Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navijanje močno vpliva na naše telo, kar je vidno v mnogih zunanjih znakih, zelo aktivni pa so med navijanjem tudi naši možgani. Spremljanje športa sproži številne procese, sproščajo se hormoni kot so adrenalin, kortizol, dopamin ali testosteron, aktivirajo se različna nevronska omrežja. “Adrenalin se v našem telesu sprošča, ker spremljamo akcijo, boj. Sprošča se tudi dopamin, ki je povezan s pričakovanjem nagrajevanja. Ko na primer ekipa doseže gol ali koš, imamo velik občutek nagrade,” dejavnost naših možganov med navijanjem opisuje magistrska študentka socialne in kulturne psihologije na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede (LSE) Hana Hawlina. Kot pravi, je navijanje za naše telo tudi stres:
“Ko spremljamo ta fiktivni spopad, imamo močno tremo, smo negotovi glede končnega rezultata. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Pri športu gre za pozitivni stres, saj uživamo v napetosti.”
V dejstvu, da je našim možganom ljubša napeta tekma, lahko iščemo tudi razlog, da tekme, zmagovalec katerih je praktično že vnaprej znan, mnogokrat opišemo kot dolgočasne.
V možganih navijača pa se sprošča tudi hormon testosteron, ki ga včasih povezujemo z agresivnostjo. Gre za hormon odziva boj in beg, a razlog, zakaj se navijači odločajo za psovanje športnikov, sodnikov, trenerjev, navijačev drugih ekip, za pretepanje, je kompleksnejši, razlaga Hawlina:
“Nismo več posameznik z lastnimi vrednotami in normami, ne čutimo se enako odgovorne za svoja ravnanja, imamo občutek, da smo del nečesa večjega. To nas spodbudi, da smo glasnejši, nasilnejši kot bi bili sicer. Tak občutek se med člani množice hitro razširi, je neke vrste socialna okužba.”
K temu občutku pripomorejo enotne barve, majice, zastave, s katerimi se opremijo navijaške skupine. Tudi zaradi tega posameznikova identiteta izgine, on pa postane del skupine, ki je veliko bolj ekstremna, kot bi bil posameznik sam.
Bolj strastni navijači kot smo oziroma več izkušenj kot imamo z ukvarjanjem s športom, ki ga spremljamo, več hormonov se sprosti v naše telo. Naši možgani pa niso le opazovalec dogajanja, ampak se dejansko preselijo na igrišče, v športno dvorano, na stadion, razlaga Hana Hawlina:
“Med navijanjem se popolnoma poistovetimo z odzivi športnikov. Ko opazujemo dogajanje, se v naših možganih sprožajo enaka področja, kot če bi sami tekali po igrišču, podajali žogo, se odzivali, bili poškodovani.”
Spremljanje športa dolgoročno krepi naše samospoštovanje in, kot so ugotovili na kansaški univerzi, zmanjšuje depresijo. Ko ekipa ali športnik, za katerega navijamo, zmaga, se v nas prebudi občutek povezanosti. Pozitivni učinki zmage so vidni tudi na širših populacijskih študijah, razlaga Hawlina: “Raziskovalci so z opazovanjem lokalne skupnosti ugotovili, da ob zmagi upade število srčnih upadov. Ko pa skupina izgubi, v naslednjih tednih število srčnih napadov poraste.”
“Ko naš favorit zmaga, radi rečemo ´Mi smo zmagali´, ko izgubi rečemo `On je izgubil` in poraz upravičimo z dejavniki kot so sodniki, vreme ali sreča,” razlaga doktor psihologije Samuel R. Sommers z Univerze Tufts v Bostonu. A dejstvo je, da ne navijamo le za zmagovalce. “Tudi poraženci imajo svoj čar,” pravi dr. Sommers, ki dodaja: “Odgovor na vprašanje, zakaj navijamo za poražence, pa se skriva v dejstvu, da se ljudje počutimo veliko bolje, če se moramo za nek dosežek zelo potruditi. Torej, več truda kot vložimo v določeno aktivnost, večje je naše zadovoljstvo, ko to dosežemo.” Podobno velja tudi za navijanje:
“Med spremljanjem neuspehov našega priljubljenega športnika sicer res trpimo, a ko nato ta zmaga, ga bolj cenimo, kot bi ga, če bi verižno zmagoval.”
