Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci se pojavljajo v številnih medijskih vsebinah – v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo nadarjene, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove. Kako pojavljanje otrok v takih oddajah vpliva nanje, nas je zanimalo v ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami. Govorili smo tudi o želji in prizadevanjih nekaterih staršev, da bi njihovi otroci postali zvezde, pa še o najstnikih in starših, ki življenje sebe in svojih bližnjih redno dajejo na ogled na spletu.
O izpostavljanju otrok na televizijskih tekmovanjih, v talent šovih, resničnostnih oddajah in o spletnih vsebinah, v katerih se otroci sami izpostavljajo širši javnosti
»Vsaka kariera je sestavljena iz plusov in minusov. Ko se danes ozrem nazaj, se spominjam lepih trenutkov,« pravi Hajdi Korošec Jazbinšek, ki jo je Slovenija spoznala, ko je pri enajstih letih prepevala pesmico Naš kuža. Izpostavljenost ji je nekatere stvari tudi otežila:
»Otroško ljubosumje je lahko zelo neprijetno in zoprno. Recimo to uveljavljanje v družbi, ko sem bila najstnica in sta bili Naš kuža in Petelinček otroški pesmici. Sama sem hodila v glasbeno šolo, se izobraževala, želela početi druge stvari, pa sem bila zavita v tem klobčiču in nisem mogla iz njega. To so bile neke težke stvari takrat za mene.«
V času, ko je Hajdi prepevala otroške pesmi, ni bilo toliko medijskih vsebin, v katerih bi se pojavljali otroci. Danes jih je veliko več – otroci se pojavljajo v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo talente, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove.
»Če otrok tega ne želi, ga ne siliti. Tam naj bodo tisti, ki to radi počnejo. Ko se začenjajo drame, to ni več pravo mesto za otroke. Posledica tega je vidna, ko najstnik odpoje neko pesem in se nato zjoče. Je bil napor res tako hud ali je to v glavi?«
staršem otrok, ki se odločajo o tem, ali naj se njihov otrok udeleži katere od teh vsebin, svetuje Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. »To je položaj, v katerem otroci postanejo projekt svojih staršev. Starši odločajo o vsem. In ne gre za to, da bi bil otrok tako prepoznaven, ampak da bi bili starši prepoznavni. Kot: »Jaz sem starš tega otroka.« Je dokaz, kako smo mi sposobni,« sogovornik komentira ravnanje staršev, ki si želijo iz svojih otrok narediti zvezde brez otrokovega privoljenja, želja in za vsako silo. Tudi sicer je potrebna vnaprejšnja priprava otroka na večjo izpostavljenost in druge posledice, kot je tudi poraz:
»Pripravljeni morajo biti na to, da se jih bo snemalo povsod. Da jih bodo v oddaji predstavili take, kot sami želijo, ne nujno take, kot so. Ko se bodo na družbenih omrežjih pojavile njihove fotografije, se bodo pojavili komentarji, tudi negativni. In kako to razložiti otroku? Na koncu se namreč ne ukvarja več s tem, da mu je 25 tisoč ljudi dalo »like«, zanima ga samo tistih 1100, ki so bili proti njemu.«
Komentarji so lahko boleči, pravi tudi Nika Erčulj, ki je videe, ki jih objavlja na spletu, začela snemati pri 15 letih. »Preden so prišli prvi komentarji, je bila to zelo pozitivna izkušnja.
Komentatorji si ustvarijo mnenje o tebi in te s svojimi komentarji usmerjajo. Nekako ti določijo, kakšen naj bi ti bil, čeprav to ni nujno res. Narekujejo ti, kako naj bi ravnal.
Se mi zdi, da sem v preteklosti delila preveč. In občutek je tak, kot da bi hodil sredi Ljubljane brez oblačil. Zato mogoče ne bi priporočala tako mladim, da to začnejo. Da se tega lotijo šele, ko že približno vedo, kdo so in kaj hočejo. Opraviti pa je treba tudi selekcijo, da dobro premisliš, kaj želiš, da ostane le tvoje, in kaj si pripravljen deliti.«
880 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Otroci se pojavljajo v številnih medijskih vsebinah – v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo nadarjene, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove. Kako pojavljanje otrok v takih oddajah vpliva nanje, nas je zanimalo v ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami. Govorili smo tudi o želji in prizadevanjih nekaterih staršev, da bi njihovi otroci postali zvezde, pa še o najstnikih in starših, ki življenje sebe in svojih bližnjih redno dajejo na ogled na spletu.
