balzam za dušo"

Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.


Stran 9 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov