Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Življenje v tišini

24.09.2018

Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. "Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni" pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, bosta razložila gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha. V studio ju je povabila Petra Medved.

Kakšen je svet gluhih in kako je z vključevanjem gluhih v družbo?

Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. »Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni« pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, sta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha, predsednik Mestnega društva gluhih Ljubljana Nikolaj Vogel in izredni študent mehatronike na višji strokovni šoli v Kranju Blaž Urh. Njun govor sta tolmačili tolmački za slovenski znakovni jezik Marjeta Bizant in Natalija Spark.

Za gluhe, naglušne in osebe s polževim vsadkom smo pripravili tudi prepis celotne oddaje, da jo lahko preberejo.

 

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, lepo pozdravljeni!

Dober dan želim tudi našim današnjim gostom.

Dober dan, dober dan!

Z nami sta predsednik  Mestnega društva gluhih Ljubljana Nikolaj Vogel in izredni študent  mehatronike na višji strokovni šoli v Kranju  Blaž Urh. Oba imata okvaro sluha, zato bosta njun govor tolmačili tolmački za slovenski znakovni jezik Marjeta Bizant in Natalija Spark. Martjeta Bizant bo tolmačila govor Blaža Urha, Natalija Spark pa govor Nikolaja Vogla.  

Nikolaj Vogel, že od rojstva ne slišite. Ste se rodili gluhim ali slišečim staršem?

Od rojstva sem gluh, ker sem prebolel rdečke, rodil pa sem se slišečim staršem.

Blaž Urh, tudi vi ste gluhi od rojstva. Napisali ste mi, da se že od vrtca naprej učite govoriti. Kakšno je učenje govora, na čem je največji poudarek? Slišeči si ne predstavljamo, kako to gre?

Bilo je zelo težko. Ko sem se začel učiti preproste besede kot ata, mama, sem imel slušalke, delal sem s surdopedagogom, vsak dan sem vadil in bilo je zelo naporno.

Nikolaj Vogel, kakšno otroštvo ste imeli kot gluh otrok?

Moji spomini so mešani. Občutki so mešani. Včasih sem bil zelo vesel, včasih pa nesrečen. Srečen sem bil, ko sem bil v družbi gluhih prijateljev, sošolcev, otrok, ker smo se dobro razumeli. Bilo je dobro super. Potem pa, ko sem prišel domov, sem bil ves dan zunaj med slišečimi otroci oziroma med sosedi in z nekaterimi se nisem razumel. Imel sem prijatelja, s katerim sem se dobro razumela – vendar popoldne pa nisem bil srečen. Bila je sicer zanimiva izkušnja, srečen pa nisem bil. Bilo je težko, nisem vedel, kako pristopiti k otrokom, na kakšen način, kako se sporazumevati z njimi. Včasih so mi prijatelji pisali, ampak, moram povedati, zelo malo sem govoril, ker me je bilo sram, saj je bil moj govor oziroma glas za slišeče otroke čuden in nisem želel, da bi se norčevali iz mene oziroma iz mojega glasu. Bilo je zares težko. Ampak na splošno, če potegnem črto, pa lahko rečem, da je bilo v redu.

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo Blaž Urh?  

Bilo je zelo živahno, bil sem bolj v slišeči družbi, družil sem se s sosedi, igrali smo hokej, nogomet, košarko, igrice na računalnik. Potem ko sem prišel na Zavod za gluhe, sem se pa družil bolj z gluhimi. Začel sem sem več kretati z njimi. Tudi mene je bilo v otroštvu strah slišeče družbe. Največkrat sem se družil z bratranci in sestričnami, mi smo se dobro razumeli, lahko smo se tudi pogovarjali in tudi več mimike so uporabljali. Do tretjega razreda sem bil v osnovni šoli v Zavodu, potem pa sem se preselil v redno šolo, v slišečo šolo, ker so ugotovili, da sem sposoben, da se dobro učim. Od takrat sem potem hodil v slišečo osnovno šolo. Tam sem bil sicer malo zmeden. Zakaj? V Zavodu je bila učna snov malo lažja, v redni slišeči šoli pa sem opazil, da je težja. Ampak je šlo. Sčasoma.

Nikolaj Vogel v osnovno šolo ste hodili v Center za usposabljanje slušno in  govorno motenih v Mariboru. Kakšne spomine imate na osnovno šolo?

Moram reči, da imam lepe spomine na to šolo v Mariboru, ker so tja hodili gluhi otroci in smo bili vsi sproščeni, enaki med sabo, lahko smo se pogovarjali, ni bilo nikakršnega poniževanja, norčevanja iz nas. Učitelji so nas razumeli, res pa je, da so sami govorili počasi, razločno, in med poukom niso dovolili znakovnega jezika, morali smo uporabljati govor, kretnja ni bila dovoljena. Morali smo se potruditi, med poukom smo morali odgovarjati z glasom  oziroma z artikulacijo. Vendar pa nam med malico, med odmori, pri druženju, ko smo bili sami, nihče ni mogel vzeti kretenj. Uporabljali smo kretnje, učili smo se drug od drugega. Nekateri otroci so imeli gluhe starše, od doma so prinesli kretnje in mi smo se jih učili. Bili smo zelo iznajdljivi, v komunikaciji smo uporabljali mimiko, gibe – tako da to je bila to posebna izkušnja, ki se mi zdi v mojem spominu zdaj, to lahko rečem, zabavna.

Nikolaj Vogel, kako je bilo s prehodom iz osnovne šole v srednjo šolo? Obiskovali ste elektrotehniško šolo na Litostrojski  v Ljubljani, smer elektronik – elektrotehnik. Kakšne težave ste imeli? Bili ste v družbi slišečih sošolcev.

