Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.

Z možem sta v svojo družino sprejela štiri otroke s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami

Potem ko je Marija Baš iz Gorice pri Moravčah izgubila službo, je sprejela v specialno rejništvo prvega otroka. Pred sedemindvajsetimi leti je prišla k njim deklica, ki je imela raka. Njeno življenje se je končalo tragično. Ko je ozdravela in se osamosvojila, je umrla v prometni nesreči. Anže, ki je star 25 let, je pri njiju od tretjega meseca starosti. Uradno je njun rejenec. Sicer pa se počuti kot njun otrok, kliče ju mama in oče.

“Jaz sem njun sin, sem brat in tudi stric.”

Anže je bil nedonošen otrok. Brez spodbude in terapij, ki sta mu jih omogočila, ne bi dosegel zdajšnjega razvoja in ne bi živel polnega življenja. Je študent ekonomije oziroma računovodstva na višji šoli. Ker ima cerebralno paralizo, mu pri študiju pomaga gospod Stane.

“Skupaj hodiva na predavanja. Jaz mu pišem zapiske, potem pa doma skupaj predelava snov za izpit.”

Zaradi telesne oviranosti ga ves čas negujeta in mu pomagata pri vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Veliko razbremenitev si obetajo od osebne asistence. Anže je dobil odločbo, po kateri mu pripada 60 ur osebnega asistenta na teden. To bo razbremenilo tudi gospo Marijo Baš.

“Anžetu morava biti ves čas na voljo. Če ga je treba peljati k zdravniku, mora to narediti eden od naju. Seveda pomagajo tudi najini otroci, ampak zdaj so odrasli in imajo svojo družino.”

Osebna asistenca je pomembna tudi zaradi Anžetovega osamosvajanja. Tako kot vsi otroci bo moral tudi Anže nekoč pretrgati popkovino. Ko se bo osamosvojil, pa brez osebne asistence ne bo mogel živeti.

Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Z možem sta s svojim altruizmom, življenjskimi odločitvami in konkretnim angažiranjem zelo presegla naloge, ki bi jih od njiju pri izvajanju rejniške dejavnosti pričakovali.