Nekatere študije možgane navijačev primerjajo z možgani zaljubljencev. Ali je mogoče govoriti tudi o odvisnosti od navijanja? Hana Hawlina in Samuel R. Sommers sta si enotna, da določene vzporednice lahko potegnemo, saj se ob navijanju v možganih aktivirajo centri, ki jih sicer povezujemo z odvisnostjo, a o odvisnosti od navijanja zaenkrat ne moremo govoriti.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Navijanje močno vpliva na naše telo, kar je vidno v mnogih zunanjih znakih, zelo aktivni pa so med navijanjem tudi naši možgani. Spremljanje športa sproži številne procese, sproščajo se hormoni kot so adrenalin, kortizol, dopamin ali testosteron, aktivirajo se različna nevronska omrežja. “Adrenalin se v našem telesu sprošča, ker spremljamo akcijo, boj. Sprošča se tudi dopamin, ki je povezan s pričakovanjem nagrajevanja. Ko na primer ekipa doseže gol ali koš, imamo velik občutek nagrade,” dejavnost naših možganov med navijanjem opisuje magistrska študentka socialne in kulturne psihologije na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede (LSE) Hana Hawlina. Kot pravi, je navijanje za naše telo tudi stres:
“Ko spremljamo ta fiktivni spopad, imamo močno tremo, smo negotovi glede končnega rezultata. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Pri športu gre za pozitivni stres, saj uživamo v napetosti.”
V dejstvu, da je našim možganom ljubša napeta tekma, lahko iščemo tudi razlog, da tekme, zmagovalec katerih je praktično že vnaprej znan, mnogokrat opišemo kot dolgočasne.
V možganih navijača pa se sprošča tudi hormon testosteron, ki ga včasih povezujemo z agresivnostjo. Gre za hormon odziva boj in beg, a razlog, zakaj se navijači odločajo za psovanje športnikov, sodnikov, trenerjev, navijačev drugih ekip, za pretepanje, je kompleksnejši, razlaga Hawlina:
“Nismo več posameznik z lastnimi vrednotami in normami, ne čutimo se enako odgovorne za svoja ravnanja, imamo občutek, da smo del nečesa večjega. To nas spodbudi, da smo glasnejši, nasilnejši kot bi bili sicer. Tak občutek se med člani množice hitro razširi, je neke vrste socialna okužba.”
K temu občutku pripomorejo enotne barve, majice, zastave, s katerimi se opremijo navijaške skupine. Tudi zaradi tega posameznikova identiteta izgine, on pa postane del skupine, ki je veliko bolj ekstremna, kot bi bil posameznik sam.
Bolj strastni navijači kot smo oziroma več izkušenj kot imamo z ukvarjanjem s športom, ki ga spremljamo, več hormonov se sprosti v naše telo. Naši možgani pa niso le opazovalec dogajanja, ampak se dejansko preselijo na igrišče, v športno dvorano, na stadion, razlaga Hana Hawlina:
“Med navijanjem se popolnoma poistovetimo z odzivi športnikov. Ko opazujemo dogajanje, se v naših možganih sprožajo enaka področja, kot če bi sami tekali po igrišču, podajali žogo, se odzivali, bili poškodovani.”
Spremljanje športa dolgoročno krepi naše samospoštovanje in, kot so ugotovili na kansaški univerzi, zmanjšuje depresijo. Ko ekipa ali športnik, za katerega navijamo, zmaga, se v nas prebudi občutek povezanosti. Pozitivni učinki zmage so vidni tudi na širših populacijskih študijah, razlaga Hawlina: “Raziskovalci so z opazovanjem lokalne skupnosti ugotovili, da ob zmagi upade število srčnih upadov. Ko pa skupina izgubi, v naslednjih tednih število srčnih napadov poraste.”