Po koncu osnovne šole sem resda nadaljeval, tako kot ste povedali, na litostrojski šoli. Prvo je bila velika sprememba okolja, ki je bila zame hud šok. Na to spremembo, na ta šok nisem bil pripravljen. Počasi sem se  moral prilagoditi novi situaciji in seveda moram tudi povedati, da smo bili v tem mojem razredu sami fantje, nobenih deklet ni bilo. V razredu nas je bilo 32, nekateri me niso razumeli, pa tudi z mano niso znali komunicirati – moram povedati tudi, da sem bolj zaprt tip osebnosti, nisem se mogel odpreti, sprostiti, imel pa sem srečo, da so bili trije, štirje sošolci tako prijazni oziroma so me razumeli in so sedeli na moji desni strani, pisali zapiske in dovolili, da prepisujem te njihove zapiske po nareku profesorjev. Tako je bilo prvo leto zame izredno težko in sem dobil zelo slabe ocene. Nisem mogel spremljati predavanja na rednem šolanju, dobival sem premalo informacij. Včasih tudi nisem razumel posameznih besed oziroma kaj posamezen pojem pomeni, kako bi ga lahko oblikoval v stavek. Zato sem prvi letnik ponavljal. Ko sem ponavljal prvi letnik, je bilo veliko lažje, toda brez družine, brez mojih staršev mi ne bi uspelo. Tako da podpora celotne družine je izrednega pomena pri izobraževanju gluhih.

Nikolaj Vogel, v srednji šoli ste bili brez tolmača? Ste razumeli vse, kar je pisalo v knjigah? Kakšno pomoč so vam nudili domači?

Na začetku sem prinesel kasetofon in sem ga postavil na mizo, blizu profesorja, in snemal. Vendar je bilo to zamudno. Ta kasetofon sem moral prinesti domov, popoldne je bilo šest ur, razumete, to je bilo šest ur posnetih predavanj in to je bilo treba doma še enkrat poslušati. Največ informacij sem dobil iz knjig in iz zapiskov sošolcev, tako kot sem povedal. Ti zapiski so bili zelo kakovostni, to je bilo v redu.  Ko pa česa nisem razumel, posameznih pojmov, besed, pa je bila moja mama tista, ki je prebrala in na kratko razložila pomen vsebine. Kot sem rekel, brez pomoči družine ne bi šlo.

 

Blaž Urh katere so največje težave pri izobraževanju gluhih, ki ste jih tudi sami doživeli? Kaj bi bilo treba spremeniti, za katere stvari je pri študiju poskrbljeno in za katere ni?

Enkrat sem doživel, da je profesor pri računalništvu govoril prek kamere in ni bilo nobenih podnapisov, samo govoril je in nisem nič razumel iz power pointa. In tako sem samo gledal. Ravnatelja šole sem prosil, če bi lahko kaj popravili glede tega, ampak žal je bilo potem že prepozno. Opravil sem že izpit. Bolje bi bilo, da bi bilo več prakse oziroma vaje namesto teorije. Morali bi biti uporabljati preprostejše besede, ker nekateri gluhi, tudi jaz, včasih kakšne strokovne besede ne razumemo. Takrat grem sam vprašat sošolce, učitelja ali pa starše doma. Drugače mi v šoli na splošno ni težko. Zdaj hodim na fakulteto, tam so zelo strogi, zelo zahtevni in ne morem sam pisati zapiskov. Nekatere izpite opravljam tudi na fakulteti za strojništvo. Ko bom opravil ta študij mehatronike, bom lahko šel delat.

Pred oddajo ste mi rekli, da živite med dvema svetovoma: v svetu slišečih in  svetu gluhih. Kakšen je svet gluhih in kakšen je za vas svet slišečih Blaž Urh? Kako dojemate oba svetova?

Svet gluhih – tam je laže, ker se lahko pogovarjamo, se družimo, smo vizualni, vidimo, kaj se dogaja, v slišečem svetu pa je poudarek na poslušanju, informacije so slišne. V slišečem svetu so informacije res hitre. Pri gluhih pa je ta problem, da kar ne moremo nehat govoriti, govorimo radi in težko nehamo. Smo zelo komunikativni.

Nikolaj Vogel srednjo šolo ste uspešno končali in se vpisali na akademijo za likovno umetnost, doštudirali ste slikarstvo, po diplomi ste nadaljevali magistrski študij slikarstva in ga tudi zaključili. Imeli ste že 12 samostojnih razstav. Kdo vas je navdušil za slikarstvo?

Mislim, da je prišla ustvarjalnost prvič na dan že v prvem razredu osnovne šole, ko sem se v majhnem zvezku moral likovno izražati. Takrat sem izrazil svoje občutke, v bistvu sem jih raziskoval, kot če bi pisal dnevnik. Takrat še nisem znal izražati svoje stiske in potem sem ta zvezek pustil. Po očetovi smrti, to je bilo v prvem letniku srednje šole, v obdobju žalovanja, ko sem bil sam doma, sem videl na mizi papir in barvice, vzel sem jih in začel risati in risati in v bistvu so to moji prvi raziskovalni koraki. Takrat sem dobil navdih in sem se odločil, da bom risal in vztrajal. Rekel sem mami, da želim iti v likovno srednjo šolo, ona pa je rekla: »Veš kaj, najprej boš opravil to elektrotehniško srednjo šolo, boš imel poklic, potem pa kar želiš. Lahko se boš odločil, da greš tudi v drugo smer.« Seveda sem upošteval mamin nasvet in tako sem šel res na fakulteto, na katero sem sem si želel – na likovno akademijo.

Blaž Urh, kako se pogovarjate s slišečimi? Napisali ste mi, da je težava, da če je več ljudi, ne morete ujeti vseh besed, vseh povezav.

Res je. Ko je veliko ljudi v enem prostoru, vsi govorijo in ne morem ujeti, kdo kaj govori. Laže mi je, če govoriva dva, na štiri oči, oziroma če vidim usta, obraz, laže razberem besede. Ko pa je več ljudi, mogoče dobim 20 odstotkov informacij, sicer pa ne ujamem vsega. Potem vprašam prijatelja, kaj je ta rekel? In mi razloži.

