Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ojoj, to je pa res tako zoprno!" je bil največkrat odziv na pojasnilo o temi tokratne četrtkove jutranje rubrike. S potovalno slabostjo pač mnogi nimamo prav prijetnih izkušenj. V današnjih hitrih časih, ko si sploh ne znamo več predstavljati sveta brez gibanja, pa potovalna slabost ni več samo vprašanje prevoznih sredstev, od ladje do avtomobila, pač pa tudi virtualne resničnosti. Več o tem in še čem - na spodnji povezavi. Pa prijetno popotovanje!
Obstaja več teorij o tem, zakaj pride do potovalne slabosti. Kot je za našo rubriko pojasnil prof. dr. John Golding, z Univerze Westminster v Londonu, je trenutno splošno sprejeta teorija tako imenovana teorija senzornega konflikta oziroma neskladja :
“Govori o tem, da povod za potovalno slabost ni nujno gibanje, to namreč lahko izkusimo že v kinodvorani, ko sedimo in gledamo prizore na velikem platnu. Gibanje torej ni ključno, ključno je neskladje med informacijo, ki pride iz naših vestibularnih delov, našega notranjega ušesa. Poleg vsega tega dobimo še informacije iz naše vidne zaznave in kinestetičnega sistema, denimo naše kože”.
Ko se pričakovan vzorec “inputov”, ki se ga naši možgani naučijo nekje do starosti sedmih, osmih let, podre, to našim možganom signalizira, da je prišlo do napake, da se z nami dogaja nekaj čudnega in to prek avtonomnega živčnega sistema pripelje do občutka slabosti. To velja tudi za ljudi, ki ne vidijo.
Kot je pojasnil prof. Golding, je znano, da se je potovalna slabost evolucijsko ohranila od rib navzgor:
“Tudi ribe namreč lahko občutijo potovalno slabost, ko jih prenašamo v akvariju. To nam da misliti, da mora biti zadaj nek evolucijski razlog, ne pa samo smola.”
Med teorijami, ki vse to pojasnjujejo, je najbolje sprejeta teorija o zaznavanju strupov. Ideja za vsem tem pa je naslednja:
“vestibularni sistem naj bi imel poleg naloge ravnotežja še eno vlogo in to je zelo prefinjena detekcija strupov, ki naj bi delal 24 ur na dan, tudi, ko spimo. Najboljši dokaz za to je, da se naš odziv na strupe, če nimamo vestibularnega aparata, dramatično zmanjša. Evolucija je torej ohranila potovalno slabost kot dodaten detektor za strupe”.
Naši možgani torej zaznajo, da je nekaj narobe in to interpretirajo tako, da je posameznik zaužil strup. In zakaj? Do razvoja množičnega transporta in modernih vizualnih tehnologij se evolucija s tem ni soočala in edini razlog za senzorno neskladje so bili strupi.
Spodaj lahko prisluhnete delu pogovora s prof. Goldingu brez sinhronizacije:
Izzivov za znanost je v povezavi s potovalno slabostjo še kar nekaj. In kako si lahko pomagamo sami? Specialistka otorinolaringologije Nina Božanič Urbančič (UKC LJ) svetuje:
484 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
"Ojoj, to je pa res tako zoprno!" je bil največkrat odziv na pojasnilo o temi tokratne četrtkove jutranje rubrike. S potovalno slabostjo pač mnogi nimamo prav prijetnih izkušenj. V današnjih hitrih časih, ko si sploh ne znamo več predstavljati sveta brez gibanja, pa potovalna slabost ni več samo vprašanje prevoznih sredstev, od ladje do avtomobila, pač pa tudi virtualne resničnosti. Več o tem in še čem - na spodnji povezavi. Pa prijetno popotovanje!
Obstaja več teorij o tem, zakaj pride do potovalne slabosti. Kot je za našo rubriko pojasnil prof. dr. John Golding, z Univerze Westminster v Londonu, je trenutno splošno sprejeta teorija tako imenovana teorija senzornega konflikta oziroma neskladja :
“Govori o tem, da povod za potovalno slabost ni nujno gibanje, to namreč lahko izkusimo že v kinodvorani, ko sedimo in gledamo prizore na velikem platnu. Gibanje torej ni ključno, ključno je neskladje med informacijo, ki pride iz naših vestibularnih delov, našega notranjega ušesa. Poleg vsega tega dobimo še informacije iz naše vidne zaznave in kinestetičnega sistema, denimo naše kože”.