“Ko naš favorit zmaga, radi rečemo ´Mi smo zmagali´, ko izgubi rečemo `On je izgubil` in poraz upravičimo z dejavniki kot so sodniki, vreme ali sreča,” razlaga doktor psihologije Samuel R. Sommers z Univerze Tufts v Bostonu. A dejstvo je, da ne navijamo le za zmagovalce. “Tudi poraženci imajo svoj čar,” pravi dr. Sommers, ki dodaja: “Odgovor na vprašanje, zakaj navijamo za poražence, pa se skriva v dejstvu, da se ljudje počutimo veliko bolje, če se moramo za nek dosežek zelo potruditi. Torej, več truda kot vložimo v določeno aktivnost, večje je naše zadovoljstvo, ko to dosežemo.” Podobno velja tudi za navijanje:
“Med spremljanjem neuspehov našega priljubljenega športnika sicer res trpimo, a ko nato ta zmaga, ga bolj cenimo, kot bi ga, če bi verižno zmagoval.”
Nekatere študije možgane navijačev primerjajo z možgani zaljubljencev. Ali je mogoče govoriti tudi o odvisnosti od navijanja? Hana Hawlina in Samuel R. Sommers sta si enotna, da določene vzporednice lahko potegnemo, saj se ob navijanju v možganih aktivirajo centri, ki jih sicer povezujemo z odvisnostjo, a o odvisnosti od navijanja zaenkrat ne moremo govoriti.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Nadaljujemo decembrsko miniserijo Možganov na dlani, ki smo jo podnaslovili »Okrasje čustev«. Sramu, ki smo ga obdelali prejšnji četrtek, danes dodajamo zagrenjenost. Saj se spomnite zagrenjenega kosmatega zelenega Grincha, ki je ukradel božič? Ali pa prav tako zagrenjenega skopušnega Ebenezerja Scrooga oz. Skopušnika, ki je na božični večer srečal duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Naj bo to Dr. Seuss ali Charles Dickens, zagrenjenost v prazničnem času je očitno našla svoje mesto v literaturi. Zakaj je ne bi tudi v Možganih na dlani? Pripravila Darja Pograjc.
"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.
Petdelna decembrska serija Možganov na dlani - Okrasje čustev, bo radijske minute za nevrone odela v pisani svet človeškega čustvovanja. Najprej pa se bomo vprašali, kako se skupaj z nami rodijo čustva, katera najprej? Je to veselje? Jeza? Strah? Mojca Delač je po odgovore zavila na Filozofsko fakulteto k razvojni psihologinji asist. dr. Kaji Hacin Beyazoglu.
Za mnogo raziskovalnih področij je še vedno zagonetno vprašanje - kaj je misel? Kaj pa, če gremo med nevrone? Kaj se tam zgodi, ko se nam utrne misel? To je vprašanje, ki nam ga je posredoval poslušalec Možganov na dlani, Mojca Delač pa se je po odgovore odpravila na Nevrološko kliniko UKC k prof. dr. Zvezdanu Pirtošku. Vabljeni v svet "električno in biokemičnega valovanja".
Če v Slovar Slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo »negotov«, dobimo zraven v opisu – negotov izid, negotova rešitev, podatki so negotovi, živeti v negotovih časih, njegov položaj je negotov, bližal se je z negotovimi koraki, … in tako naprej. Nihče se ji ne ogne, vprašanje pa je, kako se z njo znamo spoprijeti. Bi znali do potankosti in do slednje minute napovedati vse, kar se vam bo danes zgodilo? Vas to skrbi? O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Markom H. Freestonom, profesorjem klinične psihologije na univerzi v Newcastlu, ki se dobršni del svoje raziskovalne poti ukvarja z negotovostjo in je bil tudi gostujoči predavatelj na letošnjem izobraževanju Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Z gotovostjo lahko torej povemo, da bo negotovost tema tokratnih minut.