S kakšnimi težavami se gluhi srečujete v vsakdanjem življenju? Kako bi lahko dosegli boljšo vključenost gluhih in naglušnih v družbo, Blaž Urh?

Ko se pogovarjam z neznancem, ki ima drugačen glas in mimiko, je na začetku  težko. Moram se naučiti spoznati njegovo mimiko, njegovo izgovorjavo, potem je  počasi lažje. S prijatelji, ki jih imam, nimam težav, z njimi se lahko normalno sporazumevam. Če kdo hitro govori, pa ga ne morem razumeti. Prosim ga, da naj govori počasi, razločno, da ga bom laže razumel, pa tudi to, naj uporablja manj strokovne besede.

Nikolaj Vogel, ste predsednik Mestnega društva Ljubljana. Zanimivo se mi zdi, da se slovenskega znakovnega jezika niste naučili v šoli, kot otrok, ampak šele preden ste postali predsednik Društva.

Že tri leta in pol sem predsednik Mestnega društva gluhih Ljubljana. Znakovni jezik pa sem se začel počasi učiti, ko sem srečal svojo partnerico pred 15-imi leti. Vendar še vedno največ uporabljava govor in je kretnja le podpora. Pred 4-imi leti, ko sem začel delati v Mestnem društvu gluhih Ljubljana, kot osebni asistent gluhim ostarelim ljudem – to je bilo v okviru javnih del, sem se začel intenzivneje začel učiti znakovni jezik. Vsak dan sem bil med gluhimi, vsak dan sem pogovarjal z njimi, vsak dan sem uporabljal znakovni jezik in sem ga zares hitro osvojil. Poudarjam pa, da so bile to osnove znakovnega jezika.

V društvu imate številne programe za premagovanje različnih ovir, da bi se gluhi čim bolje vključili v družbo. Kakšni so ti programi, kako pomagajo gluhim?

Imamo glavni program s petimi različnimi področji. Prvo je socialno. To pomeni, da zagotavljamo strokovno pomoč in svetovanje za preprečevanje socialne izključenosti in vključevanje gluhih v socialno okolje. Drugo področje je psihosocialno. Na tem izvajamo pomoč ostarelim gluhim osebam na domu in v domu starejših občanov. Blažimo osamljenost, izoliranost posameznikov zaradi komunikacijskih ovir, pomagamo v gospodinjstvu in se družimo prav zaradi te socialne izključenosti oziroma komunikacijskih ovir. Tretje področje je kulturno. Organiziramo različne dogodke, filmski festival, različna predavanja. Potem imamo informativno dejavnost. Na društvenih spletnih straneh objavljamo, kaj se dogaja v naši okolici in v svetu – dogodke, novice iz sveta gluhih in sveta slišečih. Peto področje je šport. Organiziramo različne športne dejavnosti, tako da se gluhi lažje vključijo v slišeče okolje in da jih psihično razbremenimo ter jim pomagamo na lepšo, lažjo življenjsko pot.

Blaž Urh udeležili ste se tudi usposabljanja za planinske vodnike invalide pri Planinski zvezi Slovenije. Prijatelje ste tudi že popeljali na Triglav. Kako je bilo?

Letos je bilo tretjič, ko sem vodil na Triglav, lani sem dvakrat. Bilo je kar težko, ker so bili malo nestrpni, nemirni in so se pritoževali, da je daleč. Spodbujal sem jih in vsi so zdravo, srečno prišli na Triglav, krstil sem jih s palico po zadnji plati in vsi so tako postali pravi Slovenci.

Odbor za planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, je pripravil tudi akcijo »Gluhi strežejo v planinskih kočah«. Zamisel projekta je bila »biti vključen ne glede na invalidnost«. Nam lahko poveste kaj več o tem? Ta akcija je že minila.

Da, je. V soboto smo začeli, to je bilo 22. in 23. septembra. 22. septembra je bilo ob 10.30  odprtje v vseh kočah. Prišlo je zelo veliko ljudi. Bilo je zares veliko del. Ker je bilo to prvič, je bilo kar težko, smo bili kar malo zmedeni. Upam, da bo šlo v prihodnje lažje.

Kako je nastala ta pobuda?

Miloš, ki je gluh, je bil tudi na usposabljanju za planinske vodnike in med odmorom, je imel zamisel, da bi gluhi stregli in tudi slišeče je vprašal, pa so mu rekli: zakaj pa ne. To je bilo pred letom dni. Res je bilo veliko dela, ni bilo lahko.

Kaj vam osebno pomeni ta akcija? 

Meni zelo veliko pomeni, ker s tem smo pokazali, da tudi mi gluhi lahko normalno delamo, da smo čisto normalni. Ljudje lahko vidijo, da znamo delati tudi to, da lahko strežemo, da se lahko sporazumevamo. To sem hotel pokazati svetu, da bi slišeči sprejeli gluhe v družbo kot enakopravno delovno silo, da so izenačeni.

Nikolaj Vogel, kaj bi bilo treba storiti, da bi bili gluhi enakopravno vključeni v družbo?

Postavili ste mi zelo težko vprašanje. Jaz kot gluha oseba mislim, da živim v dveh svetovih, tako v slišečem kot v gluhem. Kot sem že povedal: hodil sem v slišečo šolo in sem veliko pridobil glede komunikacije. Zdaj živim v gluhem svetu, tako da nimam  težav z vključevanjem v prvi ali drugi svet. Lahko pa rečem, da bi bila potrebna večja dostopnost do vseh informacij. To nam manjka. Gluhim bi morale biti dostopne vse informacije. Na primer: na televiziji sicer imamo podnapise, da gluhi lahko preberemo, vidimo, imamo že nekaj tolmačev –  nekaj oddaj je že tolmačenih. To nam zelo veliko pomeni in pomaga, pa vendar, včasih se zgodi, da je kaj  živo, kakšen pogovor, kakšne izredne situacije – takrat pa smo mi izgubljeni. Ne dobimo informacij, ni tolmačev, res je velika potreba po tem, da se to področje uredi, da smo informirani vsak trenutek, na vsakem koraku. Verjamem, da se Zveza društev gluhih in naglušnih trudi in pogovarja, da bi to področje izboljšali. Mislim, da glavna točka informacija.

