Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
868 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur.
Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.
Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.
Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se je s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.
Negativna podoba socialnega dela je posledica nepoznavanja kompleksnosti poklica in raznovrstnosti težav, ki jih rešujejo strokovni delavci na centrih za socialno delo. Težave ljudi so večplastne, pogosto prepozno iščejo pomoč, obenem pa pričakujejo, da bo socialni delavec v trenutku rešil njihovo težavo s čarobno paličico. Kako spremeniti podobo socialnega dela, da študentom in študentkam fakultete ter bodočim socialnim delavcem in delavkam ne bo nerodno povedati, kaj študirajo? Gostji dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo in Špela Havle s Centra za socialno delo Koroške, ki je tudi predsednica konference Centrov za socialno delo pri Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
V mednarodnem tednu gluhih smo v oddaji Med štirimi stenami gostili tolmačko za slovenski znakovni jezik Natalijo Spark. Kot otrok gluhih staršev je že od otroštva obkrožena z gluhimi in tolmačenje v znakovni jezik in iz znakovnega jezika v govorni jezik, je bilo zanjo nekaj vsakdanjega. Spomini na otroštvo zanjo niso prijetni, saj ni živela v zdravem socialnem okolju, poleg tega pa, ko je postajala starejša, je tolmačila tudi vsebine, za katere trdi, da niso primerne za otroke. S tem je, kot pravi, bila oropana otroštva in danes to dojema kot zlorabo. Je magistrica psihosocialne pomoči in prva pri nas, ki osebam z okvaro sluha omogoča, da vstopijo v proces psihosocialnega svetovanja v svojem maternem jeziku - slovenskem znakovnem jeziku. Kakšna je njena izkušnja z gluhoto, kako jo je zaznamovala, kako posebna je ta komunikacija v slovenskem znakovnem jeziku in s kakšnimi težavami se gluhi spopadajo v vsakdanjem življenju, o tem se je Natalija Spark pogovarjala z voditeljico Petro Medved.
V Sloveniji živi več kot 9000 ljudi, ki se spopadajo s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi. Gre za napredujočo degenerativno bolezen možganov, ki žal še ni ozdravljiva, lahko pa jo vse bolje obvladujemo. Bolniki se združujejo v Društvu Trepetlika, ki deluje že 30 let in ponuja najrazličnejšo pomoč. Življenje s parkinsonovo boleznijo je velik izziv tako za obolelega kot za njegove najbližje. V tokratni oddaji o izkušnjah z boleznijo pripovedujeta Cvetka Pavlina Likar, predsednica Društva Trepetlika, in Jože Šprohar.
Življenje piše različne zgodbe. In današnja zgodba je zgodba časa, v katerem živimo. Obdobja koronavirusne bolezni, ki obvladuje vse ravni našega življenja: delo, izobraževanje, družino, prosti čas in še bi lahko naštevali. Nekateri o bolezni govorijo spoštljivo, predvsem iz spoštovanja do umrlih za to boleznijo, drugi ji ne namenjajo posebne pozornosti, čeprav Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na ukrepe, ki jih je treba dosledno spoštovati, da se bolezen ne bi širila. O virusu in posledicah bolezni še vedno vemo premalo, pravi naš današnji sogovornik oddaje Med štirimi stenami prof. dr. Adolf Lukanovič, ki je bolezen prebolel v njeni najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal med zdravljenjem in rehabilitacijo, boste lahko slišali v pogovoru z novinarko Petro Medved.
Poletni ponedeljki prinašajo ponovitve oddaj Med štirimi stenami. Tokrat smo izbrali oddajo, v kateri smo se pogovarjali o čustvenih in vedenjskih težavah pri mladostnikih. Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se je v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.
Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? O tem teče beseda v tokratni ponovitvi oddaje, v kateri gostuje dr. Saša Krajnc.
Njena življenjska zgodba je filmska. Idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ga je unovčila, kadar je šlo kaj narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. Kdor je prebral njeno knjigo Belo se pere na devetdeset ali poslušal zvočno knjigo, je prepoznal življenjsko zgodbo Bronje Žakelj.