Prof. dr. Mojca Kržan z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo nas pelje v svet možganov in C2H5OH. Etanola. Etanol je alkohol, ki ga najpogosteje vnašamo v svoje telo. Res je, da marsikoga spravi v dobro voljo, ampak, čeprav vas morda preseneti, je alkohol za naše živčevje tudi - depresor, v prevelikih količinah pa strup (nevtrotoksin). Kaj pa zdravilo? Preverjamo v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste že slišali za afazijo? Kaj je to? Zakaj pride do nje? Zakaj lahko nekateri ljudje, ki več ne morejo govoriti, še vedno zapojejo vse najboljše, preštejejo do deset ali pa preklinjajo? Kaj pa tisti, ki se sporazumevajo z znakovnim jezikom? Znova veliko vprašanj in tokrat zavijamo po odgovore k Barbari Vogrinčič, specialistki klinične logopedije. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in čudovitega sveta, ki nam ga odpirajo. Govor je za vsakega med nami pomembno orodje za komunicranje s svetom. Kaj pa, če izgubimo to zmožnost, pa svet okoli sebe še vedno razumemo? In kaj, če odgovorov sogovornika nikakor ne razumemo? Z obojim se v svoji ordinaciji pogosto sreča specialistka klinične logopedije, Klara Trpkova Bergant, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Pravi, da govor ni nujni pogoj za komunikacijo. Kako in zakaj? Raziskujemo v tokratni epizodi! Avtorica: Mojca Delač.
Kaj je to talent? Kako zaposli naša omrežja? Se lahko prikaže na slikanju možganov? Kje so izzivi dela z mladimi, nadarjenimi ljudmi? In zakaj je pomembna tudi skrb za njihovo duševno zdravje? O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Frankom C. Worrelom (University of California, Berkeley). Možgani so na dlani ob četrtkih ob 7.35 na Prvem.
Zvenite enako, ko ste razburjeni, kot takrat, ko nekoga ljubeče pozdravite? Kaj pa, ko glas ne sodeluje in se pojavijo različne glasovne motnje? So za tem glasilke ali možgani? Morda oboje? Po pojasnila smo zavili k mag. Petri Bavčar, specialistki klinične psihologije na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacilano kirurgijo UKC Ljubljana. Pripravlja: Mojca Delač.
Na radiu imamo radi zvok. In tudi možgani ga imajo. Še več. Prof. dr. Gerhard Anderson pravi, da so izmojstreni za govor in komunikacijo. Ko pa se možgani starajo, ne zmorejo več tako smelo in uspešno zaznavati zvočne okolice. Številnim ponagajajo zvonenje v ušesih in neprijetne zvočne motnje, ki jim rečemo tinitus. O njih se je Mojca Delač pogovarjala z mednarodno uveljavljenim kliničnim psihologom iz Švedske, ki se je za Možgane na dlani z veseljem poglobil v svet raziskovanja.
"Možgani so čarovnija in kot čarovniški trik sam po sebi," prav dr. Alice Pailhes, ki se ukvarja s področjem psihologije čarodejstva in magije. Kako nam lahko prerez obeh področji, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega, ponudi imeniten vpogled v človekovo odločanje, vedenje, spomin in skrb za duševno blaginjo? Preverili bomo v tokratni epizodi, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Dan brez avtomobila, a z možgani! Skupaj s prof. dr. Markom Poličem vijugamo med cestami psihologije prometa. Kaj ima s tem status in kaj razpršena pozornost? Kakšen izziv je pri raziskovanju prometa razumevane vedenja in kakšno vlogo ima psihologija prometa pri načrtovanju prometne infrastrukture? O vsem tem v tokratni epizodi, mimo katere bodo švigala kolesa in motorji ter se sprehajali pešci. Pripravlja: Mojca Delač.
Že danes lahko veliko naredimo za to, da se bomo jutri in pojutrišnjem počutili boljše. Pri tem pa je ključna telesna dejavnost. Prof. dr. Claudia Voelker Rehage se na Univerzi Muenster v Nemčiji ukvarja z nevromotoričnim vedenem in storilnostjo. Med drugim jo zanima, kako se lahko kognitivna učinkovitost posameznika izboljša s telesno vadbo. Sploh v jeseni življenja. Na poletni šoli TwinBrain jo je pred mikrofon Možganov na dlani povabila Mojca Delač.
Neveljaven email naslov