Imela je idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ja unovčila, kadar je šlo karkoli narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela še sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. To pomlad je bila spet na onkološkem inštitutu. Njena življenjska zgodba je filmska. Ni izmišljena, ampak je resnična. Filmske upodobitve nima, dobila pa je knjižno. Opisala jo je v prvencu Belo se pere na devetdeset.

Bronja Žakelj o smrti mame, izgubi brata in svoji bolezni

Imela je idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani  je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Pri štirinajstih je izgubila mamo, pri dvajsetih za rakom zbolela še sama.

“Zakaj sem zbolela in zakaj ravno jaz? Nikoli nisem brskala po vzrokih. To se mi zdi iskanje igle v senu. Nikoli ne najdeš odgovora.”

Dejstvo, da je zbolela za rakom na bezgavkah, je sprejela. Predvsem je gledala naprej, kako se bo izmazala iz tega. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. To pomlad je bila spet na onkološkem inštitutu. Njena življenjska zgodba je filmska. Ni izmišljena, ampak je resnična. Filmske upodobitve nima, dobila pa je knjižno. Bronja jo je opisala v prvencu Belo se pere na devetdeset.

Na vprašanje, kako je lahko preživela vse te boleče dogodke, Bronja Žakelj odgovarja:

“Toplina, varnost in ljubezen v prvih štirinajstih letih življenja so moj joker, ki ga potegnem iz rokava, kadar gre karkoli narobe.”