Ko se pričakovan vzorec “inputov”, ki se ga naši možgani naučijo nekje do starosti sedmih, osmih let, podre, to našim možganom signalizira, da je prišlo do napake, da se z nami dogaja nekaj čudnega in to prek avtonomnega živčnega sistema pripelje do občutka slabosti. To velja tudi za ljudi, ki ne vidijo.
Kot je pojasnil prof. Golding, je znano, da se je potovalna slabost evolucijsko ohranila od rib navzgor:
“Tudi ribe namreč lahko občutijo potovalno slabost, ko jih prenašamo v akvariju. To nam da misliti, da mora biti zadaj nek evolucijski razlog, ne pa samo smola.”
Med teorijami, ki vse to pojasnjujejo, je najbolje sprejeta teorija o zaznavanju strupov. Ideja za vsem tem pa je naslednja:
“vestibularni sistem naj bi imel poleg naloge ravnotežja še eno vlogo in to je zelo prefinjena detekcija strupov, ki naj bi delal 24 ur na dan, tudi, ko spimo. Najboljši dokaz za to je, da se naš odziv na strupe, če nimamo vestibularnega aparata, dramatično zmanjša. Evolucija je torej ohranila potovalno slabost kot dodaten detektor za strupe”.
Naši možgani torej zaznajo, da je nekaj narobe in to interpretirajo tako, da je posameznik zaužil strup. In zakaj? Do razvoja množičnega transporta in modernih vizualnih tehnologij se evolucija s tem ni soočala in edini razlog za senzorno neskladje so bili strupi.
Spodaj lahko prisluhnete delu pogovora s prof. Goldingu brez sinhronizacije:
Izzivov za znanost je v povezavi s potovalno slabostjo še kar nekaj. In kako si lahko pomagamo sami? Specialistka otorinolaringologije Nina Božanič Urbančič (UKC LJ) svetuje:
Ko smo spremljali dogajanje na terenu pred tremi tedni smo se vprašali – pa kdaj te ljudje sploh spijo? Sploh ko govorim o reševalcih, predstavnikih civilne zaščite, gasilcih in tako naprej. Kako možgani reagirajo v takšnih izjemnih situacijah, pri katerih je tudi zelo značilen manjko spanca, sploh ponoči. Kako ga lahko nadoknadijo? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, k prof. dr. Leji Dolenc Grošelj, ki nas je kot vselej zares imenitno odpeljala v svet spanja!
Tudi ta teden minute za nevrone namenjamo katastrofalnim poplavam, ki so se nam zgodile, kot lahko spremljamo, pa ekstremno vreme, od suše in požarov do poplav in neurij lomasti po vsem svetu. In prizadene mnogo ljudi, vseh starosti. Pretekli teden nam je Breda Jelen Sobočan razložila, kako se naši možgani odzivajo na takšno katastrofo in kako zelo konkretno ravnati, da jim pomagamo. Ta teden pa bodo glavni najmlajši. V radijsko družbo možganov na dlani sem povabila Metko Kališnik Šavli, ki je svojo celotno kariero posvetila delu z otroki in mladostniki v razvojni psihiatriji in kot sistemska družinska psihoterapevtka. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so bili v zadnjih dnevih soočeni s katastrofalnimi posledicami poplav, to velja seveda tako za tiste na prizadetih območjih kot tiste, ki vse skupaj spremljajo od daleč. Povezanost in sodelovanje nas v odzivu na stresne, ekstremne razmere je tisto, kar človeške možgane loči od drugih. Na kakšen način pomagati, da se te odzivi pozneje ne prevesijo v travmo? Kaj je ta hip najpomembnejše? O tem s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Pripravlja: Mojca Delač.