Ena izmed poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o amiotrofični lateralni sklerozi. V Sloveniji imamo približno 150 bolnikov, ki so zboleli za njo. Gre za redko, hitro napredujočo, neozdravljivo nevrološko bolezen, za katero ne poznamo zdravila. Imenujemo jo tudi bolezen motoričnega nevrona. Najprej se pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Kakšno je življenje s to boleznijo, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.
Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu je prtljaga v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša.
Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtko, s katero je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.
Ena od poletnih ponovitev oddaj Med štirimi stenami prinaša pogovor o slepoti. Mihe Srebrnjaka slepota ni ustavila, da si v življenju ne bi postavljal vedno novih ciljev in izzivov. Pred dvema letoma je osvojil Triglav, poletel je tudi z akrobatskim letalom. Po poklicu je računalniški tehnik, ukvarja se s spletno dostopnostjo, lani pa se je odločil tudi za podjetniške vode, odprl je spletno trgovino. Miha Srebrnjak tako vedno znova dokazuje, da kljub slepoti lahko živi polno življenje. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Starši vzgajajo svoje otroke za samostojno življenje zato, da bodo lahko v prihodnosti živeli brez njih. Ko pa pride trenutek, da odrasli otroci odidejo od doma, starši lahko doživijo praznino. Tudi za partnerski odnos je odhod otrok od doma velika preizkušnja, če partnerja svojega odnosa nista negovala že prej. V oddaji Med štirimi stenami o sindormu praznega gnezda razmišljata Meta in Rudi Tavčar.
Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je napredujoča bolezen motoričnih živčnih celic v možganski skorji ter možganskem deblu in v hrbtenjači. Zato ALS poimenujemo tudi bolezen motoričnega nevrona. Bolezen se najprej pokaže z oslabitvijo skupine mišic na enem od udov, nato oslabitev postopno zajame sosednje mišice, mišice na drugi strani telesa in mišice za dihanje, govor in požiranje. Gre za redko, hitro napredujočo genetsko bolezen, ki se razlikuje od bolnika do bolnika. Zdravila, ki bi zaustavilo ali spremenilo potek bolezni ni. Bolezen se največkrat pojavi med 40. in 60. letom starosti. Po vsem svetu je približno enako obolelih, in sicer od šest do osem obolelih na 100.000 prebivalcev. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo. Bolniki povprečno umrejo po dveh letih, bolezen pa je pogostejša pri moških. Svojo življenjsko zgodbo spopadanja s to boleznijo, nam bo v oddaji Med štirimi stenami povedal bolnik Damijan Škrbina. Z nami pa bo tudi doc. dr. Blaž Koritnik, nevrolog KI za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana, ki se ukvarja z zdravljenjem in preučevanjem te bolezni. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V teh dneh se – malo kasneje kot običajno – rešujejo še zadnje vloge za odlog šolanja oziroma vstopa v prvi razred osnovne šole. Če je oziroma bo otrok v letošnjem letu dopolnil šest let, so ga morali starši po zakonu že vpisati v prvi razred, vendar so lahko potem - če menijo, da za to še ni pripravljen, ima kakšne zdravstvene posebnosti in podobno, predlagali odložitev šolanja. Izkušnje staršev, ki so otroka dali v šolo z vrstniki ali pa šolanje odložili, so verjetno tako pozitivne kot negativne, tudi stroka ni enotnega mnenja recimo o tem, ali so prvi razredi devetletke prilagojeni tako nekomu, ki je že januarja dopolnil šest let, kot tudi tistemu, ki bo šestletnik postal šele decembra. Zgodba, ki jo bomo slišali v nadaljevanju je le ena od mnogih. Nataša Rašl v studiu gosti srednješolsko profesorico in mlado mamico, ki se je lani odločila za odlog za svojega sina. Dobro leto je že mimo – kako torej gleda na to odločitev zdaj in ali meni, da je otrok v tem dodatnem letu v vrtcu kaj pridobil?
Neveljaven email naslov