Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.

Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati

Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.

V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku  in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.

Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.

Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.

Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.

Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.

V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.

To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.

Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.

Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.

S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.