Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Na vprašanje, kaj vanj sodi in kaj ne ter kako se prav lotiti kompostiranja, pa bomo prav tako odgovorili v tokratni oddaji Mimo grede.
Kompostiranje je posnemanje narave. Postopek pri katerem narava organske snovi spremeni v gnojilo
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Kaj sodi vanj in kako se prav lotiti kompostiranja??
Kompost ni smetišče! V kompostnik ne sodijo plastika, steklo, keramika ... Lahko pa odlagamo pokošeno travo, ostanke z vrta in kuhinjske odpadke (razen olupkov južnega sadja (olupki pomaranč imajo veliko pesticidov))
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Na vprašanje, kaj vanj sodi in kaj ne ter kako se prav lotiti kompostiranja, pa bomo prav tako odgovorili v tokratni oddaji Mimo grede.
Kompostiranje je posnemanje narave. Postopek pri katerem narava organske snovi spremeni v gnojilo
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Kaj sodi vanj in kako se prav lotiti kompostiranja??
Kompost ni smetišče! V kompostnik ne sodijo plastika, steklo, keramika ... Lahko pa odlagamo pokošeno travo, ostanke z vrta in kuhinjske odpadke (razen olupkov južnega sadja (olupki pomaranč imajo veliko pesticidov))
Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.
V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.
Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.
Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.
Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama.
Prejšnje oddaje Mimo grede V divjini smo namenili bolj hrani in temu, kaj vse lahko pripravimo iz divjih rastlin, v tokratni pa smo pokušali pijače. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Seveda pa omenimo tudi kaj močnejšega, oziroma je to storila sogovornica Veronike Gnezda.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo. Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. Uporaba želoda v prehrani se je z leti sicer opuščala, nekateri pa so to spet obudili. Kje pečejo odličen kruh iz želodove moke in kak okus ima želodov kavni nadomestek? V hrastov gozd nas je s sogovornikoma popeljala Veronika Gnezda.
Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja, ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa na novo območje. In ko taka vrsta v ekosistemih trči ob druge vrste, ki sobivajo v ravnovesju, začne izrivati domorodne vrste in ravnovesje se poruši. Takrat tujerodna vrsta dobi predznak invazivna. A invazivke so lahko tudi uporabne: mnoge so vir celuloze in lesa, iz njih lahko izdelujemo barvila, pripravke prosti vrtnim škodljivcem, številne so medovite in tako naprej. Mi bomo v tokratni oddaji Mimogrede v divjini spoznali tiste, ki jih lahko pojemo.
Če že pogrešate poletje in cvetoče travnike, bo današnja oddaja Mimo grede v divjini prava vsebina za vas. V tokratni oddaji se bomo spomnili poletja in z rastlinami bogatih travnikov ter predstavili nekaj rastlin, ki so še kako dobre in dobrodošle za popestritev vsakdanjih jedi. Na Kozjansko vaju povabita Veronika Gnezda in njena sogovornica Karmen Gajšek, na koncu pa po kak divji recept zavijemo še v Laško k šefu Marku Pavčniku.
Tokrat smo se v oddaji Mimogrede v divjini odpravili na morje in spoznali nenavadne rastline, ki ljubijo slana tla. Pravzaprav uspevajo le na slanih tleh in nikjer drugje. V botaniki jih poznamo pod skupnim imenom halofiti ali slanuše in vse po vrsti so užitne. Večinoma so slanuše manjše, grmičaste rastline z odebeljenimi, mesnatimi listi v katerih se nabira slana voda, zato jih pred uživanjem praviloma ne solimo. Na kratki slovenski obali najdemo ogromno vrst na kupu, toliko, kot jih je sicer raztresenih po celotni vzhodni jadranski obali. Tja se je odpravil tudi Miha Švalj.
Kot so sezonske rastline, je sezonska tudi naša oddaja Mimo grede. V prvih smo se ukvarjali z izzivi vrtičkarstva, potem smo se preselili? v kleti in kuhinje, kjer smo obdelali, posušili, vkuhali ali kako drugače predelali sadove svojega dela za ozimnico.?To pomlad smo se s kuhalnico odpravili po svetu, zdaj pa je čas, da gremo na bližnje travnike, v gozd in tudi na morje. V šesti sezoni bomo spoznavali bolj ali manj znane užitne divje rastline in njihove plodove. In jih seveda s pomočjo tistih, ki so spretni s kuhalnico, tudi skuhali ali kako drugače pripravili. V prvi oddaji gremo v čas po zimi, ko nekateri že komaj čakajo na prve poganjke regrata, čemaža, morda cvetov trobentice. A pomlad prinaša še več možnosti, kako si popestriti naše običajne jedi z divjo hrano. V divjini je bila Veronika Gnezda.