Končujemo oddajo Med štirimi stenami. Nikolaj Vogel in Blaž Urh, zahvaljujem se vama za ta pogovor v studiu. Hvala vama, da sta z nami delila svoji življenjski zgodbi. Zahvaljujem se tudi tolmačkama za slovenski znakovni jezik Marjeti Bizant in Nataliji Spark. Oddajo sem vodila Petra Medved. Lep in uspešen dan vam želimo.

Hvala lepa in na svidenje. Hvala.


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Življenje v tišini

24.09.2018

Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. "Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni" pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, bosta razložila gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha. V studio ju je povabila Petra Medved.

Kakšen je svet gluhih in kako je z vključevanjem gluhih v družbo?

Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. »Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni« pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, sta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha, predsednik Mestnega društva gluhih Ljubljana Nikolaj Vogel in izredni študent mehatronike na višji strokovni šoli v Kranju Blaž Urh. Njun govor sta tolmačili tolmački za slovenski znakovni jezik Marjeta Bizant in Natalija Spark.

Za gluhe, naglušne in osebe s polževim vsadkom smo pripravili tudi prepis celotne oddaje, da jo lahko preberejo.

 

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, lepo pozdravljeni!

Dober dan želim tudi našim današnjim gostom.

Dober dan, dober dan!

Z nami sta predsednik  Mestnega društva gluhih Ljubljana Nikolaj Vogel in izredni študent  mehatronike na višji strokovni šoli v Kranju  Blaž Urh. Oba imata okvaro sluha, zato bosta njun govor tolmačili tolmački za slovenski znakovni jezik Marjeta Bizant in Natalija Spark. Martjeta Bizant bo tolmačila govor Blaža Urha, Natalija Spark pa govor Nikolaja Vogla.  

Nikolaj Vogel, že od rojstva ne slišite. Ste se rodili gluhim ali slišečim staršem?

Od rojstva sem gluh, ker sem prebolel rdečke, rodil pa sem se slišečim staršem.

Blaž Urh, tudi vi ste gluhi od rojstva. Napisali ste mi, da se že od vrtca naprej učite govoriti. Kakšno je učenje govora, na čem je največji poudarek? Slišeči si ne predstavljamo, kako to gre?

Bilo je zelo težko. Ko sem se začel učiti preproste besede kot ata, mama, sem imel slušalke, delal sem s surdopedagogom, vsak dan sem vadil in bilo je zelo naporno.

Nikolaj Vogel, kakšno otroštvo ste imeli kot gluh otrok?

Moji spomini so mešani. Občutki so mešani. Včasih sem bil zelo vesel, včasih pa nesrečen. Srečen sem bil, ko sem bil v družbi gluhih prijateljev, sošolcev, otrok, ker smo se dobro razumeli. Bilo je dobro super. Potem pa, ko sem prišel domov, sem bil ves dan zunaj med slišečimi otroci oziroma med sosedi in z nekaterimi se nisem razumel. Imel sem prijatelja, s katerim sem se dobro razumela – vendar popoldne pa nisem bil srečen. Bila je sicer zanimiva izkušnja, srečen pa nisem bil. Bilo je težko, nisem vedel, kako pristopiti k otrokom, na kakšen način, kako se sporazumevati z njimi. Včasih so mi prijatelji pisali, ampak, moram povedati, zelo malo sem govoril, ker me je bilo sram, saj je bil moj govor oziroma glas za slišeče otroke čuden in nisem želel, da bi se norčevali iz mene oziroma iz mojega glasu. Bilo je zares težko. Ampak na splošno, če potegnem črto, pa lahko rečem, da je bilo v redu.

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo Blaž Urh?  

Bilo je zelo živahno, bil sem bolj v slišeči družbi, družil sem se s sosedi, igrali smo hokej, nogomet, košarko, igrice na računalnik. Potem ko sem prišel na Zavod za gluhe, sem se pa družil bolj z gluhimi. Začel sem sem več kretati z njimi. Tudi mene je bilo v otroštvu strah slišeče družbe. Največkrat sem se družil z bratranci in sestričnami, mi smo se dobro razumeli, lahko smo se tudi pogovarjali in tudi več mimike so uporabljali. Do tretjega razreda sem bil v osnovni šoli v Zavodu, potem pa sem se preselil v redno šolo, v slišečo šolo, ker so ugotovili, da sem sposoben, da se dobro učim. Od takrat sem potem hodil v slišečo osnovno šolo. Tam sem bil sicer malo zmeden. Zakaj? V Zavodu je bila učna snov malo lažja, v redni slišeči šoli pa sem opazil, da je težja. Ampak je šlo. Sčasoma.

Nikolaj Vogel v osnovno šolo ste hodili v Center za usposabljanje slušno in  govorno motenih v Mariboru. Kakšne spomine imate na osnovno šolo?

Moram reči, da imam lepe spomine na to šolo v Mariboru, ker so tja hodili gluhi otroci in smo bili vsi sproščeni, enaki med sabo, lahko smo se pogovarjali, ni bilo nikakršnega poniževanja, norčevanja iz nas. Učitelji so nas razumeli, res pa je, da so sami govorili počasi, razločno, in med poukom niso dovolili znakovnega jezika, morali smo uporabljati govor, kretnja ni bila dovoljena. Morali smo se potruditi, med poukom smo morali odgovarjati z glasom  oziroma z artikulacijo. Vendar pa nam med malico, med odmori, pri druženju, ko smo bili sami, nihče ni mogel vzeti kretenj. Uporabljali smo kretnje, učili smo se drug od drugega. Nekateri otroci so imeli gluhe starše, od doma so prinesli kretnje in mi smo se jih učili. Bili smo zelo iznajdljivi, v komunikaciji smo uporabljali mimiko, gibe – tako da to je bila to posebna izkušnja, ki se mi zdi v mojem spominu zdaj, to lahko rečem, zabavna.

