Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje.
Foto: Peter Hajdu
Način priprave mesa, ki so ga Američani povzdvignili v umetnost
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj dimimo večje kose mesa kot pečemo. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno nasprotno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ-ju velja pravilo, da bolj ko je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje.
Rebra so nared, ko gre meso lepo od kosti, a ne razpada. V grobem velja, da svinjska rebra pripravljamo do sedem ur, svinjsko pleče do deset ur, kralja BBQ-ja, goveje prsi – brisket, pa tudi do 16 ur in več. Les sadnih dreves je primeren za dimljenje svinjine in perutnine, govedina pa potrebuje močan dim, denimo les hrasta in ameriškega oreha.
Kaj pa priloge? Pri teh Američani ne komplicirajo. Praviloma so to le kruh, krompir, solata, koruza in popečena zelenjava ter različne omake in pomake.
O fenomenu ameriškega barbecueja govorijo Američan iz Kamnika Noah Charney, Peter Hajdu iz Ljubljane, ki že dolga leta ureja spletišče Žarovnije in je soustanovitelj BBQ društvo Slovenije, ter "pitmaster" Jim Johnosn iz Indiane, inštruktor združenja KCBS.
Predpriprava: kos svinjskih "
Priprava:
Vir: arhiv sogovornikov, Žarovnije
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje.
Foto: Peter Hajdu
Način priprave mesa, ki so ga Američani povzdvignili v umetnost
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj dimimo večje kose mesa kot pečemo. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno nasprotno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ-ju velja pravilo, da bolj ko je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje.
Rebra so nared, ko gre meso lepo od kosti, a ne razpada. V grobem velja, da svinjska rebra pripravljamo do sedem ur, svinjsko pleče do deset ur, kralja BBQ-ja, goveje prsi – brisket, pa tudi do 16 ur in več. Les sadnih dreves je primeren za dimljenje svinjine in perutnine, govedina pa potrebuje močan dim, denimo les hrasta in ameriškega oreha.
Kaj pa priloge? Pri teh Američani ne komplicirajo. Praviloma so to le kruh, krompir, solata, koruza in popečena zelenjava ter različne omake in pomake.
O fenomenu ameriškega barbecueja govorijo Američan iz Kamnika Noah Charney, Peter Hajdu iz Ljubljane, ki že dolga leta ureja spletišče Žarovnije in je soustanovitelj BBQ društvo Slovenije, ter "pitmaster" Jim Johnosn iz Indiane, inštruktor združenja KCBS.
Predpriprava: kos svinjskih "
Priprava:
Vir: arhiv sogovornikov, Žarovnije
Tokrat se bomo za vse, ki ste pripravljeni na nove izzive, nekoliko odmaknili od tradicionalnega vrtičkarstva in se podali na področje vrtičkarskega eksperimentiranja. Najprej bomo iz dveh rastlin sestavili eno, pa ne s kakšnim visokotehnološkim genskim inženiringom, ampak s cepilnim nožkom, vezivom in cepilno pasto. Poleg začetniške sreče potrebujemo še dve ali več različnih, a sorodnih rastlin in cepljenje se lahko začne. Poleg tega pa vam predstavimo tudi tri manj pogoste vrste zelenjave oziroma sadja, s katerimi lahko popestrite svoj jedilnik: boreč, perujsko volčje jabolko in tomatil.
Ni vsaka čebula le čebula. Na primer, ptujska rdeča in belokranjka sta sorti, ki sta avtohtoni domači za razliko od na primer čebule majski srebrnjak. Prednost avtohtonih in udomačenih sort je ta, da so skozi čas razvile odpornost na škodljivce in se prilagodile na naša vremenska nihanja. Tudi zato zadnja leta zavedanje o avtohtonih sortah narašča, narašča pa tudi zavest, da iz dobrega semena zraste dober pridelek. Zato je ohranjanje udomačenih in avtohtonih sort pomembno in temu so namenjene genske oziroma semenske banke. Pri nas za to skrbi Slovenska rastlinska genska banka, ki je porazdeljena med štiri ustanove, največjo pa imajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Na vprašanje, kaj vanj sodi in kaj ne ter kako se prav lotiti kompostiranja, pa bomo prav tako odgovorili v tokratni oddaji Mimo grede.
Vrtičkarstvo nikakor ni več le domena starejših, ampak se z vrtnimi opravili vedno bolj srečujejo tudi mladi, pa ne le tisti, ki živijo v neurbanem zelenem okolju. Že kar nekaj šol, tako osnovnih kot srednjih, ima svoj vrt, tudi v središčih mest. Med njimi je srednja trgovska šola v Ljubljani, na kateri dijaki na terasi 4. nadstropja ob pomoči mentoric v visokih gredah in koritih gojijo jagode, krompir, fižol, posadili pa so celo trto in jablano. Čeprav jim včasih ponagajajo srake, pa njihov pridelek, odkar imajo svoj namakalni sistem z deževnico, marsikdaj popestri šolske malice. Zeleni ekovrt nad Ljubljano je pravi inkubator za rast, predlog za tiste, ki imate klasične grede na tleh, pa je zastirka. Čeprav so plasti napol razpadle trave, slame in sena na vrtu, iz katerih kukajo rastline, za marsikoga samo grda novodobna ekobiohipsterska domislica, ni čisto tako.