O izpostavljanju otrok na televizijskih tekmovanjih, v talent šovih, resničnostnih oddajah in o spletnih vsebinah, v katerih se otroci sami izpostavljajo širši javnosti
»Vsaka kariera je sestavljena iz plusov in minusov. Ko se danes ozrem nazaj, se spominjam lepih trenutkov,« pravi Hajdi Korošec Jazbinšek, ki jo je Slovenija spoznala, ko je pri enajstih letih prepevala pesmico Naš kuža. Izpostavljenost ji je nekatere stvari tudi otežila:
»Otroško ljubosumje je lahko zelo neprijetno in zoprno. Recimo to uveljavljanje v družbi, ko sem bila najstnica in sta bili Naš kuža in Petelinček otroški pesmici. Sama sem hodila v glasbeno šolo, se izobraževala, želela početi druge stvari, pa sem bila zavita v tem klobčiču in nisem mogla iz njega. To so bile neke težke stvari takrat za mene.«
V času, ko je Hajdi prepevala otroške pesmi, ni bilo toliko medijskih vsebin, v katerih bi se pojavljali otroci. Danes jih je veliko več – otroci se pojavljajo v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo talente, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove.
»Če otrok tega ne želi, ga ne siliti. Tam naj bodo tisti, ki to radi počnejo. Ko se začenjajo drame, to ni več pravo mesto za otroke. Posledica tega je vidna, ko najstnik odpoje neko pesem in se nato zjoče. Je bil napor res tako hud ali je to v glavi?«
staršem otrok, ki se odločajo o tem, ali naj se njihov otrok udeleži katere od teh vsebin, svetuje Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. »To je položaj, v katerem otroci postanejo projekt svojih staršev. Starši odločajo o vsem. In ne gre za to, da bi bil otrok tako prepoznaven, ampak da bi bili starši prepoznavni. Kot: »Jaz sem starš tega otroka.« Je dokaz, kako smo mi sposobni,« sogovornik komentira ravnanje staršev, ki si želijo iz svojih otrok narediti zvezde brez otrokovega privoljenja, želja in za vsako silo. Tudi sicer je potrebna vnaprejšnja priprava otroka na večjo izpostavljenost in druge posledice, kot je tudi poraz:
»Pripravljeni morajo biti na to, da se jih bo snemalo povsod. Da jih bodo v oddaji predstavili take, kot sami želijo, ne nujno take, kot so. Ko se bodo na družbenih omrežjih pojavile njihove fotografije, se bodo pojavili komentarji, tudi negativni. In kako to razložiti otroku? Na koncu se namreč ne ukvarja več s tem, da mu je 25 tisoč ljudi dalo »like«, zanima ga samo tistih 1100, ki so bili proti njemu.«
Komentarji so lahko boleči, pravi tudi Nika Erčulj, ki je videe, ki jih objavlja na spletu, začela snemati pri 15 letih. »Preden so prišli prvi komentarji, je bila to zelo pozitivna izkušnja.
Komentatorji si ustvarijo mnenje o tebi in te s svojimi komentarji usmerjajo. Nekako ti določijo, kakšen naj bi ti bil, čeprav to ni nujno res. Narekujejo ti, kako naj bi ravnal.
Se mi zdi, da sem v preteklosti delila preveč. In občutek je tak, kot da bi hodil sredi Ljubljane brez oblačil. Zato mogoče ne bi priporočala tako mladim, da to začnejo. Da se tega lotijo šele, ko že približno vedo, kdo so in kaj hočejo. Opraviti pa je treba tudi selekcijo, da dobro premisliš, kaj želiš, da ostane le tvoje, in kaj si pripravljen deliti.«
Neveljaven email naslov