V tej epizodi se bomo spomnili na oddaje, v katerih smo iskali odgovore na vprašanja, kaj se dogaja z našimi možgani, ko se potapljamo na dah, zakaj kašelj za naše možgane ni mačji kašelj, kaj se zgodi, ko se možgani srečajo z etanolom in kako se v njih rodi misel.
Četrtkove zgodnje izmene na Prvem tudi poleti seveda budijo nevrone in znanje o njih, medtem ko ponavljamo, kaj vse smo se naučili v pretekli sezoni. Tokrat gremo najprej na kronometer, kjer seveda še kako šteje tudi ferplej, vsekakor pa je v športu in življenju ves čas tudi nekaj negotovosti.
Danes se bomo spomnili na posebno mini serijo pretekle sezone, zgodbe in spomine gospe Mete Kramar, slovenske psihologinje, ki se je v mnogočem vtisnila v desetletja razvoja slovenske psihoterapije, pedopsihiatrije, spremljala je zgodnji razvoj in klinično psihologijo. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni poletni epizodi se bomo spomnili na tri oddaje, v katerih smo govorili o glasovnih motnjah, motnjah govora in nevroloških razlogih za to, pobliže pa smo med temi spoznali afazijo. Pripravlja: Mojca Delač
Možgani so aktivni tudi, ko smo mi na dopustu! In v tej epizodi se bomo spomnili na pestro dogajanje na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani, ki je bil pred natanko letom dni. Pred mikrofon Možganov na dlani so stopili tudi prof. dr. Frank C. Worrell, prof. dr. Ron Rapee in dr. Alice Pailhes. Od nadarjenosti in duševnega zdravja do čarovniških trikov! Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, dragi ljubitelji možganov! Upam, da ste dobro in našim možganom privoščite kaj lepega v teh zadnjih julijskih dnevih. Tudi ko smo mi na počitnicah, so naši možgani zelo dejavni. Dopusta si pač ne privoščijo, lahko pa jim pomagate, da se boljše regenerirajo in jim je dobro! In za to poskrbi tudi – gibanje. Že kar tradicionalno takole ob začetku poletnih počitnic epizodo namenimo poletni šoli TwinBRain, ki je tudi letos potekala v Piranu in ki je pod svoje okrilje povezala raziskovalke in raziskovalce gibanja, nevrodegenerativnih bolezni, umetne inteligence, kineziologije in tako naprej in tako naprej. "Raziskovati dinamiko človeških možganov v gibanju" - to so si zastavili. In tam so bili tudi Možgani na dlani. Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, možgani! O glasu in zvoku smo v naših oddajah že velikokrat govorili. Tokrat pa se za nekaj minut selimo v še eno zares zanimivo znanstveno- raziskovalno področje. Kako materin glas vpliva na razvoj možganov novorojenčka, sploh nedonošenčka? Odgovore je Mojca Delač poiskala pri psihologinji in glasbenici, dr. Manueli Filippa.
Ste med tistimi, ki pred ogledom filma ali branjem knjige radi poizveste, kaj se v njih dogaja? In kje so ključni preobrati? Kvarniki in dražilniki so zagotovo nekaj, kar ljudje ne sprejemamo enoznačno. Nekateri to obožujejo, druge spravlja v obup. Za tem je seveda pravi spekter različnih mehanizmov, procesov in vplivov, ki se zgodijo v naših nevronskih omrežjih. Ali kvarnik res vse pokvari in dražilnik draži možgane? Preverja Mojca Delač s pomočjo psihologinje Hane Hawlina.