Makron je drobno francosko pecivo različnih okusov: dva piškota narejena iz stepenih beljakov, mandljeve moke in sladkorja, med njima pa je okusno polnilo. Makroni veljajo za eno najbolj prepoznavnih, cenjenih in prefinjenih slaščic, ob pripravi katere se tudi največjim mojstrom obrti zastresejo roke, ker je njena priprava tako delikatna. Foto: Atelier Karim
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje. Foto: Peter Hajdu
Ulična prehrana se v družbi nenehno razvija in spreminja ter sledi globalnim trendom. Pri nas sta bila zastavonoši ulične prehrane nekje do 80. let bolj kot ne le burek in pleskavica v lepinji, morda tudi hot dog, malo kasneje pa še pica in hamburger. Slovencem v tem tisočletju, kljub trudu številnih, ni uspelo prepoznati kranjske klobase kot polnopravne članice fast food skupnosti, zato pa sta bila veliko bolj uspešna kebab in zadnjih nekaj let tudi azijski kralj bližnjevzhodne ulične ponudbe hrane, falafel. To je tudi ena rednih uličnih veganskih jedi in prav to dejstvo je pripomoglo, da je postala jed v zadnjih letih izjemno priljubljena v zahodnem svetu. Izvira iz Egipta, domovinsko pravico ima v prav vseh državah Levanta ter širše Bližnjega vzhoda in je jed, ki jo imajo za svojo tako Judje kot Arabci v tem nemirnem delu sveta. Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda?
Naši predniki naj bi prve juhe skuhali okoli 20 tisoč let nazaj. Takrat enkrat je namreč prazgodovinski človek ugotovil, da lahko iz gline naredi posodo, jo utrdi v ognju ter uporabi za kuhanje. Najstarejši kuharski recept na svetu, zapisan v klinopisu, ki so ga razvozlali z babilonskih tablic je prav recept za juho, ovčjo obaro, star 4000 let. Pod drobnogled smo vzeli juho, ki prihaja iz vzhodne Azije, kjer juhe jemljejo zelo resno in so si, čeprav se ogromno območje razteza od Kitajske do Papue Nove Gvineje, močno podobne. Za mnoge pa je kraljica azijskih juh vietnamska goveja juha Pho Bo.
Kdo med nami še ni jedel ribe s krompirjem: orade s pretlačenim krompirjem z blitvo, osliča s pomfrijem, sardelic s krompirjevo solato, postrvi s pečenim krompirjem? A le malo jedi je postalo tako globalno prepoznavnih kot je britanska klasika, fish'n'chips. Tokrat smo se v oddaji Mimogrede po svetu odpravili v Združeno kraljestvo, na Otok, ter spoznali sicer zelo preprosto jed, ki ima komplekso in zanimivo zgodovino, predvsem pa je to jed delavskega razreda in ena redkih, ki so si jo delavci iz Velike Britanije in njihove družine lahko privoščile pojesti zunaj. In je morda tudi zaradi prepostosti osvojila svet.
Buzara je preprosta jed z morskimi sadeži, predvsem škampi in školjkami, njena osnova pa je sveta mediteranska četverica: oljčno olje, peteršilj, česen in vino. Buzaro na belo in buzaro na rdeče smo pripravljali s chefom Draženom Lesico, ki predstavlja četrto generacijo gostincev iz Njivic na Krku, kjer sta njegova praded in prababica leta 1934 odprla restavracijo Rivica in Boštjanom Napotnikom, teoretikom in praktikom v kuhinji, vsestranskim avtorjem kuharskih knjig, kolumen, blogov in oddaj.
Švedske mesne kroglice se od ostalih mesnih kroglic in svaljkov po svetu ločijo po tem, da so majhne in narejene iz zelo drobno mletega mesa. Najbolj prepoznavna švedska jed pa postanejo v trenutku, ko jih postrežejo v rjavi smetanovi omaki s krompirjevim pirejem, vloženimi kumaricami in sladko-trpkimi brusnicami. Najdemo jih na celotni paleti gastronomske ponudbe dežele: so hkrati poceni hrana iz zmrzovalnika in visoka kuhinja, ponujajo jih tako v uličnih "fast foodih" kot restavracijah višjih kategorij.
Večina ljudi ima ob prvem stiku s sušijem precej mešane občutke: na mrzlem rižu postrežene ali v nori alge zavite surove ribe niso nekaj običajnega, zato gre mnogim težko po grlu. A suši je vse kaj več kot riba z rižem. Krožnik pravilo pripravljenega sušija je mojstrovina, za katero se skriva leta urjenja in piljenja perfekcionizma, za mnoge pooseblja Japonsko, suši pa je kot judo ali pisanje pismenk tudi Pot, koncept japonskega vseživljenskega učenja. Na pot pripravljanje te ‘instagramabilne’ jedi sta se skupaj z Miho Švaljem podala dr. Luka Culiberg, profesor japonskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti in Taeko Fujita, kuharica iz Tokia, ki se je v Slovenijo z družino preselila pred 15 leti.
Neveljaven email naslov