Nikolaj Vogel, kako je bilo s prehodom iz osnovne šole v srednjo šolo? Obiskovali ste elektrotehniško šolo na Litostrojski  v Ljubljani, smer elektronik – elektrotehnik. Kakšne težave ste imeli? Bili ste v družbi slišečih sošolcev.

Po koncu osnovne šole sem resda nadaljeval, tako kot ste povedali, na litostrojski šoli. Prvo je bila velika sprememba okolja, ki je bila zame hud šok. Na to spremembo, na ta šok nisem bil pripravljen. Počasi sem se  moral prilagoditi novi situaciji in seveda moram tudi povedati, da smo bili v tem mojem razredu sami fantje, nobenih deklet ni bilo. V razredu nas je bilo 32, nekateri me niso razumeli, pa tudi z mano niso znali komunicirati – moram povedati tudi, da sem bolj zaprt tip osebnosti, nisem se mogel odpreti, sprostiti, imel pa sem srečo, da so bili trije, štirje sošolci tako prijazni oziroma so me razumeli in so sedeli na moji desni strani, pisali zapiske in dovolili, da prepisujem te njihove zapiske po nareku profesorjev. Tako je bilo prvo leto zame izredno težko in sem dobil zelo slabe ocene. Nisem mogel spremljati predavanja na rednem šolanju, dobival sem premalo informacij. Včasih tudi nisem razumel posameznih besed oziroma kaj posamezen pojem pomeni, kako bi ga lahko oblikoval v stavek. Zato sem prvi letnik ponavljal. Ko sem ponavljal prvi letnik, je bilo veliko lažje, toda brez družine, brez mojih staršev mi ne bi uspelo. Tako da podpora celotne družine je izrednega pomena pri izobraževanju gluhih.

Nikolaj Vogel, v srednji šoli ste bili brez tolmača? Ste razumeli vse, kar je pisalo v knjigah? Kakšno pomoč so vam nudili domači?

Na začetku sem prinesel kasetofon in sem ga postavil na mizo, blizu profesorja, in snemal. Vendar je bilo to zamudno. Ta kasetofon sem moral prinesti domov, popoldne je bilo šest ur, razumete, to je bilo šest ur posnetih predavanj in to je bilo treba doma še enkrat poslušati. Največ informacij sem dobil iz knjig in iz zapiskov sošolcev, tako kot sem povedal. Ti zapiski so bili zelo kakovostni, to je bilo v redu.  Ko pa česa nisem razumel, posameznih pojmov, besed, pa je bila moja mama tista, ki je prebrala in na kratko razložila pomen vsebine. Kot sem rekel, brez pomoči družine ne bi šlo.

 

Blaž Urh katere so največje težave pri izobraževanju gluhih, ki ste jih tudi sami doživeli? Kaj bi bilo treba spremeniti, za katere stvari je pri študiju poskrbljeno in za katere ni?

Enkrat sem doživel, da je profesor pri računalništvu govoril prek kamere in ni bilo nobenih podnapisov, samo govoril je in nisem nič razumel iz power pointa. In tako sem samo gledal. Ravnatelja šole sem prosil, če bi lahko kaj popravili glede tega, ampak žal je bilo potem že prepozno. Opravil sem že izpit. Bolje bi bilo, da bi bilo več prakse oziroma vaje namesto teorije. Morali bi biti uporabljati preprostejše besede, ker nekateri gluhi, tudi jaz, včasih kakšne strokovne besede ne razumemo. Takrat grem sam vprašat sošolce, učitelja ali pa starše doma. Drugače mi v šoli na splošno ni težko. Zdaj hodim na fakulteto, tam so zelo strogi, zelo zahtevni in ne morem sam pisati zapiskov. Nekatere izpite opravljam tudi na fakulteti za strojništvo. Ko bom opravil ta študij mehatronike, bom lahko šel delat.

Pred oddajo ste mi rekli, da živite med dvema svetovoma: v svetu slišečih in  svetu gluhih. Kakšen je svet gluhih in kakšen je za vas svet slišečih Blaž Urh? Kako dojemate oba svetova?

Svet gluhih – tam je laže, ker se lahko pogovarjamo, se družimo, smo vizualni, vidimo, kaj se dogaja, v slišečem svetu pa je poudarek na poslušanju, informacije so slišne. V slišečem svetu so informacije res hitre. Pri gluhih pa je ta problem, da kar ne moremo nehat govoriti, govorimo radi in težko nehamo. Smo zelo komunikativni.

Nikolaj Vogel srednjo šolo ste uspešno končali in se vpisali na akademijo za likovno umetnost, doštudirali ste slikarstvo, po diplomi ste nadaljevali magistrski študij slikarstva in ga tudi zaključili. Imeli ste že 12 samostojnih razstav. Kdo vas je navdušil za slikarstvo?

Mislim, da je prišla ustvarjalnost prvič na dan že v prvem razredu osnovne šole, ko sem se v majhnem zvezku moral likovno izražati. Takrat sem izrazil svoje občutke, v bistvu sem jih raziskoval, kot če bi pisal dnevnik. Takrat še nisem znal izražati svoje stiske in potem sem ta zvezek pustil. Po očetovi smrti, to je bilo v prvem letniku srednje šole, v obdobju žalovanja, ko sem bil sam doma, sem videl na mizi papir in barvice, vzel sem jih in začel risati in risati in v bistvu so to moji prvi raziskovalni koraki. Takrat sem dobil navdih in sem se odločil, da bom risal in vztrajal. Rekel sem mami, da želim iti v likovno srednjo šolo, ona pa je rekla: »Veš kaj, najprej boš opravil to elektrotehniško srednjo šolo, boš imel poklic, potem pa kar želiš. Lahko se boš odločil, da greš tudi v drugo smer.« Seveda sem upošteval mamin nasvet in tako sem šel res na fakulteto, na katero sem sem si želel – na likovno akademijo.

