Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
18.03.2019 29 min

Andrej Pleterski

»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.

Koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja Andrej Pleterski o stiskah svojega očeta

»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta akademika Janka Pleterskega njegov sin Andrej Pleterski.

Z očetom sta se zelo zbližala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v treh letih med počitnicami prehodila jugoslovansko diagonalo od Peči na avstrijsko-italijansko-slovenski tromeji do Belasice na grško-bolgarsko-makedonski tromeji.

»Ko z nekom deliš telesne napore, ki so na neki način bolj vprašanje duševne vzdržljivosti, imaš le dve možnosti: ali se divje skregaš ali pa se zelo zbližaš. Nama z očetom je uspela druga možnost. Od takrat sva se lahko pogovarjala o čemer koli.«

O smrti se na tej zahtevni poti nista pogovarjala, saj je bil Janko Pleterski takrat na vrhuncu svoje moči. V zadnjih sedmih letih njegovega življenja pa sta se o tem veliko pogovarjala. Oče je bil dolgo časa samostojen in sposoben skrbeti zase. V dom za starejše se je preselil zaradi svoje soproge, ker jo je zadela kap. Po selitvi v dom se je njegovo stanje slabšalo, ker sta mu začela pešati vid in sluh.

»To je bila na neki način njegova tragedija. Duševno je bil popolnoma zdrav tako kot vse življenje in je zato še bolj bridko čutil omejitve, ki mu jih je prineslo telo.«

Po ponesrečenem samomoru je razmišljal, kaj lahko naredi v danih okoliščinah. Ugotovil je, da zase ne more narediti ničesar več. Vdal se je v usodo, da se mu življenje izteče tako, kot se bo izteklo.

»Peklilo ga je, da država ni prepoznala pravice odločanja o svojem življenju in končanja življenja takrat, ko človek to želi. Ker je oče nekaj časa študiral tudi pravo, mu je bilo jasno, da se v urejeni družbi stvari urejajo na praven način. Zato je svoje pismo naslovil na najvišje zakonodajno telo v državi in ga prosil, naj ta problem reši.«

Končevanje očetovega življenja je v Andreju Pleterskem vzbudilo ustvarjalno trmo. Na eni strani je občudoval očetovo moč, da je skušal obvladati svoje življenje do zadnjega trenutka. Na drugi strani pa tudi, da se je oče med drugim boril do zadnjega trenutka. Vedel je, da problema dokončanja življenja ni še nihče pred njegovim očetom ustrezno ubesedil. Zato je v očetovem pismu državnemu zboru začutil pravi trenutek, da se začne pri nas pravno urejati področje evtanazije.

»Če v pravem trenutku izrečeš pravi stavek, nenadoma postaneš gospodar tiste stvari, ki jo skušaš obvladati.«

Andrej Pleterski je zdaj koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, ki pripravlja osnutek predloga zakona.


Med štirimi stenami

880 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

18.03.2019 29 min

Andrej Pleterski

»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.

Koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja Andrej Pleterski o stiskah svojega očeta

»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta akademika Janka Pleterskega njegov sin Andrej Pleterski.

Z očetom sta se zelo zbližala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v treh letih med počitnicami prehodila jugoslovansko diagonalo od Peči na avstrijsko-italijansko-slovenski tromeji do Belasice na grško-bolgarsko-makedonski tromeji.

»Ko z nekom deliš telesne napore, ki so na neki način bolj vprašanje duševne vzdržljivosti, imaš le dve možnosti: ali se divje skregaš ali pa se zelo zbližaš. Nama z očetom je uspela druga možnost. Od takrat sva se lahko pogovarjala o čemer koli.«

O smrti se na tej zahtevni poti nista pogovarjala, saj je bil Janko Pleterski takrat na vrhuncu svoje moči. V zadnjih sedmih letih njegovega življenja pa sta se o tem veliko pogovarjala. Oče je bil dolgo časa samostojen in sposoben skrbeti zase. V dom za starejše se je preselil zaradi svoje soproge, ker jo je zadela kap. Po selitvi v dom se je njegovo stanje slabšalo, ker sta mu začela pešati vid in sluh.

»To je bila na neki način njegova tragedija. Duševno je bil popolnoma zdrav tako kot vse življenje in je zato še bolj bridko čutil omejitve, ki mu jih je prineslo telo.«

Po ponesrečenem samomoru je razmišljal, kaj lahko naredi v danih okoliščinah. Ugotovil je, da zase ne more narediti ničesar več. Vdal se je v usodo, da se mu življenje izteče tako, kot se bo izteklo.

»Peklilo ga je, da država ni prepoznala pravice odločanja o svojem življenju in končanja življenja takrat, ko človek to želi. Ker je oče nekaj časa študiral tudi pravo, mu je bilo jasno, da se v urejeni družbi stvari urejajo na praven način. Zato je svoje pismo naslovil na najvišje zakonodajno telo v državi in ga prosil, naj ta problem reši.«

Končevanje očetovega življenja je v Andreju Pleterskem vzbudilo ustvarjalno trmo. Na eni strani je občudoval očetovo moč, da je skušal obvladati svoje življenje do zadnjega trenutka. Na drugi strani pa tudi, da se je oče med drugim boril do zadnjega trenutka. Vedel je, da problema dokončanja življenja ni še nihče pred njegovim očetom ustrezno ubesedil. Zato je v očetovem pismu državnemu zboru začutil pravi trenutek, da se začne pri nas pravno urejati področje evtanazije.

»Če v pravem trenutku izrečeš pravi stavek, nenadoma postaneš gospodar tiste stvari, ki jo skušaš obvladati.«

Andrej Pleterski je zdaj koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, ki pripravlja osnutek predloga zakona.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov