Gosta oddaje Med štirimi stenami bosta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat "professional mother and father". Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju. O njihovi družinski življenjski poti in o pozitivnih vidikih izvajanja individualnega razvojnega programa se bo z njima pogovarjala Petra Medved.

Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče

Gosta oddaje Med štirimi stenami sta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat »professional mother and father«. Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju.

V oddaji sta med drugim povedala:

Klemen Renko:

»Začela sva iskati rešitve, kako bova Nini pomagala.  Predvsem je bil glavni problem, ki sva ga videla, da je bila intenziteta pomoči premajhna glede na težave, ki jih je Nina imela. Kljub temu, da je veliko strokovnjakov na področju zdravstva, pa vemo, da mora en sam zdravnik oz. strokovnjak obdelati tisoč pacientov. To pa pomeni nekaj minut na mesec za vašega otroka ali pa za našega, kar pa je občutno premalo. Vedela sva, da naša Nina potrebuje visoko intenziteto prave vadbe, le tako ji bomo dali možnost, da napreduje.«

Za Nino sta pripravila sedem ur programa čez dan, ki ni vseboval prehranjevanja, oblačenja. Jerneja Renko:

»Gre za celostni pristop, imela je stimulacijo na senzornem, vizualnem, slušnem, taktilnem področju in pa tudi na fini motoriki, grobi motoriki in na intelektualnem delu. To so bile stimulacije na vseh področjih.«

In dodaja:

»Če pogledamo samo gibalni del – Nina je bila stara 3 leta in pol in še ni hodila. Takrat smo šli mi na vse štiri in je bil cilj, da Nina prekobaca na dan dva kilometra. Preprogo smo pogrnili po celotnem vrtu, imeli smo odmerjeno, koliko mora naenkrat prekobacati. In smo se menjali. Kupili smo si nakolenčnike, ker so nas bolela kolena, Nina pa je uspešno prekobacala vsak dan dva kilometra. Dokler nismo odkljukali, da je to naredila, nismo šli spat.

Nina danes hodi, teče, se vozi s kolesom brez pomožnih koleščkov, smuča in hodi v četrti razred OŠ Montessori. S polževim vsadkom odlično sliši. Klemen Renko pripoveduje:

»Nina še zelo slabo govori, zelo dobro se je razvilo razumevanje – odkar je dobila polžev vsadek pri treh letih, zdaj ga ima sedem let piše, brati zna, tako da lepo napreduje.«Jerneja Renko: »Komuniciramo večinoma prek pisanja. Nina je zelo komunikativna, čeprav ne govori. In to je zanjo včasih zelo težko, ker je njen notranji govor zelo bogat, ne zmore pa povedati.«

Na vprašanje, ali se starši otok s posebnimi potrebami preveč ozirajo na diagnoze in imajo premalo zaupanja v to, kar otrok zmore, je Jerneja Renko odgovorila:

»Mislim, da te diagnoza kot starša lahko ohromi, da te ustavi. Tako diagnozo ima – to pomeni, da otroka to in to čaka. Pa ni čisto tako. Strahovi te res ohromijo in jaz mislim, da se je treba čim prej odločiti: ne bo me strah, šel bom v akcijo, otroku bom pomagal in iskal rešitve. In tudi starši, s katerimi sva midva v stiku razmišljajo zelo podobno. To so starši, ki iščejo rešitve in jih diagnoza načeloma ne ustavi, ampak da greš prek tega, pa ni enostavno.«

Nini sta dala priložnost, da zmore. Kako pomembno je to v procesu otrokovega razvoja? Jerneja Renko:

»Zelo pomembno. V otroka moraš verjeti, moraš zaupati, da ga lahko pripelješ do maksimalnega potenciala, za katerega pa ne veš, kje je in nihče ne more povedati, kje ta potencial je. In jaz nisem nikoli razmišljala, da Nina nečesa ne bo zmogla. Razen v tistih trenutkih, ko sem izvedela za diagnozo. Ampak zelo hitro sem se pobrala, ker sem vedela, da Nina potrebuje močno mamo.«

In kaj svetujeta staršem:

Jerneja Renko:

»Kot mama lahko rečem, da naj jih ne bo strah, ampak naj razmišljajo, kako bodo ukrepali, kako bodo pomagali otroku, ker vsak otrok zmore več, kot na začetku napovedujejo. Vsak otrok ima potencial višje in dajmo jim pomagat, da dosežejo svoje potenciale, da lahko zaživijo čim bolj samostojno življenje.«

Klemen Renko:

»To energijo, ki se jim nabere, stres, da v primeru, če se jim to zgodi, ne usmerijo vase, v smislu, da jih bo ta ovirala ali paralizirala na neki način. Zavedati se morajo, da ima otrok izziv in težave in morajo to energijo usmeriti v njega, ne pa vase.«