Blaž Urh, kako se pogovarjate s slišečimi? Napisali ste mi, da je težava, da če je več ljudi, ne morete ujeti vseh besed, vseh povezav.

Res je. Ko je veliko ljudi v enem prostoru, vsi govorijo in ne morem ujeti, kdo kaj govori. Laže mi je, če govoriva dva, na štiri oči, oziroma če vidim usta, obraz, laže razberem besede. Ko pa je več ljudi, mogoče dobim 20 odstotkov informacij, sicer pa ne ujamem vsega. Potem vprašam prijatelja, kaj je ta rekel? In mi razloži.

S kakšnimi težavami se gluhi srečujete v vsakdanjem življenju? Kako bi lahko dosegli boljšo vključenost gluhih in naglušnih v družbo, Blaž Urh?

Ko se pogovarjam z neznancem, ki ima drugačen glas in mimiko, je na začetku  težko. Moram se naučiti spoznati njegovo mimiko, njegovo izgovorjavo, potem je  počasi lažje. S prijatelji, ki jih imam, nimam težav, z njimi se lahko normalno sporazumevam. Če kdo hitro govori, pa ga ne morem razumeti. Prosim ga, da naj govori počasi, razločno, da ga bom laže razumel, pa tudi to, naj uporablja manj strokovne besede.

Nikolaj Vogel, ste predsednik Mestnega društva Ljubljana. Zanimivo se mi zdi, da se slovenskega znakovnega jezika niste naučili v šoli, kot otrok, ampak šele preden ste postali predsednik Društva.

Že tri leta in pol sem predsednik Mestnega društva gluhih Ljubljana. Znakovni jezik pa sem se začel počasi učiti, ko sem srečal svojo partnerico pred 15-imi leti. Vendar še vedno največ uporabljava govor in je kretnja le podpora. Pred 4-imi leti, ko sem začel delati v Mestnem društvu gluhih Ljubljana, kot osebni asistent gluhim ostarelim ljudem – to je bilo v okviru javnih del, sem se začel intenzivneje začel učiti znakovni jezik. Vsak dan sem bil med gluhimi, vsak dan sem pogovarjal z njimi, vsak dan sem uporabljal znakovni jezik in sem ga zares hitro osvojil. Poudarjam pa, da so bile to osnove znakovnega jezika.

V društvu imate številne programe za premagovanje različnih ovir, da bi se gluhi čim bolje vključili v družbo. Kakšni so ti programi, kako pomagajo gluhim?

Imamo glavni program s petimi različnimi področji. Prvo je socialno. To pomeni, da zagotavljamo strokovno pomoč in svetovanje za preprečevanje socialne izključenosti in vključevanje gluhih v socialno okolje. Drugo področje je psihosocialno. Na tem izvajamo pomoč ostarelim gluhim osebam na domu in v domu starejših občanov. Blažimo osamljenost, izoliranost posameznikov zaradi komunikacijskih ovir, pomagamo v gospodinjstvu in se družimo prav zaradi te socialne izključenosti oziroma komunikacijskih ovir. Tretje področje je kulturno. Organiziramo različne dogodke, filmski festival, različna predavanja. Potem imamo informativno dejavnost. Na društvenih spletnih straneh objavljamo, kaj se dogaja v naši okolici in v svetu – dogodke, novice iz sveta gluhih in sveta slišečih. Peto področje je šport. Organiziramo različne športne dejavnosti, tako da se gluhi lažje vključijo v slišeče okolje in da jih psihično razbremenimo ter jim pomagamo na lepšo, lažjo življenjsko pot.

Blaž Urh udeležili ste se tudi usposabljanja za planinske vodnike invalide pri Planinski zvezi Slovenije. Prijatelje ste tudi že popeljali na Triglav. Kako je bilo?

Letos je bilo tretjič, ko sem vodil na Triglav, lani sem dvakrat. Bilo je kar težko, ker so bili malo nestrpni, nemirni in so se pritoževali, da je daleč. Spodbujal sem jih in vsi so zdravo, srečno prišli na Triglav, krstil sem jih s palico po zadnji plati in vsi so tako postali pravi Slovenci.

Odbor za planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije, je pripravil tudi akcijo »Gluhi strežejo v planinskih kočah«. Zamisel projekta je bila »biti vključen ne glede na invalidnost«. Nam lahko poveste kaj več o tem? Ta akcija je že minila.

Da, je. V soboto smo začeli, to je bilo 22. in 23. septembra. 22. septembra je bilo ob 10.30  odprtje v vseh kočah. Prišlo je zelo veliko ljudi. Bilo je zares veliko del. Ker je bilo to prvič, je bilo kar težko, smo bili kar malo zmedeni. Upam, da bo šlo v prihodnje lažje.

Kako je nastala ta pobuda?

Miloš, ki je gluh, je bil tudi na usposabljanju za planinske vodnike in med odmorom, je imel zamisel, da bi gluhi stregli in tudi slišeče je vprašal, pa so mu rekli: zakaj pa ne. To je bilo pred letom dni. Res je bilo veliko dela, ni bilo lahko.

Kaj vam osebno pomeni ta akcija? 

Meni zelo veliko pomeni, ker s tem smo pokazali, da tudi mi gluhi lahko normalno delamo, da smo čisto normalni. Ljudje lahko vidijo, da znamo delati tudi to, da lahko strežemo, da se lahko sporazumevamo. To sem hotel pokazati svetu, da bi slišeči sprejeli gluhe v družbo kot enakopravno delovno silo, da so izenačeni.