Razlika med kupljenimi in domačimi paradižniki je med vso zelenjavo morda še največja, zato je poleg zelene solate paradižnik stalnica vseh slovenskih vrtov. A ni nič več tako, kot je bilo - podnebne spremembe na glavo postavljajo številne postulate vrtičkarstva. Če je do zdaj po pretežnem delu Slovenije veljalo, da je treba pred zasaditvijo plodovk počakati na ledene može, to ne velja več vsako leto. Zato je treba biti pred sajenjem bolj kot na koledar pozoren na vremensko napoved in temperature. In takoj ko bo dovolj toplo, bomo sadike, ki jih bomo dobili na Zelemenjavi, po vseh pravilih še posadili in poskrbeli, da bo na gredicah s plodovkami vse tako, kot mora biti.
Kjer se pobočje ozelenelega grajskega griča stika s stavbami stare Ljubljane, so že nekdaj živeli hišni vrtovi nekdanjih meščanov. Za enega lepših je veljal vrt Božidarja Jakca, ki je imel celo vrtnarja. Ta je danes zapuščen, a nekateri današnji stanovalci stare Ljubljane so vrtove spet obudili, jih uredili ter posadili in posejali rastline. Sicer pa so slovenski vrtički po eni strani praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni. To ugotavljajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pri katerem že dolgo spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov na vrtičkih po Sloveniji.
Kranjska čebela je sicer marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu. Koristne žuželke in druge živali so bistven element permakulture, saj ščitijo vrt pred škodljivimi insekti. Pikapolonice dnevno pojedo od 150 do kar 800 listnih uši, tančičarice se hranijo s kaparji, slepci s polži lazarji, strigalice pa uničujejo pršice.
Solata ni samo solata in fižol ni nikoli samo fižol. Posamezne vrste zelenjadnic obstajajo v skoraj nešteto sortah. In ko se že odločimo za eno, se je treba odločiti med semeni iz ekološke ali konvencionalne pridelave, med običajnimi in hibridnimi semeni, domačimi, ali iz tujine in tako naprej. V oddaji Mimo grede tokrat ugotavljamo, kako med pestro ponudbo ducata različnih blagovnih znamk s kvadratnimi metri semenskih vrečk na trgovskih policah izbrati najboljše seme za svoje potrebe. Če pa katerega od želenih bolj eksotičnih semen ne najdete na trgovskih policah, ga imajo zagotovo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, ki ni samo vrt, ampak tudi največja semenska banka naravnih vrst v srednjeevropskem prostoru.
Ste se kdaj spraševali, kaj neki se je v zadnjih letih zgodilo, da je na naših balkonih vse več paradižnika in solate, lončkov z baziliko in rukolo? Balkonsko vrtnarjenje je na pohodu. In ker vrt lahko oskrbimo v copatih, ter zalijemo v nekaj minutah, je primerno prav za vsakogar, ki ima nekaj kvadratnih decimetrov prostora na balkonu ali na okenski polici. V tokratni Mimogrede tudi o hrenu, te dni priljubljeni vrtnini, pa mimogrede še o aktualnih opravkih na klasičnih vrtovih, denimo kako oskrbeti zelnate trajnice.
To, da če se nam že v začetku aprila na vrtu mudi, nas vreme lahko pozneje pošteno ujezi, smo si izmislili mi. Čeprav je dobro upoštevati reke in počakati, da se skozi koledar zvrstijo trije ledeni, pa so se najbolj zagnani že zdavnaj vrgli na njive in vrtičke. A zdaj je čas za solatnice, s plodovkami pa je pametno počakati tja do sredine maja. Če pa se gremo urbano vrtnarjenje, visoke grede prehitevajo, te so prej osončene in nanje lahko sadimo že prej. Mimo grede tokrat na visokih gredah in po aprilskih vrtnih opravkih.
Zadnje čase je ne le v svetu, pač pa tudi pri nas, nadvse modno imeti sredi mesta svoj kotiček za vrtiček. Na okenski polici ali balkonu nekaj lončkov zelišč, ali pa najeti vrtiček in postati del lokalne vrtičkarske skupnosti. Vendar vrtnarjenje ni hec. Zato vas bomo ob nedeljah popeljali po balkonih, terasah ter obhišnih in drugih vrtičkih, rekli kakšno o tem, kaj, kako in kdaj sejati in saditi, poiskali nove smernice, spregovorili o sodobnih in urbanih zasaditvah ter povabili strokovnjake z nasveti, brez katerih ne gre.
Neveljaven email naslov