Če vam rečem, da si predstavljate svojo najljubšo plažo? Jo vidite? Ali pa sprehod po travniku, kjer občudujete čudovite zgodnje junijske cvetlice? Ali pa veter, ki vam boža lica in nos na razgledišču priljubljenega vzpona? To so svetovi, v katere ste odpotovali ob pomoči svoje domišljije. In svetovi, ki jih raziskuje naša tokratna sogovornica dr. Nadine Dijkstra. Na univerzi UCL v Londonu se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ustvarjamo te namišljene podobe in svetove ter kako prehajamo iz namišljenega v resnični svet ter nazaj. Če vemo, da se lahko izgubimo v resničnem, to velja tudi za namišljenega? Pripravlja: Mojca Delač
V možganih na dlani bomo še malo pod vtisom Dirke po Italiji in kolesarskega kronometra na Sv. Višarje, ki ste ga številni spremljali, doma ali v živo. Tudi če ga niste, pa si zagotovo lahko predstavljate, kakšni napori so to za telo in možgane. Kakšni mehanizmi so v ozadju športnega napora pa nam bosta pomagala razumeti Tjaša Ocvirk, doktorska študentka na Univerzi v Ženevi ter prof. dr. Anton Ušaj s Fakultete za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
Dobro jutro, jutro življenja, dobro jutro, mladost! Čez jarek skače, kjer je most, pravi slovenski pregovor. No, te odločitve, kje in kako bomo skakali, pa ne dela brezbrižna, neodgovorna mladost, ampak možgani. . In o tem tudi nevroznanstveniki vedno več vedo. Za večno mladost razcvet našega učenja in čudenja bo znova poskrbel prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Z mikrofonom ga je Mojca Delač obiskala na Nevrološki kliniki in ga najprej vprašala, če nevrologi, ko pogledajo možgane, lahko rečejo – oh, ti so pa še tako mladi!
Delovni spomin je pomemben. Celo izjemno pomemben za naše delovanje in vedenje in brez njega bi le stežka krmarili skozi dan. Brez njega vbi ves čas sproti pozabljali, kaj v danem trenutku počnemo. In kaj ima z našim jezikom? Tokratna sogovornica Mojce Delač, asist. dr. Nina Purg pravi, da se delovni spomin in jezik tradicionalno opisujeta kot dve ločeni miselni sposobnosti,vendar sta v številnih procesih medsebojno povezana. Tudi v novi epizodi Možganov na dlani boste lahko preizkusili, kako to deluje! Se slišimo!
Ferplej poznamo iz športa in v najširšem pomenu, ki ga navaja slovenski pravopis, pomeni 'pravilne odnose do soigralcev'. Klinična in športna psihologinja dr. Maja Smrdu odlično obvlada to področje, zato smo se z njo pogovarjali o tem, kako definirajo ferplej, katera nevronska omrežja zaposluje in kaj se lahko iz ferpleja v športu naučimo v vsakdanjem življenju? Cel kup vprašanj za možgane, odgovore išče Mojca Delač.
Čeprav je ples praznoval pred nekaj dnevi, 29. aprila, nič zato. Tudi, če vas nevroni v domišljiji ne narišejo kot vrhunskega plesalca ali plesalko, je vseeno vredno poskusiti in - vztrajati. Plešemo z nevroni in prof. dr. Majo Bresjanac ter asist. Lano Blinc (PAFI). Pripravlja Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in njih kvalitetne uporabe! April je prinesel dve posebni epizodi, ki smo ju namenili glasu. V prazničnem jutri smo se spomnili na to in predvsem na glas ponavljali oziroma odgovarjali na nagradni izziv za možgane. Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije Možganov na dlani o človeškem glasu s prof. dr. Ireno Hočevar Boležar raziskujemo, kaj se dogaja z naši možgani, ko naš glas mutira. Zakaj imajo s tem izziv tudi naši možgani? Česa se lahko naučimo iz vaje s salto? In zakaj z glasom ne gre ravnati kar "na glavo"? Vglasu se slišijo različna čustva, ki jih barva naše doživljanje sveta. To pomeni, da sodeluje z glasilkami tudi naš limbični sistem? Na glas razmišlja in raziskuje avtorica oddaje, Mojca Delač.
Dobro jutro, dragi možgani, dobro jutro, glas. Ker ta zvok, ki ga dela človek s svojimi govorilnimi organi 16. aprila praznuje svetovni dan, bosta tudi dve aprilski epizodi, ki ga objemata, tako kot glasilki, namenjeni glasu. V prvi Mojca Delač s pomočjo foniatrinje prof. dr. Irene Hočevar Boltežar raziskuje nevrogene motnje glasu.
Neveljaven email naslov