Nikolaj Vogel, kaj bi bilo treba storiti, da bi bili gluhi enakopravno vključeni v družbo?

Postavili ste mi zelo težko vprašanje. Jaz kot gluha oseba mislim, da živim v dveh svetovih, tako v slišečem kot v gluhem. Kot sem že povedal: hodil sem v slišečo šolo in sem veliko pridobil glede komunikacije. Zdaj živim v gluhem svetu, tako da nimam  težav z vključevanjem v prvi ali drugi svet. Lahko pa rečem, da bi bila potrebna večja dostopnost do vseh informacij. To nam manjka. Gluhim bi morale biti dostopne vse informacije. Na primer: na televiziji sicer imamo podnapise, da gluhi lahko preberemo, vidimo, imamo že nekaj tolmačev –  nekaj oddaj je že tolmačenih. To nam zelo veliko pomeni in pomaga, pa vendar, včasih se zgodi, da je kaj  živo, kakšen pogovor, kakšne izredne situacije – takrat pa smo mi izgubljeni. Ne dobimo informacij, ni tolmačev, res je velika potreba po tem, da se to področje uredi, da smo informirani vsak trenutek, na vsakem koraku. Verjamem, da se Zveza društev gluhih in naglušnih trudi in pogovarja, da bi to področje izboljšali. Mislim, da glavna točka informacija.

Končujemo oddajo Med štirimi stenami. Nikolaj Vogel in Blaž Urh, zahvaljujem se vama za ta pogovor v studiu. Hvala vama, da sta z nami delila svoji življenjski zgodbi. Zahvaljujem se tudi tolmačkama za slovenski znakovni jezik Marjeti Bizant in Nataliji Spark. Oddajo sem vodila Petra Medved. Lep in uspešen dan vam želimo.

Hvala lepa in na svidenje. Hvala.


02.09.2019

Študenti s posebnimi potrebami

Študenti s posebnimi potrebami morajo imeti enake možnosti in enak dostop do izobraževanja kot ostali študenti. Kakšne prilagoditve potrebujejo, ali je delo s študenti s posebnimi potrebami sistemsko urejeno, je izobraževalni proces prilagojen tako, da spodbuja inkluzijo, kakšen je postopek za pridobitev statusa študenta s posebnim statusom in kakšne so izkušnje s študijem, če si študent s posebnimi potrebami, o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.


26.08.2019

Multipla skleroza

Po podatkih Združenja multiple skleroze Slovenije pri nas živi več kot 3.500 ljudi s to boleznijo. Gre za avtoimunsko bolezen, pri čemer imunski sistem napada telesu lastno tkivo – mielinsko ovojnico. Zaradi te poškodbe nastajajo okvare, najpogosteje vida in sluha, ravnotežja, spodnjih in zgornjih okončin, navzoče pa so tudi utrujenost ter težave s kognitivnim mišljenjem in inkontinenco. Je najpogostejše nevrološko obolenje med mlajšimi odraslimi od 20. do 40. leta starosti, prizadene več žensk kot moških. Vzrok ni znan, bolezen pa lahko brez ustreznega sodobnega zdravljenja vodi tudi v invalidnost. Slišali boste ponovitev majske oddaje, v kateri smo govorili o življenju s to boleznijo in pomembnosti rehabilitacije za te bolnike. Gostji sta bili specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine iz URI Soča Anja Udovčić Pertot in bolnica s to boleznijo Andreja Velepec.


12.08.2019

Projekt: moj otrok, vrhunski športnik

Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spopasti s težko boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.


05.08.2019

Simon Šerbinek

V terminu oddaje Med štirimi stenami se bomo spomnili na gledališko predstavo Zabava za Borisa Prešernovega gledališča Kranj, v katerem naslovno vlogo Borisa igra Simon Šerbinek. Njegova življenjska pot je polna vzponov in padcev. Ob koncu študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Študij dramske igre je končal. Ker pa je vedel, da zaradi podkolenske amputiranosti ne bo nikoli igralec v popolnem smislu, se je vpisal še na študij slovenščine na Filozofski fakulteti v Mariboru.


29.07.2019

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


22.07.2019

“Ko mi je bilo resnično hudo, sem svoja čustva dala na papir”

Starši pomembno zaznamujejo otroka ter njegovo življenje in odnos do sebe in drugih v odraslosti. Če so prisotni v njegovem življenju in tudi, če jih v njegovem življenju ni. Marja Černelič je otroštvo preživela z mamo, staro mamo in starim očetom. Njeno življenje je bilo materialno skromno in čustveno ranjeno. V njeni knjigi Drugo rojstvo piše, da je imela slabo preživetveno opremo, s katero bi lahko cela prešla skozi življenje. Oče je bil družinska skrivnost. Niso ga omenjali in niti na misel ji ni prišlo, da bi ga omenila. Ko so jo sošolke in sošolci vprašali, ali je njen oče umrl, si je želela, da bi jim lahko pritrdila.


15.07.2019

Avtizem ostaja stalnica vse življenje

Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo neobičajno. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba ljudi s to motnjo po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni – o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper – defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu. Ponovitev oddaje.


08.07.2019

Vpliv spletne pornografije

Živimo v močno seksualizirani družbi, v kateri pa se, paradoksalno, le težko pogovarjamo o spolnosti. Ko otroci pridejo k staršem z vprašanji o spolovilih in spolnih odnosih, le redki odgovorijo brez težav, neprijetnega občutka, dilem, kako to storiti, ali celo sramu. Še manj je tistih, ki bi se pogovora o spolnosti lotili samoiniciativno. Zato je pogosto primarni vir informacij internet, tam pa otroci hitro naletijo na različne pornografske filme in spletne klepetalnice. To, kar vidijo, oblikuje njihova prepričanja o tem, kakšen je »običajen« spolni odnos, kako naj bi se med njim vedel moški, kako ženska. Lahko dostopne spletne pornografske vsebine povečujejo težave s spolnostjo, več je tudi odvisnosti, opažajo strokovnjaki.


