Njegova zgodba o sodelovanju s Slovenskim združenjem za duševno zdravje Šent je povezana z osebno izkušnjo njegove družine. Ko se je sin vrnil z obveznega služenja vojaškega roka v nekdanji skupni državi, se mu je sprožila paranoidna shizofrenija. Z ženo sta bila šokirana. V vodo je padla skupna selitev v Kairo, kjer je Edo dobil mesto vodje predstavništva. O tem, kako se je sprijaznil s sinovo boleznijo, kaj mu pomeni aktivno sodelovanje pri zastopanju pravic oseb na področju duševnega zdravja in kako ocenjuje resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja za naslednjih deset let, bo pripovedoval v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami.

Edo P. Belak ni terapevt ali psiholog, ampak je sinova bolezen sprožila spremembo v življenju, da se je podal na novo pot učenja komunikacije

Njegova zgodba o dolgoletnem sodelovanju s Slovenskim združenjem za duševno zdravje Šent je povezana z osebno izkušnjo njegove družine. Ko se je sin vrnil z obveznega služenja vojaškega roka v nekdanji skupni državi, se mu je sprožila paranoidna shizofrenija. Z ženo sta bila šokirana. V vodo je padla skupna selitev v Kairo, kjer je Edo dobil mesto vodje predstavništva. Za štiri leta se je preselil v Kairo. Vendar ni odšel za vedno, ampak se je vrnil domov. Začel je sodelovati s forumom svojcev pri Šentu. Koristi so bile obojestranske. Čeprav ni strokovnjak na področju komunikacije, je zaradi svojih osebnih izkušenj lahko ustvaril ugodno okolje za komunikacijo v pogovornih skupinah. Ta pa mu je pomagala pri bolj celoviti, barviti in prijetni komunikaciji s sinom.

“Lahko vam ponazorim proces sprejemanja sinove bolezni. Pri slišanju glasov je najboljša pomoč ta, da se v to sploh ne vtikam.”

Edo P. Belak je bil predsednik Šenta, zdaj je predsednik Foruma svojcev in zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja v psihiatričnih bolnišnicah in zavodih. Spoznal je veliko vrst duševnih motenj, različnih pogledov na življenje in problemov.

“Ni pomembna samo osebna izkušnja, ki jo imam zaradi sina, ampak je pomemben tudi moj pristop, ki je drugačen in sprejemajoč. Če nekdo začuti, da ga ne samo poslušam, ampak tudi slišim, zadostuje. Problemi ljudi so namreč včasih tako zapleteni, da nimam česa povedati.”