Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.

Preambiciozni starši lahko uničijo otrokovo veselje do športa

Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom naj bo zabava, poudarjajo strokovnjaki. “Otrok do svojega šestega leta potrebuje prosto igro. Igro, v kateri si sam postavlja pravila. Specializirani trening se začne po sedmem letu starosti. Do takrat naj se otrok seznani s čim več gibalnimi vsebinami, da zna teči, skakati, da zna narediti kakšen preval, da zna drseti, morda smučati. Širšo ko bo imel otrok bazo, veliko lažje mu bo potem v izbranem športu,” svetuje dr. Maja Bučar Pajek z ljubljanske Fakultete za šport in poudarja, da je velika težava, ko starši svojega otroka že v zgodnjih letih usmerijo v en šport in upajo, da bo v tem športu uspešen. “Velikokrat gre za neizživete sanje staršev,” ocenjuje in nadaljuje:

“Naš športni psiholog dr. Matej Tušek je dobro povedal, ko je dejal, da je večja verjetnost, da boste zadeli na lotu, kot da bo vaš otrok svetovni prvak. To je običajno njegov odgovor na vprašanje staršev, ki jih zanima, kaj narediti, da bo njihov otrok svetovni prvak.”

Zmagovalci v otroških kategorijah se zelo redko lahko pohvalijo z medaljami s svetovnih ali olimpijskih iger. Le približno tri odstotke jih je. Kot lahko vidimo tudi na marsikateri tekmi otroških ekip v Sloveniji, starši otroški šport jemljejo smrtno resno – ob igrišču dajejo navodila, preklinjajo odločitve trenerjev ali sodnikov, se prepirajo z navijači druge ekipe, psujejo otrokove nasprotnike in še bi lahko naštevali.

“V klubu imamo nekaj agresivnih staršev, ki jih vodi predvsem srce. Ko vidijo svojega otroka na igrišču, vidijo v njem predvsem najboljšega igralca. Nič se ne more primerjati z njim. S takšnimi starši imamo težave predvsem trenerji. Najbolj neumno se mi zdi, ko slišim stavek »bori se«. To je primerno za vojno, ne pa za na otroško igrišče. Najpomembnejša tam sta spoštovanje in zaupanje,” opisuje nogometni trener Jožek Špilak.

“To je izjemno žalostno,” komentira takšno vedenje dr. Maja Bučar Pajek. Meni, da bi morali trenerji izločiti takšne starše. Pojasnjuje, da starši ne smejo prevzemati vloge trenerja in izbijati njegove avtoritete: “Naloga staršev je, da takrat, ko je hudo, nastavijo ramo in poskušajo potolažiti otroka. Takšne starše prepoznamo po tem, da so ves čas zraven, vedno nekaj komentirajo, vedno želijo nekaj več. A le za svojega otroka.” Vzgajati je treba tudi starše, še pravi sogovornica, in jim pomagati ozavestiti, da je šport otrok otrokov in ne njihov. Nenazadnje:

“Nihče ne bo leta 2050 vedel, kdo je leta 2018 v Domžalah zmagal v otroški kategoriji do osem let.”