01.07.2019

Prvo leto mama

Ana Rozman je mama postala pred dobrima dvema letoma. Prihod sinčka je njeno življenje postavil na glavo, ga spremenil, prioritete so zamenjale vrstni red. Ker ni našla literature z osebno izkušnjo, se je odločila sama zapisati vse občutje in doživetja prvega leta materinstva. Prvo leto mama je naslov prvenca, Ana Rozman pa nam bo zaupala del svojega doživljanja materinstva.


24.06.2019

Junaka sta oba: Martinček Pobalinček in Nejc

Urša Fister je nedavno izdala slikanico Martinček Pobalinček. Opisuje resnično zgodbo o primorski kuščarici, ki jo je njena družina nevede pripeljala iz Izole v Ljubljano. Urša je s slikanico izpolnila željo mlajšega brata Nejca, da preprosta zgodba njegovega življenja dobi knjižno upodobitev. Ker je Nejc srčni bolnik in je imel v otroštvu dve operaciji srca, ima pa tudi avtizem, se je Urša odločila, da ves izkupiček od prodaje knjige nameni Pediatrični kliniki Ljubljana in VDC Sonček, kjer je Nejc vključen v njihov program, kar mu omogoča kakovostnejše življenje.


17.06.2019

Pomežik soncu

Zveza prijateljev mladine Slovenije že od leta 1999 zbira sredstva za brezplačno letovanje otrok iz socialno ogroženih družin v okviru projekta Pomežik soncu. Veliko staršev namreč kljub zaposlitvi svojim otrokom še vedno ne more omogočiti poletnih počitnic. Te pa so za zdrav razvoj otrok zelo pomembne. Zveza prijateljev mladine Slovenije je lani na letovanje peljala 10.927 otrok, od teh jih je popolnoma brezplačno letovalo 2.245. Zadnja leta vse več pozornosti namenjajo tudi zbiranju sredstev za letovanja otrok s posebnimi potrebami. Številni starši teh otrok si želijo, da bi bili vključeni v vrstniško družbo, saj so počitnice posebna dragocena izkušnja za vse.O pomenu letovanj za zdrav otrokov razvoj, o sprejemanju različnosti in empatiji, ki se ustvari, ko otroci s posebnimi potrebami letujejo skupaj z vrstniki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo pripravlja Petra Medved.


10.06.2019

Travmatična izguba enega od staršev v otroštvu

Smrt je ena od tem, ki je še vedno tabujska tema in prevečkrat ostaja med štirimi stenami. To občutijo tudi najmlajši med nami. Kako se otroci spopadajo s smrtjo enega od staršev? Zakaj ne smemo pozabiti, da tudi oni, čeprav morda tega ne kažejo, žalujejo in kako jim lahko pomagamo, da ubesedijo, kaj doživljajo. Posledice neizražene bolečine in žalovanja nas lahko namreč zaznamujejo tudi pozneje pri razvoju identitete, samopodobe in odnosov. Gostji: specialistka zakonske in družinske terapije Violeta Irgl, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost, ter upokojenka Jana Debeljak.


03.06.2019

Otroci zvezde

Otroci se pojavljajo v številnih medijskih vsebinah – v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo nadarjene, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove. Kako pojavljanje otrok v takih oddajah vpliva nanje, nas je zanimalo v ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami. Govorili smo tudi o želji in prizadevanjih nekaterih staršev, da bi njihovi otroci postali zvezde, pa še o najstnikih in starših, ki življenje sebe in svojih bližnjih redno dajejo na ogled na spletu.


27.05.2019

Multipla skleroza

Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali soočiti s težko boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami, ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.


20.05.2019

Dušenova mišična distrofija

Dušenova mišična distrofija je živčno-mišična bolezen, za katero sta značilni hitro napredujoča mišična šibkost in izguba mišične mase zaradi propadanja skeletnih in srčnih mišičnih vlaken. Gre za redko gensko bolezen, ki se pojavi že v otroštvu, najpogosteje pri dečkih do petega leta starosti. Bolezen ima slabo prognozo in pričakovana življenjska doba je znatno skrajšana. Kako bolezen prizadene bolnika, kakšni so vzroki zanjo, kakšne raziskave potekajo, da bi jo upočasnili, saj zdravila ne poznamo, in kakšno je življenje s to boleznijo, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.


13.05.2019

Marja Černelič

Starši pomembno zaznamujejo otroka ter njegovo življenje in odnos do sebe in drugih v odraslosti. Če so prisotni v njegovem življenju in tudi, če jih v njegovem življenju ni. Marja Černelič je otroštvo preživela z mamo, očeta ni poznala. Sama pravi, da je imela slabo preživetveno opremo, s katero bi lahko čim bolj cela prešla skozi življenje. Kljub temu ji je uspelo obrniti smer


06.05.2019

Razveza je lahko nov začetek

Razveza je življenjska preizkušnja, pravi Milena Svetlin, zakonska in družinska terapevtka, graditi pa moramo nove vzorce odnosov. Odhajajoči in zapuščeni so med razvezo v bolečem procesu. Ločitev oziroma razpad partnerske zveze je eden najbolj stresnih dogodkov v življenju. Gre za življenjsko preizkušnjo, ki za številne pomeni tudi poraz. Vendar pa je konec lahko tudi nov začetek in razveza lahko pomeni osebnostno rast posameznika.


29.04.2019

Dramski igralec in gledališki lektor Simon Šerbinek

V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.


22.04.2019

Tone Kerin – slovenski misijonar na Madagaskarju

Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.


15.04.2019

Zveza paraplegikov Slovenije - 50 let

Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.


Stran 13 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov